Bolniki, invalidi in ostareli se poleti srečujejo v romarskih središčih. Vsako tretjo soboto v juniju na Brezjah, zadnjo soboto v avgustu v Puščavi na Pohorju in na Zaplazu ter prvo nedeljo v septembru v romarski baziliki lurške Matere božje v Brestanici. Romarji imajo ob tem tudi možnost prejema zakramenta svetega bolniškega maziljenja.

V soboto, 26. avgusta, so se tako tradicionalno srečali v Puščavi na Pohorju in na Zaplazu. Medtem ko se bodo bolni, ostareli in invalidi že 50. leto srečali v Brestanici v nedeljo, 3. septembra, ko bo zanje maševal škof dr. Stanislav Lipovšek.

Bog se nas nikoli ne naveliča

V romarski cerkvi Device Marije v Puščavi na Pohorju je mašo daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je pri pridigi navzoče spomnil, da je Bog ljubezen, z zakramentom svetega maziljenja pa začutijo Jezusovo bližino. »Vsakokrat, ko prejmemo ta zakrament, Gospod Jezus postane blizu tistemu, ki trpi, ali je težko bolan ali ostarel. Po zakramentu maziljenja nam Jezus razodeva, da mu pripadamo in, da nas nič ne more ločiti od njega.« Poudaril je potrebo po molitvi, branju Svetega pisma in po hranjenju z Božjim kruhom. Tako doživljam, kako nas Bog ljubi, ceni in se nas veseli, je dejal nadškof Cvikl. »Čutili bomo tudi, da se nas Bog nikoli ne naveliča. Vse to je tisto, kar nam daje moč in pogum tudi v težkih trenutkih. Pomislimo na to, da tudi v naši bolezni, invalidnosti, ali starosti, nas Bog ne neha ljubiti. Obratno, še bolj nas ljubi. V teh težkih trenutkih nam želi še posebej povedati besede spodbude, upanja in ljubezni.«

V romarski cerkvi Marije vnebovzete na Zaplazu, ki letos praznuje 100-letnico posvetitve, pa je ob slovesnem somaševanju mašo vodil novomeški škof Andrej Glavan.

Romamo, da na novo osmislimo prenašanje svojih križev

»Poromali smo, da se na tem svetem kraju duhovno in telesno okrepimo,« je zbrane nagovoril novomeški škof Andrej Glavan. »Če smo prišli s pravim namenom, bomo gotovo dobili nov pogum in voljo, okrepili se bomo za novo, večjo potrpežljivost. Na novo bomo osmislili prenašanje svojih križev in težav. Te so lahko fizične, združene s to ali ono boleznijo, starostjo. Lahko pa so notranje, ko trpimo morda zaradi nesprejetosti, premajhne pozornosti ali hvaležnosti. Prav to je včasih najhujše, ko ob vsem žrtvovanju morda kdo doživlja tisto staro resničnost: Dobrota je sirota. Tako sem se žrtvoval(a), zdaj pa se mi takole vrača. Prišli smo, da se tudi zahvalimo za vse vesele in lepe trenutke, ki jih doživljamo ob hvaležnih otrocih, vnukih in pravnukih, za vso pozornost vseh tistih, po katerih nam Bog izkazuje svojo dobroto.« Še posebej pa jih je škof spomnil na Jezusa, ki »je bil tisti Samarijan in zvesti prijatelj, ki pride k vsakemu, bodisi po človeku, ki te obišče … Najdragocenejši obisk pa je, ko Jezus, usmiljeni Samarijan, v svetem maziljenju obveže naše fizične ali notranje rane in ko se skloni k nam v Svetem Rešnjem Telesu zlasti v sveti popotnici.«

Več si preberite v tiskani Družini.

Foto: Jože Potrpin