Do prvega srečanja potomcev Antona in Otilije Slodnjak iz Rotmana v občini Juršinci je prišlo povsem naključno, ko sta se najstarejši sin Anton in najmlajši od živečih sinov Jože pogovarjala o nekem časopisnem članku, ko se je zbralo toliko in toliko sorodnikov neke rodbine, ter ob modrovanju rekla »če se mi zberemo, nas je pa več«.

In, ne bodi ga len, sta na domačiji Antona Slodnjaka ml. organizirala srečanje rodbine, ki je takrat štela 169 članov, navzočih je bilo 132.

Srečanja pod gasilskim šotorom

Na željo članov rodbine sta sledili nadaljnji dve srečanji na domačiji Jožefa, ki je gospodaril na nekdanji domačiji Antona in Otilije Slodnjak v Rotmanu. Z leti je rodbina imela toliko prirastka, da srečanja ni bilo več mogoče organizirati na domačijah. Eno od srečanj je bilo zato v Dornavi, zadnji dve pa v šotoru pred gasilskim domom PGD Polenšak.

Zanimanja za srečanje je bilo toliko, da so se potomci, v organizaciji Jožeta Slodnjaka 1. julija 2023 znova srečali: najprej v farni cerkvi v Juršincih, tako kot ob vseh prešnjih srečanjih, pri maši za vse preminule člane rodbine, ki jim ni bilo dano dočakati današnjega dne; ter obisku pokopališča, kjer je poleg omenjenih dveh pokopana večina njunih otrok, vnukov in tudi pravnukov.

Srečanje sta s kulturnim programom popestrila za to prireditev ustanovljen mešani pevski zbor Antona Slodnjaka pod vodstvom njegove hčerke Frančiške, poročene Brumen, in mladi harmonikaš, prapravnuk Tomaž Pernek.

Družabni del tokrat 8. srečanja je znova sledil na Polenšaku: do večernih ur v prijetnem vzdušju ob obujanju spominov med sorodniki in medsebojnega spoznavanja mlajših članov rodbine, saj se jih veliko, predvsem mlajših, med seboj niti ne pozna.

Srečanje sta s kulturnim programom popestrila za to prireditev ustanovljen mešani pevski zbor Antona Slodnjaka pod vodstvom njegove hčerke Frančiške, poročene Brumen, in mladi harmonikaš, prapravnuk Tomaž Pernek.

Kakor na prejšnjem srečanju so za kulinarični del tokratnega srečanja poskrbeli člani PGD Polenšak.

Kopija plakata s fotografijo Otilije Slodnjak z otroki iz sredine 30. let prejšnjega stoletja. FOTO: Jože Slodnjak/osebni arhiv

Prvo srečanje že leta 1973

Zadnje srečanje je toliko pomembnejše, ker so letos praznovali jubilej - 50 let od 1.srečanja rodbine - in verjetno lahko trdimo, da je rodbina ena največjih, vsekakor pa ena z najdaljšo tradicijo srečevanj, kar je razvidno iz zajetnega družinskega drevesa, ki ga že veliko let vodi Jože Slodnjak.

Vsak od nas se je v življenju kdaj vprašal, kdo so bili naši daljni predniki in od kod izvirajo: odgovore na to je v orisu na kratko podal avtor družinskega drevesa.

Antonu in Otiliji Slodnjak se je v dvanajstih letih rodilo deset otrok – sedem sinov in tri hčerke.

Anton in Otilija Slodnjak sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, le streljaj eden od drugega. V tistih časih mladi niso imeli koles, kaj šele motorno kolo, da o avtomobilih sploh ne govorimo. Zato ni bilo čudno, da so fantje hodili vasovat v svoji soseščini, ne daleč od doma. Poročila sta se leta 1903 in leto kasneje povila prvorojenca Antona. V dvanajstih letih se jima je rodilo deset otrok – sedem sinov in tri hčerke. Rodbina se je z leti povečala na 51 vnukov, 104 pravnuke, 170 prapravnukov ter 79 praprapravnukov, to je skupaj 414 krvnih potomcev. Če k temu še dodamo 196 partnerjev, rodbina danes šteje 610 članov. Do dneva srečanja jih je umrlo 95.

Na srečanju se je zbralo skupno 200 sorodnikov. Nekateri se iz zdravstvenih ali drugih razlogov, recimo napovedi slabega vremena, srečanja žal niso udeležili, kar pa ni povzročilo slabe volje udeležencev.

Iznajdljivi Anton Slodnjak

In kako sta živela in s čim sta preživljala številno družino? Anton Slodnjak se je kot mlad fant odpravil v Baden pri Dunaju v vinogradniško šolo, nato pa se je vrnil v rojstno hišo in pri sosedu najel njivo, na kateri je gojil trsne cepljenke. Kot 21-leten fant je leta 1901 v Slovenskem gospodarju objavil oglas za prodajo 31.500 trsnih cepljenk različnih sort. Dohodek od prodaje cepljenk mu je že v nekaj letih omogočil nakup hiše – manjšega posestva, le nekaj sto metrov od njegove hiše, kjer sta se rodila prva dva otroka.

Družina je živela dokaj udobno, saj je gospodar že leta 1912 presedlal s kočije na motorno kolo, kar je bila v tistih časih prava redkost.

Že leto za tem je v neposredni bližini kupil še eno posestvo, še ne vseljeno, novo hišo, kjer je stala tudi ključavničarska delavnica mojstra Kranerja, pri katerem se je začel učiti dobro znani izumitelj iz sosednje vasi, Janez Puh. Tu so zagledali luč sveta še drugi njuni otroci. Družina je živela dokaj udobno, saj je gospodar že leta 1912 presedlal s kočije na motorno kolo, kar je bila v tistih časih prava redkost. Trsničarstvu je dodal umetno valilnico piščancev ter rejo kur nesnic in na koncu drevesnico.

Želja po vnovičnem srečanju

Leto dni po prvi svetovni vojni je zbolel ter v 39. letu starosti umrl. Nastarejši sin Anton je takrat štel dobrih 17. let, devet jih je bilo mlajših. Kljub temu je družina nadaljevala z gospodarjenjem. Otroci so se v času po vojni izučili, fantje vsak za svoj poklic. Vsa tri dekleta so pridobivala znanje v gospodinjski šoli v Svečini. Postopoma so otroci, kakor ptice, zapuščali domače ognjišče ter si spletli svoja gnezda v bližnji okolici. Na domačiji je ostal najmlajši Jožef z družino in svojo mnogo prerano ovdovelo mamo.

Danes so potomci Antona in Otilije Slodnjak razkropljeni širom po Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, toda velika večina se jih rada vrača v kraj svojih prednikov. V en glas so vsi vprašani dejali, da si takih srečanj želijo tudi v prihodnje. Nekateri mladi so že izrazili svojo pripravljenost, da sodelujejo pri pripravi naslednjega srečanja, morda že čez pet let.