Na današnji tiskovni konferenci so bili predstavljeni izidi testa DNK, ki sta ga v Nemčiji ločeno opravila domnevni sin Peter Stelzer in očetovstva javno obtoženi kardinal Franc Rode: objavljeni izid je negativen. Ali povedano s sklepno ugotovitijo poročila Inštituta za sodno medicino univerze v Münchnu: »Domnevnega očeta gospoda Franca Rodeta je potrebno izključiti iz očetovstva otroku Petru Stelzerju.«

Kardinal Rode je takšen izid komentiral z besedami: »Vesel sem, da je rezultat sedaj v javnosti in je tak, kakršnega sem predvideval in pravzaprav vedel že od vsega začetka. Vesel sem za svoje sorodnike in svoje prijatelje, vesel sem za duhovnike in vernike ljubljanske nadškofije in celotne Cerkve na Slovenskem, ki bodo ta rezultat nedvomno sprejeli z veseljem, in upam, da jih bo tudi ta zgodba utrdila v njihovi zvestobi do Cerkve in do vere.«

Kardinal je nato prebral nekaj odlomkov iz odprtega pisma, ki ga je danes poslal nekaterim svojim prijateljem:

»To, kar sem doživljal, je bilo zame ena najbolj bolečih preizkušenj v življenju. Niti izguba domovine, ko mi je bilo deset let, me ni tako globoko prizadela. Na mah, povsem nepričakovano, sem se znašel pred slovensko in svetovno javnostjo kot tarča zlonamernih namigovanj, ki so jih nekateri z neverjetno lahkotnostjo širili o meni. Te zgodbe naj bi me usodno bremenile kot človeka, duhovnika in škofa. /.../

Čeprav vem, da so te govorice brez vsake osnove, me je zadeva vseeno globoko prizadela. Od takrat sem doživljal težke dni. Ni besed, s katerimi bi mogel opisati tesnobo, ki se me je polastila, občutje ujetosti in zavrženosti, ki se mi je vsiljevala dan in noč. /.../

V mislih sem blagroval svoje pokojne starše, da niso priča tej sramoti. Z žalostjo sem pomislil na svoje domače, na brata in sestri, kaj so morali ob tem doživljati. /.../

Čeprav so očitki neresnični, te vendarle teži misel, da mnogi morda verjamejo in da je bilo v verno ljudstvo zasejano seme dvoma v predstavnike Cerkve. In tvoja lastna podoba se v tebi zatemni, na svoje življenje začenjaš gledati drugače, tvoji odnosi z drugimi so prizadeti. Življenje – kot da je razvrednoteno. Veselje do življenja, ki sem ga tako globoko občutil, odkar pomnim, se spreminja v grenkobo. /.../

Težko obrekovanje vpliva tudi na odnos do zunanjega sveta. V bistvu te izolira in te pusti samega v tvoji bolečini. /…/

Edino, kar dominira, je moreča navzočnost obtožbe, ki jo je nekdo izrekel nad teboj. Niti Mozart te ne more potolažiti. /.../
Vsem, ki ste mi stali ob strani, se iz srca zahvaljujem: sestram klarisam in karmeličankam, drugim redovnicam, sobratom duhovnikom in vernemu ljudstvu. Hvala vsem, ki ste mi javno ali zasebno izrekli svojo podporo, papežu Benediktu XVI., kardinalom Bertoneju, Sodanu, Santos Abrilu in Bozaniću, nadškofu Stresu, škofu Štumpfu in mnogim drugim. Hvala vsem tistim predstavnikom medijev, ki so s kritično distanco do golih domnev in govoric ter z željo po resnici objektivno poročali o celotni zadevi.

Sedaj, ko se je pokazala resnica in je laž povsem razkrinkana, lahko zaslutite, kako je bil ta boj za očiščenje podobe Cerkve trd in naporen zame. Lahko bi bil vse pustil in zamahnil z roko, češ, naj govorijo in pišejo, kar hočejo, saj pametni in pošteni ne bodo verjeli, toda misel na škodo, ki jo tudi med vernimi lahko povzroči tako obrekovanje, mi ni dala miru. Sprejel sem izziv in se podal v obrambo resnice. Zavedal sem se, da resnico dolgujem vernikom in duhovnikom ljubljanske nadškofije, ki sem jim kot nadškof služil sedem let; slovenski Cerkvi, da bi ne dvomila, da je imela na čelu metropolita, ki bi bil nevreden visoke in odgovorne službe; redovnicam in redovnikom doma in po svetu, da bi se ne vznemirjali zaradi blatenja človeka, ki ga je papež Janez Pavel II. imenoval na čelo vatikanskega dikasterija za posvečeno življenje.

V ta boj sem šel za čast Cerkve in svoje dobro ime, pa tudi za čast Slovenije, kjer je moj dom. In tako bom deloval tudi v prihodnje.«

Celotno pismo objavljamo v prihodnji številki Družine.