Konflikt z romsko skupnostjo v občini Ivančna Gorica je vznemiril in polariziral ljudi po vsej Sloveniji, postal je instrument političnega boja in – sicer predvsem zaradi spornih potez določene pravne institucije – celo pljusknil prek njenih meja. Marsikdo ne more sprejeti v javnosti prevladujočih črno-belih opredelitev, ampak se iskreno sprašuje, kje je pravi izvor tega konflikta. Kaj je potrebno upoštevati za dovolj poglobljeno razumevanje položaja in kako najti rešitev, ki bo etično sprejemljiva za sodobno evropsko demokratično družbo?

Kje je ozadje srditega upora proti nadaljnjemu sobivanju z Romi? To lahko morda laže razumejo tisti, ki so se rodili na Dolenjskem in so se že kot otroci srečevali z Romi. Marsikdo v sebi nosi svojevrstno predracionalno izkušnjo z ljudmi, ki so zelo drugačni. Zaradi vsega, kar je od začetka svojega življenja videl in slišal o Romih, se je v njegovi podzavesti a priori izoblikovala negativna podoba Romov in z njo povezan občutek, da ga ogrožajo. V sebi nosi neartikulirano željo, da bi Romi s svojimi nepričakovanimi obiski na domovih, prosjačenjem, s pogosto neurejeno zunanjostjo, okornim jezikom in neoblikovanim vedenjem za vedno odšli in ne bi več motili njegovega življenja. Vse, kar se zdi neobvladljivo, vzbuja strah in odpor. Posledica tega strahu in občutka popolnega prepada med obema kulturama, je tudi moteno elementarno zaznavanje romske drugačnosti. Ljudje na Dolenjskem marsikdaj trpljenje, zavrženost in izključenost Romov doživljajo povsem drugače kot lakoto in druge stiske ljudi v Afriki in Aziji. Ljudje v tretjem svetu so v njihovih očeh vredni usmiljenja in potrebni pomoči, Romi pa so zaradi v podzavesti vkoreninjenega občutka ogroženosti zaznamovani s krivdo. To seveda hromi sočutje in solidarnost z njimi.

Sožitje romskih prebivalcev z neromsko večino seveda ni zgolj slovenski problem in očitno je tako kompleksen, da splošno uporaben vzorec rešitve, skladne z etiko družbe, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, še ni bil izoblikovan. Očitno pa je tudi, da je pomembnejša in učinkovitejša od izdelovanja univerzalne teorije konkretna refleksija problemov sožitja od primera do primera. Tu se zastavlja vrsta nelahkih vprašanj: Zakaj so Romi v očeh mnogih Dolenjcev ljudje, ki jih ni mogoče vključiti v prevladujoče družbene, verske in kulturne okvire? Zakaj se zdi, da živijo v paralelnem svetu, ki se z večinskim prebivalstvom srečuje predvsem na konflikten način? Zakaj veliko ljudi na Dolenjskem v romski kulturi skoraj ne vidi vstopnih mest, kjer bi se lahko približali drugi drugim? Prav gotovo nosita vsaj del krivde za to lokalna in državna politika, ki v preteklosti nista bili pripravljeni investirati niti večjih finančnih sredstev, predvsem pa ne energije za izdelavo takšnih konceptov kulturne integracije romske skupnosti, ki bi odstranili dejanska in potencialna žarišča konfliktov in ji obenem omogočili ohranjati pozitivne vsebine njene kulturne identitete. Z druge strani pa težavno sožitje Romov z večinskim prebivalstvom morda nakazuje tudi utopičnost, previdnost ali vsaj problematičnost multikulturne družbe, ki sicer na vso moč poudarja drugačnost, vendar jo dejansko tolerira le kot dekorativen, folkloren element kulture, medtem ko nosilne strukture družbenega življenja vedno utemeljuje na nepriznani predpostavki o superiornosti prevladujoče kulture. Na ta način se – še zlasti to velja za kabinetne teoretike in politike – srečuje s teoretičnim, domišljijskim »drugim«, ni pa se sposobna soočiti z njegovo drugačnostjo v vsej radikalnosti, še zlasti ne tedaj, ko bi to soočenje imelo praktične posledice za življenje.

Zato mislimo, da bi premislek v luči evangelija lahko razširil obzorje in deloval navdihujoče pri iskanju rešitev – tako na Dolenjskem, kot gotovo še marsikje drugje po Evropi. Potrpežljivo bi bilo treba zdraviti mnoge podzavestne rane, iz katerih izvira negativna naravnanost do Romov. Zelo konkretne duhovne spodbude za proces oblikovanja novega vzorca sobivanja nam daje že Stara zaveza. V peti Mojzesovi knjigi beremo, naj ljudje tistega, ki je v potrebi, ne puščajo praznega. Pri tem naj se spomnijo, da so bili tudi sami nekoč sužnji v Egiptu. Iz ponižanja pa se niso rešili sami, temveč jim je svobodo in novo dostojanstvo zagotovil Bog, njihov odkupitelj (prim. 5 Mz 15). V teh besedah lahko najdemo duhovno razlago, zakaj nihče izmed nas nima razloga, da bi se čutil vzvišenega nad Romi. V nadaljevanju beremo: »Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli in bi bilo tvoje oko hudobno do revnega brata in bi mu ničesar ne dal. Vpil bi h Gospodu in ti bi bil kriv. Velikodušno mu dajaj in tvoje srce naj ne bo nejevoljno, ko mu daješ. Zaradi tega te bo Gospod tvoj Bog blagoslovil pri vsem tvojem delu in pri vsem, česar se loti tvoja roka« (prim. 5 Mz 15,7–11).

V občini Ivančna Gorica se je zelo zaostrilo tudi vprašanje zemljišča, na katerem naj bi Romi prebivali. Pozabljamo, da nismo absolutni lastniki zemljišč, četudi so ta vpisana na naše ime v zemljiško knjigo in zanje plačujemo davke. Teološko gledano imamo zemljo samo v upravljanju. Stara zaveza izrecno pravi, da smo vsi samo tujci in gostači – torej niso tujci samo Romi – zemlja pa je Gospodova, ki varuje ubogega (prim. 3 Mz 25,23). To seveda ne pomeni, da relativiziramo pomen pravne urejenosti države, le opozarjamo na pomembnost duha oziroma odnosa do drugega, v katerem se izvajajo zakoni in pravna določila.

Temeljno pa lahko naš odnos do Romov spreminja dejstvo učlovečenja. Bog je v Kristusu sestopil v popolno drugačnost, nase je vzel celo vso temo in izgubljenost drugačnosti in jo s tem osvetlil oziroma odrešil. Zato kristjani Romov ne bi smeli preganjati ne od njih bežati, ampak bi morali znova in znova iskati poti, kako bi se jim približali in v tem odnosu izpolnili temeljno zapoved evangelija: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe« (Mt 22,39).

Ob tem avtorefleksivnem preudarku bi bilo nekrščansko povsem pozabiti na »drugačnost« prebivalcev Ambrusa in njihove državljanske pravice, saj imajo tudi ti, ne glede na to, da so v situaciji večina, do njih polno pravico in jim obojega nihče nima pravice kratiti. Odločno protestiramo proti njihovemu počeznemu stigmatiziranju, ki prihaja iz varne »kabinetne razdalje«, in proti reševanju problema, ki so ga državni organi dolgo časa pometali pod preprogo, na njihovih hrbtih. Črno-belo slikanje je v situaciji, za katero gre, najbolj očitno znamenje njene cenene politikantske instrumentalizacije.