Nadaljevanje iz: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Janez Janša [3]

V že zelo obledelem izvodu tuje revije sem pred kratkim bral razmišljanje na temo »kje se je cela reč zataknila« in pri tem dobil poduk, da klic k takemu opravilu ni tako redek, kot se zdi tistemu, ki ga prvič sliši. Toda, če gre pri stvari, ki naj bi se bila »nekje zataknila«, za osnutek prve države, ki ga je narodu uspelo izdelati in uresničiti, potem pogostost takega spraševanja ne prinaša velikega olajšanja. Tako veliko dejanje, kot je postavitev države, ne obeta prav veliko ponovitev, če sploh katero. In nepopolnost ali celo polomija takega projekta pri drugem poizkusu ne obljublja več vere in zagnanosti, ki je napolnjevala prvo ekipo. Res je seveda tudi, da bi izvajalci ponovljenega poizkusa razpolagali z izkušnjami, ki jih pionirji niso imeli, sploh pa, če ne bi šlo za obnovo celote, ampak samo za odstranitev posameznih nepopolnosti, samo za korekturo.

Na spominski prireditvi v Rovtah 24. avgusta 2013 pripravili razstavo o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ljudi, ki nas je danes pripeljalo v Rovte, določa to, čemur pravimo civilizacija

A preidimo k stvari. Kar v Sloveniji posebej ovira postavitev take družbene skupnosti, kot je država – ki je, kot vemo, res communis, skupna reč – je to, da so tisti, ki naj bi jo sestavljali, njeni državljani, iz tako različne snovi, da si vsakič začudeni pravimo: saj je nemogoče, da bi bili ljudje tako različni, kaj različni, nasprotni, kaj nasprotni, izključujoči.

Oglejmo si v kratkih potezah to slovensko posebnost. Ljudi, ki nas je danes pripeljalo na ta kraj /v Rovte, 25. avgusta 2013/, določa to, čemur pravimo civilizacija. Civilizacijo sestavljajo stvari, ki so nastajale dva tisoč ali tri tisoč let in so jih ljudje sprejeli in so še tukaj: od prvih nepozabnih stavkov, ki jih je povedal hebrejski prerok ali potem grški mislec ali pa izhajajo iz katere od podob v štirih knjigah krščanskega evangelija do Horacijevih stihov ali misli iz Dostojevskega. Narodi, ki so čutili, da si morajo te stvari na vsak način zapomniti, so uresničili to, čemur še pravimo Evropa.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ali bo kdaj mogoče komunizem spremeniti v demokracijo?

Egiptovske piramide niso Evropa. Partenon, tempelj na atenski Akropoli pa je Evropa. In če imamo pred očmi oboje, popolnost in eleganco dorskega stebra ter težo in gmoto piramide v egiptovski Gizi, potem razumemo, zakaj je ruski disident Andrej Sinjavsky, ko je razmišljal, ali bo kdaj mogoče komunizem spremeniti v demokracijo, rekel: »Ali je mogoče piramide spremeniti v Partenon?« Civilizacija je stvar skladnosti – in ravnotežja in izmerjenosti in pravičnosti in postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov. Poljski filozof Leszek Kołakowski je v knjigi Razsvetljenstvo na zatožni klopi opozoril na naslednje: ko se je krščanstvo znašlo pred razumom in vero, se ni odločilo za eno, ampak za oboje. In potem za postavo in ljubezen, za državo in Cerkev in še in še: vedno oboje. Tako je krščanstvo reševalo človeka pred herezijo, se pravi, da ga je ohranjalo v normalnosti, v ravnotežju, ali najširše, v civilizaciji.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Namesto civilizacije je tu razkroj, razdejana misel

