Zapri
Iskanje

Rokometni reprezentant Domen Makuc – prek trnja do zvezd

Za vas piše:
Lojze Grčman
Objava: 13. 01. 2022 / 13:59
Oznake: Šport
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 13.01.2022 / 14:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Rokometni reprezentant Domen Makuc – prek trnja do zvezd

Rokometni reprezentant Domen Makuc – prek trnja do zvezd
Pod slovensko zastavo na letošnjem evropskem prvenstvu nastopa tudi Domen Makuc. FOTO: Grega Valančič/Sportida
Slovenska moška rokometna reprezentanca bo danes ob 18. uri v Debrecenu začela nastop na evropskem prvenstvu v dvoboju s Severno Makedonijo.

Med izbranci slovenskega selektorja Ljubomirja Vranješa je tudi dragulj slovenskega in svetovnega rokometa, komaj 21-letni Domen Makuc, ki ima v svojem življenjepisu že dva naslova evropskega prvaka. Prvega je osvojil pred štirimi leti s slovensko mladinsko reprezentanco. Drugega, še bistveno bolj prestižnega, pa junija lani, ko je s slovito Barcelono postal evropski klubski prvak. Igra lahkotno, ustvarjalno, prefinjeno.

Iz arhiva smo potegnili pogovor, ki ga je z Domnom septembra lani za revijo #Najst pripravil Lojze Grčman. Velik del pogovora objavljamo v nadaljevanju.

Pogovor je bil sprva in v celoti objavljen v reviji #najst (št. 1, 2021-2022).

Domen, če bi se lahko opisal s petimi pridevniki, katere bi izbral?

Delaven, prijazen, skromen, spoštljiv do drugih in srčen.

Igraš v najznamenitejšem klubu na svetu, v Barceloni, ki je največkrat osvojila ligo prvakov. Lani si naslov soustvaril tudi ti. Kako ti uspeva ostati v okviru vsega zgoraj naštetega?

Ne vem, zakaj bi se imel za več od drugih. Vsak je na nekem področju malo boljši. Meni uspeva v športu, drugim kje drugje. V športu uživam. Rad treniram, zelo sem motiviran, napredujem iz dneva v dan, rad bi osvojil čim več lovorik. Tudi to sezono si želim(o) vse.

Domen Makuc igra lahkotno, ustvarjalno, prefinjeno. FOTO: Grega Valančič/Sportida

Kako se mladenič znajde med prekaljeni zvezdniki svetovnega kova?

Igral sem več, kot sem pričakoval. Naučil pa sem se, po mojem mnenju, še enkrat toliko, kolikor sem prej vedel o rokometu. Zdaj se veliko bolj poglabljam v taktiko. V ekipi je bilo dvajset igralcev, na tekmi jih je lahko v postavi 16. Včasih sem se moral sprijazniti tudi s sedenjem na tribuni. A tudi to je v redu, samo da ekipa zmaguje. Trener nas je menjaval, tekme si sledijo na nekaj dni, priložnosti za dokazovanje je bilo za vse dovolj.

Rokometna družina: Domen prihaja iz Rodika, kraja v občini Hrpelje-Kozina, kjer je tudi začel svojo športno pot. Ima mlajšega brata Andraža, prav tako rokometaša, ki igra za Koper. Rokometnih veščin ju je učil že oče Simon, nekdanji slovenski reprezentant. Ko ni v športni dvorani, je Domen povsem običajen mladostnik. Rad si ogleda kako serijo, poprime za igralno konzolo ali pa z dekletom raziskuje čare Barcelone.

Kako deluje velikan, kot je Barcelona?

Že ko sem iz hrpeljskega Jadrana prišel v Celje, se mi je to zdelo na zelo visoki ravni. Saj za Slovenijo je in tudi za Evropo. A ko prideš v najboljši klub v Evropi, je za vse res poskrbljeno do najmanjše podrobnosti. Jaz razmišljam le o tem, da čim bolje igram in treniram. Dva dni pred tekmo je vadba malo daljša, dan pred tekmo pa malo krajša, odvisno tudi od tega, na koga se pripravljamo. Poskušamo izkoristiti vsako minuto, da trening oblikujemo čim bolje.

