Po 17 letih se je danes, v petek, 16. februarja, z mesta profesorja in direktorja Zavoda sv. Stanislava poslovil dr. Roman Globokar. Mašo v telovadnici OŠ Alojzija Šuštarja je daroval nadškof Stanislav Zore ob somaševanju pomožnega škofa Franca Šuštarja, upokojenega nadškofa Alojza Urana, odhajajočega in novega direktorja, Romana Globokarja in Toneta Česna ter številnih drugih duhovnikov. Več o Romanu Globokarju in njegovem sedemnajstletnem služenju v Zavodu sv. Stanislava si preberite v novi tiskani Družini.

Otroci, učenci, dijaki, učitelji in zaposleni so se od svojega direktorja poslovili z mašo v telovadnici OŠ Alojzija Šuštarja.

Nadškof Zore: "Slovesen, a tudi boleč trenutek"

»Pozdravljeni v tem slovesnem in hkrati tudi nekoliko bolečem trenutku,« je zbrane v telovadnici, učence, dijake, profesorje, učitelje in druge zaposlene, pozdravil nadškof Zore. »Zbrali smo se, da se Bogu zahvalimo za služenje Romana Globokarja Zavodu sv. Stanislava. Gospod je bil tisti, ki je blagoslavljal, ki je dajal moč, ki je dvigal takrat, ko je morda glava klonila.« Nadškof se je zahvalil direktorju Globokarju, da je »sodeloval z Gospodom in njegovim navdihom«, zahvalil pa se je tudi otrokom in uslužbencem, da so »sodelovali z Bogom in z vašim direktorjem«. Hkrati je nadškof prosil Boga, »naj bo pastir, opora, vodnik, tolažba in pogum novemu direktorju Tonetu Česnu, ki bo sprejel službo služenja vsem, ki si v tej ustanovi nabirate kulturo srca, kulturo duha in kulturo znanja«.

Ob koncu maše so se direktorju Romanu Globokarju z mislimi in darilci, besedo in pesmijo zahvalili predstavniki vseh zavodskih enot: od vrtčevskih otrok, učencev od prvega do devetega razreda, vseh štirih letnikov klasične gimnazije, študentskega doma, glasbene šole, pa tudi predstavniki učiteljev, profesorjev in zaposlenih.

Ob koncu maše so se od direktorja poslovili predstavniki vseh enot Zavoda sv. Stanislava.

Roman Globokar: »Ogromna zgradba je postala moj dom«

»Dragi moji, otroci in prijatelji. Lepo mi je, zelo lepo mi je danes ob tem pogledu na vas vse, na vaše nasmejane obraze. Skupaj praznujemo! Večkrat sem rekel, da je skupnost, ki skupaj ne praznuje, obsojena na propad. Pomembno je, da znamo praznovati, da se veselimo uspehov in smo skupaj, ko nam je težko,« je ob bučnih aplavzih začel nagovor Roman Globokar: »Vse je milost. Danes še posebej čutim, da mi je bilo vse podarjeno. V tem prelomnem trenutku mojega življenja, saj je bil po študiju Zavod edini prostor mojega službovanja, je v meni predvsem hvaležnost. Kakšen privilegij je, da sem lahko bil vsa ta leta z mladimi! Spodbujal njihovo rast in hkrati z njimi in ob vas rastel in zorel. Hvaležen sem Bogu in hvaležen vam za vse, kar sem v Zavodu prejel.«

Globokar se je v nagovoru vrnil v julij leta 2001, ko sta z duhovnikom Tonetom Česnom, sedaj novim direktorjem, končala študij v Rimu in se vsak s svojim avtomobilom odpravila proti Sloveniji. »Zjutraj sem v tajništvu rimske fakultete še oddal doktorsko nalogo, zvečer sem na Štuli 23 raztovoril svojega 'peugeotka 206' in tistih nekaj škatel s knjigami in oblekami odnesel v drugo nadstropje, v vogalno stanovanje,« se je spominjal. Dejal je, da se je prve dni počutil izgubljenega. »Zavod in prostori so se mi zdeli ogromni«, a čez čas, ko so prišli sodelavci, učitelji in vzgojitelji, kasneje še dijaki in študentje, »so se razblinili vsi moji strahovi. Ogromna zgradba je zame postala prijeten dom. Dom, v katerem sem ogromno prejemal in tudi veliko dajal …«

Roman Globokar še zadnjič nagovarja zavodske prijatelje.

»V 17 letih mi ni bilo niti enkrat dolgčas«

V 17 letih mu ni bilo niti enkrat dolgčas, je dejal odhajajoči direktor: »Vedno znova so prihajali novi izzivi, ki so spodbujali mojo kreativnost in preizkušali mojo identiteto. Kot vodja sem poskušal biti odprt za različne ideje in pobude, na vseh ravneh sem poskušal graditi osebne odnose, namerno nikogar nisem izključeval. Želel sem si, da bi bil Zavod prostor izmenjave darov in okolje medsebojnega bogatenja. In danes lahko rečem, da sem vesel številnih sadov življenja.«

Globokar je nadaljeval, da mu nekateri v teh dneh izražajo dobre želje ob zamenjavi službe. »Pravzaprav pa službe niti ne bom zamenjal, ker bom poslej hodil v službo, kamor sem hodil, še predno sem postal direktor, to je na fakulteto. V Zavodu pa nikoli nisem imel občutka, da hodim v službo. Zavod je bil moj dom, ki sem ga dan za dnem gradil, soustvarjal, kjer sem se čutil koristnega, sprejetega, upoštevanega. Zavod je bil zame družina, prijatelji, župnija. Zato mi je danes tesno pri srcu, ker ne menjam službe, ampak zapuščam dom. Zapuščam skupnost, ki jo imam resnično rad in s katero sem se v teh letih resnično poistovetil.«

V Zavodu sem bil duhovnik, sodelavec, prijatelj, profesor, direktor, vodič, zapiralec oken …

Vsa ta leta sem bil rad v Zavodu, je dejal Globokar: »Bil sem srečen, da lahko sooblikujem živahen utrip ustanove. Čutil sem naklonjenost vseh, s katerimi sem se srečeval, uresničeval sem lahko svoje načrte in tudi samega sebe. V Zavodu sem bil duhovnik, sodelavec, prijatelj, oče, brat, partner, učenec, profesor, direktor, animator, svetovalec, poslušalec, sopotnik, vodič, zapiralec oken, režiser … Pogrešal bom ustvarjalne ljudi, pogrešal zvedave otroške oči, pogrešal mladostno navdušenje in ustvarjalni naboj, družbo iskrenih predanih sodelavcev. Zelo bom pogrešal poučevanje maturantov, ki mi je bila vsa ta leta čisti užitek. Pogrešal bom zaupljivo vzdušje med sodelavci, dobrohotno naravnanost sodelavcev. Še posebej bom pogrešal bratsko duhovniško skupnost, naša večerna druženja in klepete ...«

»So tudi stvari, ki jih ne bom pogrešal«

Seveda je tudi nekaj stvari, ki jih ne bom pogrešal, se je pošalil direktor Globokar: »Stvari, zaradi katerih se veselim prihodnjih izzivov. Veselim se, da bom spet imel duhovne vaje za mlade, da bom spet imel več časa za duhovne pogovore, predavanja in pisanja, da bom imel več stika z mladimi. Od jeseni dalje bom študentski duhovnik v Ljubljani in profesor na teološki fakulteti in prepričan sem, učenci, dijaki, da se bodo naše poti še prepletale in bomo skupaj ustvarjali prihodnost.«

»Tone, Bog te živi in srečno!«

Ob koncu se je Roman Globokar zahvalil vsem sodelavcem in z iskrenim duhovniškim objemom predal krmilo direktorske službe Tonetu Česnu: »Tone, ti najbolje veš, kako razburkano je včasih tole naše zavodsko morje. In zato si že kar dobro pripravljen za nove izzive, ki te čakajo. Želim ti, da bi s svojo pozitivno energijo, vedrim značajem in iskreno pobožnostjo dobro usmeril nadaljnje življenje v Zavodu.«

Več o Romanu Globokarju si preberite v novi tiskani Družini

Prisrčen sprejem novega direktorja Toneta Česna



Novi direktor je prvi dolg aplavz mladih dobil že v prvih minutah službovanja, ko je list z nagovorom le pokazal in dejal, da ne bo bral, lahko bodo prebrali na spletni strani. Povabil pa jih je, da v trenutkih tišine molijo drug za drugega.


Ob sprevodu iz dvorane se je Globokar od mladih poslavljal s "petkami"

Foto: Ksenja Hočevar