Ljudje, ki sodijo v drugo skupino – podzavestno, a se tja, če je treba, tudi uvrstijo – celote, o kateri sem govoril zgoraj, ne nosijo v sebi. Ne dolgo tega je Delov novinar poročal, da se je britanski premier David Cameron med obiskom v Indiji opravičil za pokol 379 ljudi, ki so ga v začetku 20. stoletja Britanci uprizorili v mestu Amritstar, z besedami: »To je eno od najbolj sramotnih poglavij v zgodovini Velike Britanije.« Ali ni nenavadno, da se v novinarjevi ideološko očiščeni glavi vendarle ni oglasila asociacija, kaka pomisel? Ali pa mu ni nikoli nihče povedal, kaj se je maja 1945 zgodilo v Vetrinju. Ali ne bi bil prispevek k utrditvi nove slovenske države, če bi novinar izkoristil priložnost in bi povedal, da je bila pred nekaj leti v Sloveniji kraljica Elizabeta II, ki bi lahko naredila nekaj podobnega kot Cameron v Indiji. Toda ne. Ravnotežja ni več, eni so ljudje, drugi niso. Eni nekaj pomenijo, drugi ne pomenijo nič. Civilizacije ni več. Namesto nje je tu razkroj, razdejana misel.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ali je izključevanje enkrat norma in celo ukaz, drugič pa nekaj negativnega?

Ob dnevu državnosti je nekdanji predsednik države Milan Kučan – zdi se, da ponovno – zatrdil, da smo Slovenci uspešni, »ko strnemo vrste brez izključevanja, predsodkov in etiketiranja« (Delo, 24. 6. 2013). Kako naj razumemo te besede? Ali v smislu Zaščitnega odloka, sprejetega 16. 9. 1941, da bo namreč smrtna kazen zadela vsakogar, ki bo prispeval, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne bi rasla iz slovenskih narodnoosvobodilnih sil partizanskih čet, torej, kot skrita predsednikova kritika grožnje, ki je bila še bolj ultimativno izražena maja naslednje leto (1942), da bo »ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za formiranje kakršnihkoli grup, oboroženih grup izven partizanov ...«? Ali naj torej razumemo Kučanovo trebanjsko retoriko kot obsojanje nekdanje boljševiške revolucionarne pragmatike z njenim izključevanjem ali kot primer polaščanja jezika s strani kontinuitete za svoje potrebe? Ali mora torej biti jezik vsem skupen, kot je nekoč trdil stari Heraklit, če se želimo med seboj razumeti, ali pa naj bo jezik sredstvo za vsakokratno obvladovanje ljudi? Ali naj bo izključevanje enkrat norma in celo ukaz, drugič pa nekaj negativnega? Če bi bili politični predhodniki gospoda Kučana takega mišljenja, kot se zdi, da je danes sam, revolucije sploh ne bi bilo.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade

V polstoletju boljševiškega totalitarizma so sodniki izrekali sodbe tako, kakor jim je bilo ukazano. Z njimi so ljudem predvsem jemali: prostost, imetje, službe, zlasti pa življenja. Večini je bilo življenje v tistem času odvzeto brez sodbe, včasih pa je bilo boj oportuno, da so sodniki sodbe narekovali tipkaricam in jih potem podpisovali. Vsi smo vedeli, da sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade. Ali ne bi bilo zdaj razumno, da bi najboljše pravniške glave, kar jih premore dežela, sestavile svareče besedilo, ki bi ga pred začetkom vsakega sojenja sodni zbor stoje v slovesni tišini prebral v spomin na vse krivične sodbe, ki so bile v Sloveniji izrečene in izvršene? Da bi tako, izučena od nasilja, začela rasti pravna kultura dežele. Toda, ali je kdo priskrbel tako besedilo? Na primer pravna avtoriteta dr. Ljubo Bavcon? Ali pa sam Milan Kučan, ki je, če se ne motim, tudi pravnik in bi pričakovali, da ne bo ravnodušen do tolike krivice? Vsi se še spomnimo, kako je »prijemal« Slovence, ki so obsodbo proti Janezu Janši povezovali s svojim zgodovinskim spominom in proti njej protestirali, ter razglašal, da se sodbo sodnika mora spoštovati, ne glede na karkoli. Spričo pravne zgodovine, s kakršno razpolaga Slovenija, bi človek pričakoval drugačno intervencijo. Po vsem, kar smo doživeli, je sodbo treba sprejemati kritično.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Generacija, ki se je spominjamo, nam je dala zgled, ki nas obvezuje

