Najprej smo se ustavili na Muljavi, kjer smo si ogledali Jurčičevo domačijo, enega redkih muzejev na prostem v Sloveniji, ki ohranja dediščino prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Vodiči so nam na zanimiv način približali življenje v tedanjega času ter vsakdan ljudi na podeželju.

Ogled domačije je obsegal rojstno hišo, ki jo je leta 1826 zgradil pisateljev ded in je bila od takrat le malo preoblikovana, kar ji daje posebno zgodovinsko vrednost. Ob njej smo si ogledali še zbirko kmečkega orodja, čebelnjak, kaščo, toplar, sušilnico za lan ter Krjavljevo kočo, ki ponazarja bivanjsko kulturo bajtarjev in življenje preprostega podeželskega človeka.

Jurčičeva domačija. FOTO: Arhiv ŠK Ljubljana

Josip Jurčič se je iz skromnih začetkov razvil v uglednega novinarja, urednika časopisa Slovenski narod, pisatelja in enega najpomembnejših intelektualcev svojega časa, ki je s svojim delom pomembno prispeval k oblikovanju slovenske narodne zavesti.

Sledil je ogled dvorca Soteska ter kamnitega vrtnega paviljona iz 17. stoletja, ki so mu domačini nadeli ime Hudičev turn. O izvoru njegovega nenavadnega poimenovanja kroži več legend. Notranjščina paviljona je bogato poslikana z značilno baročno ikonografijo, ki prikazuje prizore lova, gozdne motive, kamnite vodnjake in portale ter bitja iz antične mitologije. Zaradi izjemne akustike prostor danes gosti različne glasbene in kulturne prireditve, razstave, poroke ter protokolarne dogodke.

Dvorec Soteska. FOTO: Arhiv ŠK Ljubljana

V neposredni bližini smo obiskali še depo Tehniškega muzeja Slovenije, kjer smo si ogledali raznolika prevozna sredstva, od kočij, zapravljivčkov in sani do koles, motornih koles ter avtomobilov, ki ponazarjajo razvoj transporta skozi čas.

Depo Tehniškega muzeja Slovenije. FOTO: Arhiv ŠK Ljubljana

Popoldne smo romanje nadaljevali s sveto mašo v župniji Šentpeter - Otočec, ki jo je daroval Anton Slabe. Mašo je obogatilo ubrano ljudsko petje ter orglanje diakona Lojzeta Štefana, pri prošnjah in branju berila pa so sodelovali tudi prostovoljci. Daritev smo namenili v zahvalo našim prostovoljcem za njihovo predano in nesebično delo, ki ga opravljajo v župnijskih Karitas.

Njihovo poslanstvo ni vedno lahko, saj se pogosto srečujejo z zahtevnimi uporabniki, ki terjajo veliko potrpežljivosti, razumevanja in sočutja. Prav zato je njihova pripravljenost pomagati še toliko bolj dragocena. S svojim delom prinašajo toplino in človeško bližino tistim, ki jo najbolj potrebujejo, za kar smo jim iskreno hvaležni.

Hvaležni smo tudi za gostoljuben sprejem župnika župnije Šentpeter - Otočec Jožeta Račkega, ki nam je predstavil župnijo in svoje pastoralno delo. Že 13 let z velikim čutom za skupnost skrbi za duhovno življenje vernikov ter spodbuja povezanost in sodelovanje. Njegove besede in pričevanje so nas nagovorile ter dodatno obogatile naše srečanje.

Maša v župniji Šentpeter - Otočec. FOTO: Arhiv ŠK Ljubljana

Romanje smo sklenili z ogledom Otočca, edinega gradu v Sloveniji, ki stoji na majhnem otočku sredi reke Krke in je z obalo povezan z mostom. Njegova slikovita podoba in edinstvena lega sta nam ponudili čudovito kuliso za skupinsko fotografijo ter lep zaključek nepozabnega, duhovno in kulturno poglobljenega dne.