Rodil se je leta 1881 ali 1882 in umrl 1226. Najprej so ga pokopali v cerkvi sv. Jurija, ko pa so dve leti po njegovi smrti začeli graditi baziliko njemu v čast, so ga skrivaj prenesli vanjo. Zakaj skrivaj? Takrat se je vrednost mesta cenila po tem, če je imelo relikvije kakega svetnika. Frančiška so ljudje že ob smrti prepoznali za svetega in njegovi posmrtni ostanki so bili v veliki nevarnosti, da jih bodo enostavno ukradli. Brat Elija, Frančiškov sobrat in njegov tajnik, je pripravil prostor, za katerega nihče ni vedel, in ga položil vanj. Tako je bilo več stoletij in šele leta 1818 so odkrili njegovo zadnje počivališče pod glavnim oltarjem spodnje bazilike. Tam so leta 1870 postavili kapelo, tako imenovano tombo, kjer se tudi ob običajnih dneh ne preneha procesija njegovih častilcev.

FOTO: osebni arhiv

»Kaj je tako posebnega na tem Frančišku?«

In kaj je tako posebnega na tem Frančišku? Sin bogatega trgovca je bil, kot bi bil tudi danes, željan slave in priljubljenosti. Vse to je želel najti v vojaškem udejstvovanju in se je udeležil bojev med mestoma Assisi in sosednjo Perugio. A je doživel poraz in še bolezen ter zapor, kjer je imel čas premišljevati o življenju. Zaslišal je notranji glas, ki ga je spraševal: »Frančišek, komu hočeš služiti, gospodarju ali hlapcu?« Vedno bolj mu je postajalo jasno, da so ideali, za katerimi je hrepenel, lažni. Spoznal je, da je edino smiselno služiti Gospodu. Sledilo je srečanje z gobavcem, ki se mu sprva gnusi, a ko premaga samega sebe, ga celo poljubi. To ga je tako zaznamovalo, da je pozneje iz tega črpal življenjsko modrost. Vedno bolj se je oddaljeval od svoje družine, razdajal očetovo bogastvo in beračil po asiških ulicah. Lahko si mislimo, kako je to razbesnelo njegovega ambicioznega očeta, tako, da se mu je hotel javno odreči. A ga je Frančišek prehitel, se vpričo škofa na trgu pred stolnico slekel do golega, odložil obleko pred očeta in zaklical: »Zdaj lahko resnično rečem: 'Oče naš, ki si v nebesih…'«

FOTO: osebni arhiv

V cerkvici sv. Damijana mu spregovori Jezus s križa: »Frančišek, pojdi in popravi mojo Cerkev, saj vidiš, da se podira!«. Frančišek razume prošnjo dobesedno in začne zidariti, a čuti, da gre za nekaj več. Ko je slišal evangeljske besede: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja …« (Lk 9,3), je vzkliknil: »To hočem, to iščem, to želim storiti!« Pridruževati so se mu začeli sobratje, ki jih je nagovarjal njegov način življenja. Ker je hotel ostati zvest nauku Cerkve, je šel k papežu in ga prosil, naj jim dovoli tako živeti in oznanjati evangelij. Najprej je dobil ustno dovoljenje, pozneje tudi pravno potrditev Vodila življenja manjših bratov. Proti koncu življenja, ko je bil že bolan in utrujen tudi od notranjih nesoglasij v Redu, je prosil Gospoda, naj mu pove, ali ni morda zgrešil poti in zavajal svojih bratov. In dobil je – rane in s tem najmočnejšo potrditev svoje poti. Umrl je ob svoji ljubljeni cerkvici Porciunkuli ob Mariji Angelski 4. oktobra 1226. leta.

FOTO: osebni arhiv

V Assisiju tudi skoraj sto romarjev iz Slovenije

Letos, ob 800. obletnici smrti, so bratje minoriti, ki so varuhi svetnikovega groba v Svetem samostanu (Sacro convento), prenesli njegove posmrtne ostanke v spodnjo baziliko in jih postavili na ogled obiskovalcem. Tam bodo še do 22. marca.

Assisi od 22. februarja naprej vsak dan vrvi od obiskovalcev, ki se v trumah zgrinjajo proti cerkvi sv. Frančiška.