Kaj se je pravzaprav z nami zgodilo? Zakaj moram o vsem tem govoriti? Čez nekaj desetletij, prav gotovo pa čez nekaj stoletij bodo stvari postale tako jasne in razločne, da jih preprosto ne bo mogoče ne videti. Vloga 20. stoletja v slovenski zgodovini bo postala očitna. To stoletje se bo izkazalo za epicenter ali središče velike zgodovinske preizkušnje. Znamenja, ki spremljajo ta čas, že zdaj govorijo tako razločno, da bi morala prisiliti k poslušanju vsakega človeka. V 20. stoletju so Slovenijo zadela vsa kataklizmična gibanja, ki so prišla sicer nad Evropo, a ne tako celostno kot ravno nad Slovenijo. Naloge, ki so stopile pred Slovence kot subjekt zgodovine, so dovolj razumljivo govorile, da je to čas krize v izvornem pomenu te besede. Beseda kriza v slovenščini pomeni čas, ko bo prišlo do odločitve: ali ... ali. To je crisis, kriza. Čas odločitve: ali vstop v odraslost, v svet dozorele zgodovine ali pa obsojenost na vegetiranje in zgolj obstajanje. Želim, da to oceno sprejmete. Danes smo zato tukaj, da se tega zavemo. Ali slišite, kako vpije ulica? Ne zanima je, kakšna bo Slovenija, samo da bo drugačna, kot je bila tista, ki je preživela zgodovino. Ali vidite, da se majejo celo vrste slovenske pomladi? Ali ... ali. Tertium non datur – tretjega ni. Generacija, ki se je danes spominjamo, se pred to odločitvijo ni umikala. Ta pogum ali to zvestobo je plačala z življenjem. Dala nam je zgled, ki nas obvezuje. Kaj bomo storili mi? Ali bomo sprejeli zgodovino, poučeni, kako pomembno je sprejeti zgodovino?

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Okupacija je prinesla epohalno možnost za ideološko revolucijo

Sredi 20. stoletja so Slovence dočakale preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, politično in tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nezmožnost notranje komunikacije. Drugič je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost za ideološko revolucijo – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence.

Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske frustriranosti. Plebejske liberalne sile po mestih in po deželi se v svoji zablodi niso uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili katoličani, ampak so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov sledili komunistom. Koristna pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali kocbekovci.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ob komunistih so Britanci zapečatili usodo Slovencev

Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so poskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. Tako so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Ne smemo prezreti, da so s tem nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in so uresničili po vojni leta 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z Antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe, ko je 14.000 vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje sodi v kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostal, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ko so Britanci izročili slovensko narodno vojsko boljševikom

Da boste nekoliko bolj začutili, kako je britanska izdaja leta 1943 zajela slovensko delegacijo v tujini, naj navedemo nekaj vrstic, ki jih je, tedaj že v Ameriki, zapisal v svoj dnevnik Rovtar dr. Franc Gabrovšek, predstavnik SLS v tujini: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Američanov in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.« (Gabrovškov dnevnik, 1941–1945, Studia slovenica, dr. Janez A. Arnež)

Te besede je v Clevelandu zapisala zaskrbljena roka slovenskega duhovnika in odgovorna roka politika, ki je začutil, da se je svet obrnil proti nam. Dobro leto za tem, konec maja 1945, pa je preprosto dekle na Vetrinjskem polju, potem ko se je izvedelo, da so Britanci izročili slovensko narodno vojsko boljševikom, zavpila nekaj drugega, neskončno bolj pretresljivega: »Ali ne bo že sodni dan!« Neznanskost njene bolečine je poiskala najbolj primerno besedo v jeziku.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Boljševiški totalitarizem nam je usodno prizadel narodovo dušo

Slovenska bilanca 20. stoletja izkazuje paradoksno fakturo. Sile, ki so takrat upravljale z Evropo, so preprečile – s tem, ko so reševale sebe, seveda – da bi dve totalitarni grožnji onemogočili našo narodnostno in civilizacijsko bit. Obenem pa so te iste sile zagotovile, da je zavladal boljševiški totalitarizem, ki nam je s svojo rafinirano manipulacijo morda usodno prizadel narodovo dušo. Ko danes gledam nazaj, si pravim: Kakor da bi se z nami igrali! Tudi to si moramo dobro zapomniti. Še bolj važno od vsega pa je vedeti, da bi se Slovenci, če bi nam bilo to dovoljeno, boljševizma rešili sami. To morajo naši predstavniki – naši politiki – od časa do časa položiti na evropsko mizo.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Prvo dejanje k naši zrelosti je priznanje, da smo poškodovan narod

