Zapri
Iskanje

88 let kardinala Rodeta

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 23. 09. 2022 / 00:30
Oznake: Cerkev, Slovenija, Škof
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.09.2022 / 13:03
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

88 let kardinala Rodeta

88 let kardinala Rodeta
Kardinal Franc Rode o svoji knjigi spominov na dobrih osemdeset let dolgi »nenavadno vijugasti poti skozi življenje«. FOTO: Ivo Žajdela
Kardinal Franc Rode danes obhaja 88. rojstni dan. Ob prazniku mu iz srca voščimo tudi z uredništva Družine.

Spoštovani kardinal dr. Franc Rode,
vse najboljše za Vaš rojstni dan.
Naj Vas spremljata Božji blagoslov
in Marijino varstvo na vseh Vaših poteh!

Junija je pri celjski Mohorjevi izšla knjiga spominov kardinala Franca Rodeta. »Na 716 straneh in v interakciji z več kot 1600 osebnimi imeni ni le osebni obračun z avtorjevim življenjem in delom, ampak tudi pronicljiv dokument časa in prostora zadnjih osmih desetletjih,« so zapisali pri založbi; kardinal pa je ob predstavitvi dejal: »Tvegal sem, da morda komu tudi ne bo všeč zapisano, tvegal sem, da bom koga z napisanim razjezil, vendar računam na slovensko tolerantnost.«

Gospod kardinal, kar z naslovom začniva: Vse je dar. Je res?

Ko sem razmišljal o naslovu svoje knjige spominov, so mi prišle na misel zadnje besede v romanu Dnevnik vaškega župnika francoskega pisatelja Georgesa Bernanosa: vse je milost. V grščini haris pomeni milost, ki je dar. Svoje življenje doživljam kot dar od zgoraj, zato tak naslov. Zavedam se, da ima moje bivanje izvor v neskončni radodarnosti, v brezmejni dobroti. Bog me je nad brezno niča postavil v bivanje in nad tem breznom suvereno izgovoril besedo bodi. Tako sem postal svobodno in avtonomno bitje. Vez z Njim jamči za mojo svobodo. Ni me ustvaril kot podaljšek sebe – kot bi rekli hinduisti ali panteisti. Moj jaz, moja duša ima svoj izvor v enkratni Božji odločitvi in tako sem neponovljivo bitje, ki ga je Bog ustvaril z enkratnim dejanjem. To, kar zadeva dušo. Moje telo pa je kot tolmun, kjer so zbrani različni tokovi davnih rodov.

Kaj je botrovalo odločitvi, da napišete svoje spomine?

V slovenskem merilu je moja življenjska pot dokaj nenavadna, za koga brzčas zanimiva. Pri desetih letih sem odšel iz Slovenije, nekaj let sem preživel v begunskih taboriščih v Avstriji, kot najstnik sem se znašel v Argentini, teološke študije sem opravil v Italiji in Franciji, srečeval sem se z različnimi kulturami in jeziki … Dokaj nenavadna zgodba Slovenca na prelomu med 20. in 21. stoletjem.

Od kod ste črpali? Spomini so izjemno natančni in temeljiti.

Ko sem bil star 16 ali 17 let, sem začel pisati svojo biografijo, seveda v španščini. Silno me je zanimalo, kdo sem, od kod izvira naša družina. Fantazija mladega fanta z razgreto domišljijo pod tropskim soncem me je nagibala k misli o nekakšnem plemenitem izvoru. Mladostne fantazije. Seveda nisem našel nič takega, nobenega grofa, nobenega generala. Navadna gorenjska družina. Potem sem pri dvajsetih začel pisati dnevnik, zlasti svoja notranja doživetja, srečanja z ljudmi in izkustvo Božje bližine – vse do prihoda v Slovenijo leta 1965. Vsa ta leta sem si veliko dopisoval: z bratom Vinkom v Argentini, z Alojzom Rebulo, s sobratom Francetom Sodjem … Eden od pomembnih virov so bila tudi pisma prof. Majde Smoletove, redne obiskovalke cerkve Srca Jezusovega na Taboru. Ko sem v začetku 80. let odšel v Rim, mi je dobrih deset let skoraj vsak teden poslala pismo in mi poročala o dogajanju v Sloveniji.

Pišete, da so vas starši vzgajali kot Slovenca in kristjana, a ste se kasneje počasi oddaljevali …

Eden od temeljnih darov, ki sem jih prejel v družini, je katoliška in slovenska istovetnost. Vera kot temeljna vrednota v življenju. Kot otrok sem od mame ali tete Micke pogosto slišal besede: Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi. Prva človekova skrb je, da bo zveličan, da ne bo pogubljen. V to ozračje krščanske resnosti sodi tudi tradicionalna podoba Boga, zahtevnega in kar pogosto preveč zvedavega. Takšna janzenistična podoba Boga je bila tedaj značilna v vseh slovenskih katoliških družinah. Ko sem prišel v tuj, južnoameriški svet, s svojo kulturo, se mi je ta podoba zdela preozka, moreča. To je bila preizkušnja za mojo vero. Nisem zavrgel Boga, a sem moral očistiti njegovo podobo. To je bil notranji proces, včasih zelo zahteven.

Na več mestih – pod stoletno bukvo ali kasneje v cerkvi pri cistercijanih – to iskanje, duhovne boje in prošnje Bogu, naj se vam razodene, opišete kot mistično izkušnjo …

V letih študija teologije sem živel kar močno intelektualno življenje, veliko sem bral in molil in ob tem vse bolj spoznaval samega sebe. Gre za notranja doživetja. »Bližam se nečemu, kar je neskončno lepo,« sem zapisal v dnevnik. Ne uporabljam samostalnika, ampak pridevnik. Ko prodiraš v globine, na dnu pa odkrivaš nekaj neskončno lepega. Skrivnostno navzočnost Nekoga in hkrati bivanje kot radost, kot zmago nad ničem. Zmagoslavje in radost. Doživeti bivanje kot radost – to bi želel tej deželi.

Opišete pa tudi »strašna doživetja«, dvakrat ste dobili obisk »kneza teme«.

Kot zapišem, se je to zgodilo kmalu po duhovniškem posvečenju. Priplazil se je kot osvajalec, nasilen, čutil sem njegov hladni dih, njegovo nevarno silo. V grozi sem dojel, kaj pomeni odrešenje v Kristusu, kakšno ceno ima njegova smrt, ki nas osvobaja temnih sil. A moja vera se je oblikovala že nekaj let prej. V tem procesu je bilo bolj kot vsa druga doživetja pomembno odkritje Guardinijeve knjige o življenju in osebi Jezusa Kristusa, ki mi jo je podaril španski duhovnik v Rimu. Pravo odkritje! Lik Kristusa je zablestel pred menoj ves svež, nov in prepričljiv. To ni bila borna govorica naših molitvenikov. Kot sem zapisal, se je pred menoj dvigal lik Kristusa Boga in človeka iz mesa in krvi, s svojo tragično in slavno usodo, s svojo zahtevnostjo in brezmejno dobroto. Vse osladne predstave o Bogu, ves odbijajoči moralizem se je razpršil ob branju Guardinijeve mojstrovine. Prevzela me je večna in večno nova lepota Sina Device, ves prevzet sem odkrival nova obzorja in moja vera se je dokončno utrdila.

Od tod dovzetnost za umetnost? V spominih navdušujete z opisi glasbe in umetnosti nasploh.

Ko sem se odločal o poklicu, sem se spraševal, kako združiti duhovništvo s kariero umetnika. Zanimal sem se namreč za glasbo in sploh za umetnost, bral sem biografije … Svet umetnosti sem doživljal kot zmagoslavje lepote, pa tudi kot izraz bolečine in neizpolnjenega hrepenenja. Neznansko me prizadene Schubertova glasba, zlasti njegova Nedokončana simfonija. Kako neskončno žalostno je njegovo slovo od življenja, ko še nima 30 let. Lepota, da ti srce krvavi. Podobno je pri krščanskih mistikih, ko razmišljajo o Kristusovem trpljenju in zaznavajo njegovo lepoto. Trpljenje kot junaštvo in zmagoslavje. To sem obilno vdihaval v času študija v Franciji.

»Duhovni aristokrat«, so vam rekli študentje, ko ste se leta 1965, po 20 letih, vrnili v Slovenijo. Kaj ste jim želeli dati?