Slovenski romarji v Assisi. FOTO: osebni arhiv

14. marca ga je počastilo tudi skoraj sto romarjev iz Slovenije v organizaciji potovalne agencije Aritours in bratov minoritov. Z nami so bili provincialni minister p. Milan Kos, p. Danilo Holc, p. Matei Sentes in p. Martin Gašparič. Potovali smo z dvema avtobusoma in se že med potjo duhovno pripravljali na dogodek, ki nas je čakal v Assisiju z molitvijo in duhovnimi nagovori patrov ter razlagami vodičke Melite.

FOTO: osebni arhiv

Že ob prijavi romanja je bilo čutiti, da se v Assisiju dogaja nekaj velikega, saj nismo mogli dobiti prenočišča bliže kot v 45 km oddaljenem Spoletu. Assisi pa je v soboto, in tako je od 22. februarja naprej vsak dan, vrvel od obiskovalcev, ki so se v trumah zgrinjali proti cerkvi sv. Frančiška. V soboto je njegove posmrtne ostanke počastilo 20.000 ljudi, v nedeljo 25.000. Pred cerkvijo so nas pričakali odlično organizirani redarji, nas razporedili v več kolon, najprej smo šli skozi sprejemni šotor in nato ob premišljenem razporejanju v skupine počasi do spodnje bazilike. Ob vstopu vanjo je živahno kramljanje romarjev prenehalo in v zbranosti smo se v sveti tišini pomikali proti steklenemu sarkofagu s posmrtnimi ostanki svetnika. O mimohodu je slovenska romarica povedala: »Ko sem se bližala krsti s posmrtnimi ostanki svetega Frančiška, sem se tako notranje povezala z njim, da nisem opazila ničesar drugega kot njegove krhke kosti; ne Giotta, ne Cimabueja, ničesar, vse to bo ostalo za drugič.« Ob izhodu smo prejeli tudi spominsko brošuro in žig, ki potrjuje naš obisk.

FOTO: osebni arhiv

Slovenska pesem v Assisiju

Bivanje v Assisiju smo tako mi kot tudi drugi romarji izkoristili še za obisk drugih znamenitosti in cerkva, povezanih s svetim Frančiškom: že v petek, takoj po prihodu, smo obiskali cerkev Marije Angelske s Porciunkulo ter Rivotorto, kjer je bilo prvo domovanje Frančiškovih bratov. V soboto pa asiško stolnico, kjer sta bila krščena sv. Frančišek in sveta Klara, cerkev sv. Klare, kjer je njen grob, cerkev, v kateri leži nestrohnjeno telo mladega svetnika Carla Acutisa, cerkev sv. Damijana in na poti domov tudi goro La Verno, kjer je Frančišek prejel stigme. Povsod je bilo zelo veliko romarjev in je bilo treba čakati v vrsti. Ob tem ni bilo godrnjanja, kmalu se je razlegala slovenska pesem, ki je razveselila tudi druge romarje, da so se nam pridružili v veselem razpoloženju.

FOTO: osebni arhiv

V soboto dopoldan smo se v zgornji baziliki udeležili romarske svete maše, ki jo je vodil generalni minister bratov kapucinov in je bila seveda v italijanščini, a je zaradi obiska iz Slovenije zazvenela tudi slovenska beseda in slovenska pesem: prvo berilo je bilo prebrano v slovenščini, ob koncu svete maše pa je zadonela naša lepa pesem Marija skoz' življenje.

Morda se kdo vpraša, zakaj neki bi hodili gledat kosti nekoga, pa četudi svetnika? Ne hodimo gledat kosti, ampak častimo njegove ostanke, da bi Frančišek tudi danes živel po njegovih bratih, ki delujejo v Assisiju in po vsem svetu, da bi živel po vseh, ki jih navdihuje njegovo življenje. Nam bo vsekakor ostalo za vedno v spominu to bližnje srečanje z njim v veri v občestvo svetnikov. Kot je dejala romarica: »Ob mimohodu sem čutila, da je Frančišek med nami in da nas čaka v nebesih.«

FOTO: osebni arhiv