Romanje v Rim je bilo krona dogajanju, ki je tri leta teklo pri frančiškanih na Tromostovju. Za 26 slovenskih mučencev, ki so na seznamu za beatifikacijo, je bila na vsak prvi petek, za vsakega posebej, sveta maša, kjer so zbrani prosili za uspeh beatifikacije. Ob tem je nastala knjiga z naslovom »Ker ljubezen ne pozablja«. Izbor, preveden v angleščino, je bil natisnjen posebej za svetega očeta in so mu ga romarji prinesli na sredino avdienco na Trg sv. Petra. Izročil mu jo je duhovnik Rok Pogačnik.

Papež med prejemom knjige. FOTO: © Vatican Media

Kot je dejala pobudnica gibanja Vseposvojitev  Romana Bider, je bila knjiga izročena papežu v upanju, »da bomo imeli v njem tudi nekoga, ki bo molil za nas. Našo spravo, naš premik, da bi se rane, ki so še zelo žive in tako boleče, počasi morda pa le začele zdraviti«.

Romanje v Rim, za uspešen postopek beatifikacije slovenskih mučencev, je bilo zasnovano v duhu življenja mučencev za vero. Romanje, na katerem smo »romarji romali za mučence k mučencem« ter se v mislih in molitvah povezovali z mučenci vseh časov.

Romana Bider, vi ste bili pobudnica tega romanja. S kakšnimi vtisi ste se vrnili?

Zvrhano polna sem lepih vtisov, ki se sedaj kar prerivajo, kateri bo prvi. Neizmerno sem vesela, da se je naš duhovni spremljevalec Rok Pogačnik rokoval s svetim očetom in mu izročil knjigo Ker ljubezen ne pozablja in v angleščino preveden izbor, vezan posebej zanj.

Naše romanje je bilo osredotočeno na mučence iz zgodnjega krščanstva, ki so jih pobijali z grozljivo krutostjo. Z nastankom krščanskega rimskega imperija se je potrdil Tertulijanov izrek, da je »kri mučencev seme novih kristjanov«. Kdaj bo po tej logiki nastal »slovenski krščanski imperij«? To bo takrat, ko nas bo zares pretreslo, koliko plemenitih Slovencev je ostalo neomajno zvestih najvišjim krščanskim vrednotam, četudi so morali svojo pokončnost plačati z življenjem. Cvet slovenskih mučencev čaka na čast oltarja. Prav bi bilo, da jih spremljamo z molitvijo in premišljevanjem. Sčasoma bi se lahko navzeli vrlin, ki odlikujejo častne ljudi. Naša romarska družba se je v treh dneh razvila v toplo prijateljsko skupnost. Bogu hvala za vse!

V cerkvi svetega Pavla izven obzidja, kjer je kraj njegovega pokopa, je bila tudi prva romarska maša. FOTO: Manica Ferenc

Drugi dan smo romali k drugemu velikemu mučencu Rima, k svetemu Petru. Bili smo navzoči na avdienci s papežem Leonom XIV. FOTO: Manica Ferenc

Na poti na slovensko veleposlaništvo. FOTO: Manica Ferenc

Srečanje z veleposlanikom pri Svetem sedežu, mag. Francem Butom. FOTO: Manica Ferenc

Jernej Kuntner recitira Zdravljico. FOTO: Manica Ferenc

Romarska maša v Sloveniku, Papeškem slovenskem zavodu. Somaševala sta Rok Pogačnik in rektor Franček Maršič. FOTO: Manica Ferenc

Pred baziliko sv. Janeza v Lateranu. FOTO: Manica Ferenc

»Zavedajmo se, da bo njihovo žrtvovanje obrodilo sadove v Sloveniji. Resnica in prava vera v Kristusa ne bo nikdar izumrl,» je v zahvali za prejeto knjigo o slovenskih mučencih zapisal Pedro Opeka.

Papežu Leonu XIV. je duhovni vodja romanja Rok Pogačnik izročil knjigo o mučencih med Slovenci - svetniških kandidatih - Ker ljubezen ne pozablja, v angleškem jeziku.

Ponosni smo, da je papež sprejel knjigo, kar je gotovo več kot samo simbolno.

Papežu, ki je navsezadnje tisti, ki nekoga razglasi za blaženega ali svetega, smo želeli z izročitvijo knjige o naših šestindvajsetih mučencih pokazati, da so nam zgodbe o njihovem življenju in smrti blizu, da odmevajo v nas in nas navdihujejo. Za nas so živi, vzeli smo jih za svoje in se jim priporočamo. Peter današnjega časa, ki predstavlja vesoljno Cerkev, se je tako na nek način srečal z našo, slovensko svetostjo. Ponosni smo, predvsem pa hvaležni, da je Bog tudi izmed nas, iz slovenskega naroda, poklical tako visoke svetilnike za svojo luč.

Pomemben je duhovni vidik romanja, kaj nam mučenci, svetniški kandidati govorijo za današnji čas in naše življenje?

Z romanjem smo želeli postopke, ki tečejo za njihovo beatifikacijo, podpreti s svojo molitvijo in žrtvijo. Ne zato, ker naši mučenci potrebujejo razglasitve, oni so že zmagali. Mi, Slovenci, smo zdaj tisti, ki potrebujemo, da je njihov zgled postavljen na oltar. Ob njihovih zgodbah in ob zgodbah rimskih mučencev smo spoznavali, da je mučeništvo - pravzaprav vsako žrtvovanje svojega življenja za Kristusa, v taki ali drugačni obliki - za Cerkev vedno aktualno in zanjo v vsakem času izvir moči in življenja. Prvi dan smo poromali na kraj Pavlovega mučeništva Tre Fontane. Tam naj bi se po izročilu po odsekani glavi sv. Pavla ta trikrat odbila od tal in na teh mestih je iz zemlje bruhnila voda. Če je to resnična zgodba ali samo plod krščanske pobožnosti in domišljije, pravzaprav ni važno. Simbolika je važna in ta je jasna in navdihujoča. Mi verjamemo, da je mučeništvo naših rojakov izvir, iz katerega bruha milost in radi bi pomagali, da nas, Slovence, doseže, napoji in daje rast. Suho je, zemlja našega naroda je razpokana, te vode nujno potrebujemo.