Mlad duhovnik dobi povabilo, da božične praznike preživi kot kaplan na eni od turističnih križark. V plavajočem mestu sredi ocena, ki velja za sinonim uživaštva in zabave, v naslednjih dveh tednih skozi dnevniške zapise spremljamo življenje duhovnika, ki med neznanci z vseh vetrov ustvari občestvo. Čudovita prispodoba običajnega Jezusovega ribiča na razburkanih obalah sodobnega sveta.

Spremljamo vsakdanje obveznosti, izzive, razmisleke in pomisleke

Katoliška organizacija Stella Maris si vsaj za velike praznike prizadeva zaposlenim in potnikom na velikih turističnih križarkah priskrbeti duhovno oskrbo. Po spletu naključij je povabilo k temu doseglo tudi mladega slovenskega duhovnika. Ko je opravil z začetnimi dvomi in skrbmi, je 20. decembra 2024 odpotoval v London, od koder se je vkrcal na ladjo. V naslednjih dveh tednih, v času božično-novoletnih praznikov, skozi njegove dnevniške zapise spremljamo, kaj pomeni med neznanci z mnogih vetrov in kotičkov sveta na hitro vzpostaviti občestvo ter izpeljati misijon. V plavajočem mestu sredi ocena, ki je ustvarjeno za to, da bi potniki karseda uživali in pozabili na bremena tega sveta, lahko spremljamo vsakdanje obveznosti, izzive, razmisleke in pomisleke človeka, ki je svoje življenje posvetil temu, da bi njihove duše vodil k Bogu.

V rokah držim Njega, ki v rokah drži vse

Odlomek iz knjige (stran 16–17): Ladja nosi ime Ambience in je starejša od prejšnjih, predvsem pa je starejša populacija mojih sopotnikov. Mislim, da sem videl samo eno osebo, mlajšo od trideset let, povprečna starost je verjetno krepko čez sedemdeset. Nekateri potniki so na vozičkih, drugi se premikajo s hojicami, neko gospo so morali celo z žlico hraniti. Pomislim, da sem doma pozabil sveto olje in da moram jutri v Rotterdamu to nekako urediti.

Vesel sem, da sta bila oba moja sestanka z gostitelji uspešna. Z vodjo križarjenja Ceirios, ki tokrat skrbi za družabne dogodke, sem se dogovoril, da bo maša za potnike vsak dan ob osmih zjutraj v zgornjem baru, ki sicer služi kot razgledišče. Tudi možnost za spoved smo umestili v program; v udobnem prostoru s podpisanimi dresi igralcev kriketa, ki jim družbo delajo razstavljene lobanje nekaterih morskih sesalcev (zdaj vem, kako sta pod kožo, mišicami in salom videti tjulenj in delfin!), bom vsak dan med peto in sedmo popoldne na voljo za spoved ali pogovor. Drugi sestanek, tokrat z direktorjem uslužbencev, je minil v iskanju primerne ure za vsakodnevne svete maše za posadko ter mi prinesel priponko z imenom in funkcijo ter pravico do svobodnega gibanja po celi ladji. Prosil me je celo, da napišem sporočilo za vse vodje oddelkov in oblikujem predstavitveni plakat.

Po večerji blagoslovim sobo in mašujem na pisalni mizi. Pomislim, da je Kristus, ki ga držim v rokah, isti Bog, ki je ustvaril neukrotljive globine Severnega morja, po katerem pravkar plujemo. V rokah držim Njega, ki v rokah drži vse.

Knjigo sta v knjigarni Celjske Mohorjeve 13. aprila 2026 predstavila avtor Rok Pogačnik in njena urednica Saška Ocvirk. Foto: Ivo Žajdela

Duhovnik, ki hoče svoje življenje darovati Bogu, mora imeti rad ljudi

Rok Pogačnik (1993) je mašniško posvečenje prejel leta 2019. Tri leta je bil kaplan v Ribnici, eno leto duhovni pomočnik v Dobrepolju, kjer je večinoma delal z mladimi in birmanci, dve leti je kot kaplan preživel v živahni župniji Dob pri Domžalah. Del študija je opravil v Opolu na Poljskem, kjer pripravlja tudi doktorsko nalogo. Zdaj deluje v župniji Križe. Ponosen je na svojo malo »farmo«, kjer goji celo vrsto živali. Trikrat je kot kaplan misijonaril na turističnih križarkah, kjer se mu je vedno znova potrjevalo, da mora duhovnik, ki hoče svoje življenje darovati Bogu, imeti v prvi vrsti rad ljudi.

1/2