Kar želim odkriti, so poglavitne silnice dogajanja, ki nas bodo, upam, pripeljale do točke, od koder se bo videlo, kaj nam je storiti. Najprej in predvsem pa moramo govoriti odkrito. To, kar nas bremeni, je med tem že dobilo svoje ime. Med ljudmi se je že uveljavila besedna zveza totalitarna poškodovanost. Prvo dejanje k naši zrelosti je priznanje, da smo poškodovan narod. Tisti tisoči, ki so jih boljševiki pomorili med vojno, in tisti desettisoči, ki so jih pokončali po vojni, pomenijo nepopravljivo škodo na narodovem telesu. Nekateri mislijo, naivno, da so boljševiki to naredili iz maščevalnosti. Nikakor ne! To so naredili zato, da so si zagotovili suvereno oblast nad narodovo prihodnostjo. To so storili tako, da so odstranili prav tisti prostor, v katerem se spočenja narodova misel, prostor rojevanja njegovih duhovnih energij. Saj ste jih poznali, kajne, svoje ljudi? Saj veste, da so bili naša elita. Vsak narod jo ima in tudi mi smo jo imeli. Ta veliki umor so boljševiki uprizorili zato, da so narod obglavili. Nič jim ni branilo, da tega ne bi naredili. Takšni so ti ljudje! Kar je bilo možno, je bilo hkrati tudi dovoljeno. Novi bogovi!

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

S tem, da so narod obglavili, so se polastili njegove pameti

Ne, ni šlo samo za kri. Tudi za pamet je šlo. Ali smo lahko govorili slovensko? Ne, slovensko nismo smeli govoriti. Lahko smo uporabljali slovenske besede, slovenskih stavkov pa nismo smeli delati. Stavke smo lahko delali samo takrat, kadar smo vedeli, da bodo ostali v naših glavah. Ne, ni šlo samo za kri, šlo je tudi za pamet. Nad njo, nad slovensko pametjo, pa so imeli zadnjo ingerenco ljudje na odru: ideologi in nekdanji teroristi. Ti – ne vsi, samo nekateri – so bili tu zato, da delajo stavke, da nekaj povejo. Parter pa je lahko samo govoril. Mi smo lahko samo govorili. Povedati nismo smeli ničesar. S tem, da so narod obglavili, so se polastili njegove pameti.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Čudna tesnoba, da prava knjiga o boljševizmu še ni bila napisana

Prvenstveno torej ni šlo samo za kri. Čeprav je boljševiški fenotip sestavljen iz snovi, ki se upira posegom evropske pameti, moramo vendarle priznati, da je nastal v njenem okviru. A čeprav je boljševizem evropski proizvod, nas njegove manifestacije vračajo v začetno slutnjo, da ga temeljni vektor njegove intuicije vedno znova potiska ven iz dometa evropsko utemeljene človekove orbite.

Neka temeljna izkušnja nam potrjuje zgornji razmislek. Ponovno in ponovno se znajdemo pred osupljivo ugotovitvijo: ko vzamemo v roke in spet odložimo katero od knjig, ki so obljubljale, da nam bodo razložile, kaj je boljševizem, nas, razočarane, prevzame čudna tesnoba, da prava knjiga o boljševizmu še ni bila napisana. Torej ni nenavadno, da ljudje, ki jim je zgodovina dodelila vlogo, da se spopadejo z boljševizmom, delajo vtis, da ne vedo prav, s čim imajo opraviti.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

In razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu

Za ilustracijo k gornjim besedam mislim, da nimam boljših besed, kot so tiste, ki jih je nekega večera v pismu svojemu prijatelju napisal najuglednejši zgodovinar francoske revolucije Alexis de Tocqueville. Ko je pisal o francoski revoluciji, ki se je Francozi, spominjajo po »jakobinskem protokolu«, je v muki nerazumevanja zapisal naslednje besede, ki seveda veljajo tudi za boljševizem (François Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar):

»Poleg tega pa je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih premikih nemirnih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.«

Ko sem pozneje ta odlomek – zase, pa tudi za koga drugega – večkrat prebral, sem se vedno znova prizadet ustavil ob njegovi resničnosti. In ob tem sem tudi vedno znova pomislil: Zakaj med boljševiki, razen redkih izjem, ni konvertitov. Ali ta, kako naj rečem, moralna trpežnost ne govori tudi za to, da so drugačni.

Konec v: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Justin Stanovnik [5]

1/15