Še nikoli se ni zgodilo, da bi evropski naslov z istim klubom osvojili kar trije Slovenci. Tvoja soigralca sta bila namreč tudi Jure Dolenec in Blaž Janc. Katero njuno lastnost bi jima, če bi bilo to mogoče, »izmaknil«?

Blažu bi gotovo »izmaknil« njegovo hitrost, Juretu pa bojevitost in srčnost, ki ju še posebej kaže v reprezentanci, za katero kdaj odmisli tudi kako bolečino. To odliko res cenim. Res je bilo lepo, da smo bili trije. Še posebej se moram zahvaliti Juretu, ki mi je kot nekdo, ki se dobro znajde v mestu in klubu, ogromno pomagal. Upam, da bomo še naprej uspešno sodelovali v reprezentanci in tam dosegli kaj velikega.

Kako je videti, ko te pokliče in povabi Barcelona?

Jaz prej zastopnika sploh nisem imel. A sem ga potreboval za ta prestop. Nekateri so se pretvarjali, da sodelujejo z mano, naposled sem se odločil, da me bo zastopal Andrej Golić, s katerim se odlično razumeva, imava tesno poklicno in prijateljsko vez. On se je začel pogovarjati z Barcelono.

Domen Makuc v majici z državnim grbom. FOTO: Grega Valančič/Sportida

Si v Barceloni spoznal na primer Lionela Messija ali katerega drugega nogometnega zvezdnika?

Videval se jih le na daljavo ali v avtomobilih, ko prihajajo na treninge, saj imamo skupni center za vadbo. Glede na covid smo se vsi poskušali držati le svojih ekip. Za zdaj tako z nogometaši nisem bil v stiku. Upam pa, da se to v prihodnosti spremeni.

Z veliko življenjsko prelomnico si se soočil že pri 14 letih, ko si od doma odšel živet, se šolat in igrat v Celje. Si imel že tedaj jasno začrtane cilje – postati vrhunski rokometaš?

Ni bilo enostavno. Neke predstave sem imel, ampak ko dejansko prideš v neko okolje, je podoba velikokrat malo drugačna od predstav. Gotovo so bili težki dnevi, ampak tedaj mi je ob strani stala družina in me spodbujala. Ob treningih sem hodil tudi v srednjo šolo. Ta izkušnja mi je zelo koristila, da sem odrasel kot oseba in rokometaš. Zdaj mi je veliko lažje.

Domen Makuc: Ne vem, zakaj bi se imel za več od drugih. Vsak je na nekem področju malo boljši. Meni uspeva v športu, drugim kje drugje. FOTO: Grega Valančič/Sportida

Na igrišču v pomembnih trenutkih deluješ, kot da pritisk ne bi obstajal. Se za to posebej pripravljaš ali takšen pač je Domen Makuc?

Posebej se v psihičnem smislu na tekme na pripravljam. Z ekipo naredimo videoanalizo, malo se doma pripravim tudi sam, v klubu imamo temu namenjeno še posebno aplikacijo. Ko stopim na igrišče, se osredotočim na svojo ekipo in tekmeca. Poskušam uživati in to je to. Dodatnega pritiska si ne delam, o tem ne razmišljam veliko.

V mladi karieri si se vseeno soočil z dvema hujšima poškodbama kolen. Kaj si se naučil v tistem času?

Če ne bi bilo poškodb, me verjetno ne bi bilo tu, kjer sem. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Čas, ko nisem mogel igrati, sem izrabil za krepitev telesa, začel sem se še bolj zavedati preventive glede poškodb ter se še bolj zavedati, da vse vaje delam na vso moč in prav. Ko si poškodovan, gotovo ni lepo. Nekateri ljudje te tedaj tudi pozabijo. Ne moreš pomagati ekipi, čeprav bi tako rad bil na igrišču. To je šola za naprej. Upam, da bo poškodb čim manj, čeprav vem, da so sestavni del športa.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh