Franc Mikša (1953, Ptuju) je otroštvo in zgodnjo mladost preživel v Ormožu. Gimnazijo je obiskoval na Ptuju, leta 1977 je diplomiral iz mednarodnih odnosov na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, leta 1997 je naredil magisterij iz mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1979 je bil na strokovnem izpopolnjevanju na Mednarodnem inštitutu za politiko in gospodarstvo v Hamburgu.

Leta 1980 se je zaposlil na Republiškem sekretariatu za mednarodno sodelovanje. Od leta 1987 do 1991 je bil konzul v Celovcu, od leta 1997 do 2001 pooblaščeni minister in namestnik stalnega predstavnika na stalni misiji pri uradu OZN in drugi mednarodnih organizacijah v Ženevi, od 2005 do 2009 veleposlanik na Irskem, od septembra 2013 je veleposlanik v Švici in Liechtensteinu. Opravljal je različne funkcije na ministrstvu za zunanje zadeve.

V treh vojskah

V romanu Klinc, pa še Trst! (založba Obzorja, Maribor) je Franc Mikša z biografskimi in zgodovinskimi elementi strnil dogodke iz življenja pokojnega očeta, predvsem tiste, ki se jih je oče pogosto spomin­jal. Že kot najstnik je prisilno služil v armadah dveh diktatorjev, Hitlerja in Stalina, pa tudi v JLA, kjer je spoznal sovraštvo, nasilje človeka nad človekom in nesmisel vojne. Sovražil je totalitarne politične sisteme, aroganco in nasilje vsake oblasti, ki zatira drugače misleče.

Dogajanje je postavljeno v čas tržaške krize jeseni 1953, v noč, ko sta višji inšpektor Udbe in kapetan vojaške Pro­tiobveščevalne službe na postaji Ljudske milice v Ormožu zasliševala ravnatelja Nižje gimnazije, ki naj bi, ko je prejel poziv na orožne vaje, zaklel: K/.../, pa še Trst! Mikša je moral na zaslišanje kot edina priča. Da bi z zavlačevanjem rešil prijatelja, si je izmišljeval zgodbo za zgodbo. Njegovi spomini, zgodovinska dejstva in domišljija se neopazno prepletajo. Ta nerazločljivost muči tudi tajna agenta in miličnike, da več ne vedo, čemu bolj verjeti. Dinamika preme­ga govora v besedilu dosega vrhunce napetosti v skrivnostnih zgodbah, s katerimi protagonistični pripovedovalec buri bralčevo radovednost ob izzivalnih temah, ki sta jih načenjala agenta ali pa on sam.

Grožnja z Golim otokom

Do prve jutranje zarje so se zvrstili številni dialogi o Mikševem otroštvu in njegovem očetu Jožefu, invalidu iz prve svetovne vojne, o tržaški krizi, o reševanju v močvirje pogrezajoče se cerkve ob gradu Turnišče pri Ptuju, o sodnem dnevu, o vitezih Križnikih, ki naj bi prinesli sveti gral v Slov­enske gorice, o skrivnostnih obiskih Kristusa in Marije Magdalene na Štajerskem, o verouku, o podvigih Kralja Matjaža in njegovega bratranca Jakoba Szekelya, lastnika ormoškega gradu, o prizadevanjih Friderika IX. Ptujskega za moškega potomca, o ljubezenskih zapletih in političnih spletkah, o mržnji med komunistično oblastjo in cerkvijo, o morebitni Vatikanski zaroti, verbalnih deliktih, zapisih iz tajnih dokumentov Udbe, o aktivnostih sovražne emigracije, o usodi avstrijske Koroške, o klimat­skem zdravilišču dr. Majeriča v Ormožu, o sveti skrivnosti frančiškanskega samostana, o ljudski oblasti, ki ima zmeraj prav ... Ves čas zaslišanja je bila prisotna grožnja z Golim otokom.

Dva totalitarizma

Oče Franc Mikša se je rodil leta 1927 na Ptuju, umrl je v dvainšestdesetem letu življenja. Skoraj deset let je bil invalidsko upokojen. Oče je pogosto govoril o času, ko so ga prisilno mobilizirali v Hitlerjevo nacistično armado Wehrmacht. Takrat še ni dopolnil niti osemnajst let. Že čez nekaj mesecev mu je na ozemlju Belorusije uspelo pobegniti in se pridružiti Stalinovi Rdeči armadi. Tako je v obdobju dveh najstniških let služil v armadah dveh diktatorjev. Ko se je po koncu druge svetovne vojne vrnil v domovino, so ga vpoklicali še v Jugoslovansko ljudsko armado. Spoznal je sovraštvo, nasilje človeka nad človekom in nesmisel vojne. »Našim staršem je kljub vsemu uspelo, da smo otroci v težkih in negotovih časih hitrega spreminjanja sveta in družbe v letih po drugi svetovni vojni živeli brezbrižno, zadovoljno in polno otroštvo,« je zapisal avtor romana v uvodu.

»Prisluškoval sem pogovorom«

Pojasnil je, da je zanimive zgodbe slišal tudi od očetovih prijateljev in znancev, ki so radi zahajali k njim. »Prisluškoval sem njihovim pogovorom in se pretvarjal, da zbrano pišem domačo nalogo. Moški so se pogovarjali tudi o zgodovini mesta Ormož, ki že stoletja stoji na gričih nad reko Dravo, igrali karte, pili brizgance iz odličnega vina, pridelanega v Slovenskih goricah. Številne pripovedi sem si dobro zapomnil in jih poskušal zgostiti v impresijo nekega življenja in časa. Nekatere ljudi, o katerih mi je pripovedoval oče, sem osebno poznal.

O njihovih dejanjih in razumevanju sveta sem pogosto razmišljal. Žal so vsi že pokojni.«

Poigral se je z zgodbami in legendami, ki jih je slišal od sorodnikov in starejših ljudi s Ptuja in iz Ormoža. Njegovo otroško domišljijo je najbolj razvnela zgodba o cerkvi, ki naj bi se pred več stoletji pogreznila v močvirje v parku gradu Turnišče pri Ptuju.