Iz svobodne Francije sem prišel v deželo, ki ni bila svobodna, v politični sistem, ki je sicer pustil živeti, a je postavil strogo začrtane meje, ki jih ni kazalo prestopiti. Diktatura proletariata pod vodilno vlogo partije, kot se je reklo. Na Teološki fakulteti je bilo takrat 250 študentov, čudovitih dobrih fantov, zdravih in poštenih. A njihova obzorja so bila pač omejena, saj drugače ni moglo biti glede na socialistično šolo in uradno ideologijo, ki je obvladala prostor. Prihajal sem z drugega sveta. Ure predavanj osnovnega bogoslovja sem običajno začel tako, da sem na tablo napisal misel kakega francoskega ali drugega misleca in jo v nekaj minutah razložil. To so bile močne, udarne misli, povedane v želji, da bi v glavah teh kranjskih fantov vsaj malo zašumelo, da bi se njihov pogled razširil in obogatil. Kasneje so mi radi povedali, da sem jim v tistih prvih minutah dal več kot potem celo uro.

FOTO: Ivo Žajdela

S profesorskega položaja ste odšli v »zakotno vatikansko uradništvo«, se vam zapiše v knjigi.

Šestnajst let sem bil med slovenskimi študenti, predaval sem, se z njimi srečeval. Navzoč sem bil tudi s članki, s sodelovanjem v polemikah z marksisti. Živel sem bogato, spletel sem lepa prijateljstva. Moj prihod v Rim ni bil pripravljen, iz Ljubljane sem odšel zaradi vabila nekega človeka, ki mi je veliko obljubljal, a malo pripravil. Hotel sem se vrniti v Slovenijo, pa je prevladala gorenjska trma: ne bom naredil koraka nazaj. In tudi: ne bom bežal, nikoli več, bežali smo že po vojni. Vztrajal sem in pol leta kasneje je bil položaj rešen. Pridobil sem si izkušnje, navezal sem stike po svetu.

Da »bi bil nekoč velik«, zapišete že v mladostni dnevnik. Je želja, da bi postali škof, ves čas tlela v vas?

Niti malo ne. Sprva sem sanjal, da bom komponist, v Parizu, da bom teolog, duhovnik. Misel na škofovstvo me ni obremenjevala. Tudi v Rimu ne. A po šestnajstih letih sem imel življenja v Vatikanu dovolj. Dopuščal sem možnost, da bi bil škof, a ne bi delal drame, če se to ne bi zgodilo. Želel sem delati med Slovenci, to je bilo glavno. Ko so mi ponudili mesto nadškofa, sem sprejel z občutkom odgovornosti za duhovno usodo slovenskega naroda. V Slovenijo sem prišel z željo, da bi prebudil ta narod, ga popeljal k viru žive vode, novega življenja v Kristusu, mu odkril bogastvo, ki ga nosi v sebi.

In že s prvim nastopom doživeli nasprotovanje?

Zgodba se mi še danes zdi precej žalostna. V svoji ideološki omejenosti nekateri niso mogli videti, da v Slovenijo prihajam z dobrim namenom, da ne vnašam klerikalizma. Prinašal sem evangeljsko sporočilo, sporočilo svobode in radosti. Tega niso mogli ali niso hoteli videti. Preizkušnje so bile kar hude. Nikoli v življenju nisem bil tako naravnost prisiljen, da živim evangeljsko ponižno kot na mestu ljubljanskega nadškofa. Bila so leta hudih napadov, a zdravilna za mojo nečimrnost. Sedem let trpečega škofovanja v Ljubljani so bila vendarle lepa leta. In vredna pred Bogom.

Od vseh nagovorov so najbolj odmevale velikošmarne brezjanske pridige. Resda so novinarji stavke rezali iz konteksta, a vseeno: ste nalašč provocirali?

Pa saj evangelij nujno provocira! Na Brezjah, kjer bije srce Slovenije, se mi je zdelo, da lahko apeliram na vest slovenskega naroda. Na vest naroda, ki je bil stoletja iskreno katoliški in je delno tak še danes. Govoril sem o duhovnem stanju v deželi, o travmah iz preteklosti, o nevarnostih, ki nam prežijo zaradi nespoštovanja življenja. Želel sem priti na dan z jasno in odločno besedo o bistvenih problemih slovenstva. Nisem bil podoben pastirjem, ki se boje priti na dan z jasno besedo, da si ne bi zapravili človeške naklonjenosti. Svojo čredo sem čuval kot dobri pastir, ne kakor najemnik, ki zbeži, ko se bliža volk. Zaradi naslovov v časopisih pa se nisem vznemirjal, vseh vrst kritike sem najraje prezrl.

Kako danes spremljate dogajanje v Cerkvi v Sloveniji?

Bolj od daleč. A s srcem in z molitvijo sem blizu pastirjem in vernikom.

V enem letu smo dobili dva nova škofa ordinarija. Sta pravi izbor papeža Frančiška?

Premalo ju poznam, da bi sodil. Premlada sta, pač nista iz generacije mojih študentov. Po delu pa ju za zdaj še ne morem soditi, eno leto je premalo, da bi dal kakršnokoli oceno o njunem episkopatu. Tudi kasneje ne.

Da je papež dobro obveščen o dogajanju v Sloveniji, pravita nova škofa. Ga vi obveščate?

S papežem Frančiškom se ne srečujem pogosto in ga ne obveščam. To ni moja naloga. Je zelo zaseden in mu nočem kratiti časa. Pač pa mu iz Slovenije običajno prinesem nekaj dobrega vina ali kakšne druge dobrote. Za vse to se mi običajno zahvali s pismom ali po telefonu. Vsekakor pa sva si blizu kot stara prijatelja. To dokazuje tudi avtograf, ki mi ga je poslal ob 25-letnici mojega škofovskega posvečenja (objavljamo ga na strani odmevov, op. K. H.).

Knjigo začnete in na svoj način tudi končate z molitvijo. Kako moli kardinal vsak dan?

Z odprtim srcem! Dan začnem s spontano jutranjo molitvijo, ko pozdravim Gospoda kot svojega Stvarnika in prijatelja. To dopolnim z molitvijo brevirja. Velik in močan trenutek je srečanje z Gospodovim telesom in krvjo v evharistični daritvi. S telesom in krvjo! Tu privre na dan vsa moja hvaležnost Gospodu, ki nam je dal svoje telo v podobi kruha in vina. Zapustil nam je skrivnost svojega telesa in krvi: podarja nam nedotaknjeno čisto, mladostno sveže, zmagovito življenje, ki je močnejše od smrti. V naše borno telo, podvrženo bolezni in staranju, zapisano smrti, polaga kal nesmrtnosti. Zadnje čase najraje mašujem kar sam v svoji kapeli; vzamem si čas, da globlje dojamem milost, ki mi je dana. Dolgo se zadržim po spremenjenju. Ko izgovarjam posvetilne besede, nekako izkustveno zaznam transubstanciacijo – navzočnost Gospodovega telesa in krvi v posvečenem kruhu in vinu. Predstavljam si Jezusovo telo v slavi, kot ga je upodobil Rafael na freski v Vatikanu. Čudovit trenutek, čas globoke povezanosti s Kristusom.

Zanimanje za predstavitev knjige je bilo izjemno. FOTO: Ivo Žajdela

Gospod kardinal, ste srečni?

Temeljno srečen! Resnice krščanske vere, ki so moje temeljne gotovosti, mi omogočajo veselo ljubezen do življenja in sproščen odnos do smrti. To daje mojim jesenskim dnem zrel okus po sreči.

Da ste knjigo napisali iskreno, da v njej ni nič lažnega, nič zamolčanega, da ste se izognili sumu pristranskosti ali prikrivanja, pišete v uvodu. A čisto vsega pa da le niste zapisali. Vas je strah, da bi mimo knjige, v kateri se ne ognete niti »domnevnemu sinu« ali »dvorcu Goričane«, privrelo na dan še kaj, kar ne bi želeli?

V spominih sem popolnoma iskren. Obstajajo pa stvari, o katerih ne kaže vsega povedati, ali so nepomembne ali nepotrebne, ali moralno sporne, če bi z njimi koga žalil ali ranil. Mislim, da je taka drža pravilo krščanske ljubezni in tudi preverjena življenjska modrost. Da bi me bilo česa strah? Nič ni takega.

Se boste vrnili v Slovenijo?

V Ljubljani imam primerno stanovanje, a v Rimu bom ostal vsaj še leto ali dve, dokler moj tajnik Sergej Pavliš, ki je iz Ukrajine, ne konča doktorata. Če bi odšel zdaj, bi ga postavil v nemogoč položaj. Sicer pa se nameravam vrniti domov, ko bo čas za to.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh