Nadaljevanje iz: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Justin Stanovnik [4]

Kongresni trg v Ljubljani: gospe in gospodje v večernih toaletah ...

Pomislite še naslednje: Ko sem 24. junija /2013/ zvečer gledal televizijski prenos slovesnosti za praznik državnosti s Kongresnega trga v Ljubljani, sem pred sabo nenadoma zagledal nasprotje, ki je presegalo vse, kar je kdaj hotelo v mojih očeh obveljati za nasprotje: tu so gospe in gospodje v večernih toaletah, z obrazi, izdelanimi v državotvorne kompozicije, tu je država s častnimi salvami in sto in sto prapori, priznani igralci s subtilnimi interpretacijami človeških in medčloveških stanj, tu je publika s skrbno kontroliranimi nasmehi, da v dometu države z njenim pravom, njenimi zakoni, njeno izmerjenostjo in pravičnostjo ne bi nastalo kaj osebnega.

Na spominski prireditvi v Rovtah 24. avgusta 2013 pripravili razstavo o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Konfin na Kočevskem: v skalnato globino zmetanih 81 ranjenih vojakov

In potem, sunek nekega drugega spomina: 25. junij, samo dan za tem, maša pri Konfinu in njegov spomin: razdrta cesta po gozdnatem hrbtišču in pod njo, sto metrov niže dve brezni, v tisočletjih izdelani v skalnato globino, in nenadoma 81 ranjenih in pohabljenih vojakov, ki jih v vojaške uniforme in medicinske kostume oblečene postave vlačijo s ceste dol po bregu (ali pa tudi nosijo, ker so mnogi brez rok in nog), in potem redki streli in kriki ali pa tudi tihe besede, bogve, s katerim pomenom napolnjene, bogve, kam ali komu poslane. In za konec, čez kako uro še partizanke ob vaškem vodnjaku, ki si kot Shakespearjeva lady Macbeth zaman prizadevajo, da bi si umile krvave roke.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Dolino so napolnili s tem, kar so takrat najbolj potrebovali, s strahom

To je bil prizor s konca velikega boja za oblast. A tudi nekaj let prej, ko se je vse začelo, je bilo nekaj tega boja že zraven. Ko so sredi junija /1942/ v naši dolini /pri Horjulu/ ubili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano, so dolino napolnili s tem, kar so takrat najbolj potrebovali, napolnili so jo s strahom. Neko dekle je šlo pokojnika kropit in je moralo skozi tri vasi. Nobenega človeka ni bilo ne v prvi, ne v drugi in ne v tretji vasi. Povsod vse zaprto: vrata, okna, polkna. In drugi dan pri pogrebu nobeden od pevcev ni želel sodelovati, čeprav sta bila oba pokojna cerkvena pevca. Čez dan ali dva smo tudi izvedeli, kako so župana ubili. V eni od bližnjih hiš so slišali županov krik: »Zakaj me pobijate«? Pokončali so ga z orodji, ki so jih sicer uporabljali za obdelovanje zemlje.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Da bodo zagledali sebe in svojo vlogo v zgodovini v njeni resničnosti

Zgodbo o Konfinu in o županu Bastiču sem povedal zato, da bi bolje razumeli njihovo ravnanje po nekaj desetletjih, v času, ko jih je zadela katastrofa – v času, ko jih je zgodovina zavrgla. Pri nas se je pisalo leto 1990. Tedaj je človek pričakoval, da jih bo zapustila napetost ideološkega voluntarizma, blodne sanje, da so bogovi, in da bodo spet dobile veljavo izvorne človeške prvine. Upali smo – spričo mnogih slabih izkušenj ne prav trdno – da bodo, osvobojeni pohujšljivih uspehov, zagledali sebe in svojo vlogo v zgodovini v njeni resničnosti.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Pričakovali smo, da bo Partija sama začela proces zgodovinske demontaže

Že smo mislili, da jih bomo morali varovati pred obupom. Ne smemo namreč pozabiti, da je mrka senca Londonske liste s svojimi Zločini zoper mir, z Vojnimi zločini in Zločini zoper človečnost že grozila, da bo legla tudi nanje. V resnici smo pričakovali – in analiza politične prakse slovenske politične pomladi to obilno dokazuje – da bo Partija s svojo ideološko, policijsko in politično aparaturo sama začela proces zgodovinske demontaže. To smo upali in obenem že videli, da ima v prizadevanju za moralno in politično rehabilitacijo njihova prošnja za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni prioritetno mesto.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Proces, s katerim so nas prehiteli in že vnaprej nevtralizirali naše tranzicijske načrte

Toda medtem ko smo mi tako dobročudno naivno razmišljali in upali, je že tekel po vsej komunistični hemisferi Evrope – in seveda tudi v Sloveniji – proces, ki je imel za cilj, da nas prehiti in že vnaprej nevtralizira naše tranzicijske načrte. V komunistični polovici Evrope se je bilo namreč že veliko prej izoblikovalo spoznanje – pomembno je, da tudi ali predvsem v Sovjetski zvezi – ki je njegovim nosilcem sporočalo, da s komunistično bojno napovedjo kapitalističnemu zahodnemu svetu nič ni in nikoli nič ne bo, ne zaradi kakih zunanjih okoliščin, ampak zato, ker je njihov družbeno-ekonomski koncept enostavno zgrešen in napačen. Tako napačen, da s kapitalističnim zahodom nikakor ne more tekmovati.

Poznavalci – pripovedujem samo to, kar sem prebral – so ugotovili, da so nekateri ljudje v sovjetskem CK (o tem je nekaj zaslediti tudi v spominih, ki jih je napisal Mihail Gorbačov) prišli do spoznanja, da sovjetski sistem lahko obstaja le tako, da skozi zadnja vrata spušča elemente zahodnega sistema, kateremu je bil nekoč napovedal smrtni boj. Kaj bolj poraznega in uničujočega se ne bi moglo zgoditi. To spoznanje je postalo središče potresa, ki je postopoma – z apercepcijskimi sposobnostmi akterjev v posameznih državah – zajemalo celotno ideološko poloblo. Tudi Slovenijo. Če se prav spomnim, je Gorbačov ob obisku Jugoslavije poleg Beograda obiskal samo še Slovenijo.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Mnogi sodniki in tožilci so svojo v komunizmu začeto dejavnost nadaljevali

Naj bo že kakorkoli, indici kažejo, da je slovenska boljševiška elita, vedoč, da se bliža neizogibni konec, posegla v proces: sama je začela s tranzicijskim postopkom, ki so mu komunisti dali osnovno vodilo, da se mora vse tako spremeniti, da se bo čim manj spremenilo.

Dovolite mi, da vam v podporo te misli preberem dve mnenji Karla Petra Schwarza, dopisnika za ugledni Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je, posebej za slovensko sodstvo, zapisal: Prvič: »Prave reforme so bile slovenskemu sodstvu prihranjene. Mnogi sodniki in državni tožilci so svojo v komunistični Jugoslaviji začeto dejavnost enostavno nadaljevali, kot da ne bi bilo nobene spremembe.« Drugič: »Resnične menjave elit v tej mali deželi sploh ni bilo. Z novimi političnimi elitami so se komunisti vrnili na oblast, njihove naveze so se reorganizirale in njihovi sodniki so ostali na svojih mestih v službi.« Kaj nam je storiti? To je zdaj naše vprašanje.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Ideološki boljševiški napad na tradicionalno, a moderno evropsko družbo

Demokracija je politična skupnost, ki temelji na dopuščanju različnosti ali drugačnosti. Toda različnosti ali drugačnosti je več vrst. Tiste različnosti, ki so nekoč pripeljale v državljansko vojno, so takšne, da jih država, ki se je konstituirala po koncu državljanske vojne, ne more proglasiti za kompatibilne in jih sprejeti v novo ustavo (sicer ta ustava ne bi jamčila konca državljanske vojne). (Tu moram vstaviti kratko, a bistveno pripombo: Državljanska vojna v Sloveniji ni bila spopad, kot mnogi govorijo, ampak je bila napad – ideološki boljševiški napad na neko tradicionalno, a moderno evropsko družbo. Zaradi nekih notranjih in zunanjih okoliščin – ne zaradi superiornega družbenega koncepta napadalcev – je bil ta napad uspešen, a le začasno. Po pol stoletja se je moral odpovedati svojim družbenim ambicijam in dopustiti, da se je družba reorganizirala na osnovah, ki so v njej obstajale pred napadom, pred državljansko vojno.)

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Kakšen je bil moralni in zgodovinski domet boljševiškega angažmaja v naši zgodovini

Torej stran, ki je v slovenski državljanski vojni doživela poraz – razumljen v kontekstu spora, za katerega je v državljanski vojni šlo – v svoji zgodovinski staturi nima mesta v novi ustavi. Če konkretiziram: v slovenski državljanski vojni je stran, ki je izgubila, bila KPS s svojimi ideološkimi depandansami. To pa pomeni, da imajo nekdanji člani komunističnega commonwealtha sicer vse politične in človekove pravice, posamično in skupinsko, pod pogojem, da v ničemer, ne posamično in ne skupinsko, ne obnavljajo katerega od idejnih ali družbenih konceptov, ki bi spominjali na nekdanjo poraženo in obremenjeno totalitarno politično agenturo.

Spoznanje, da bomo nekoč to morali storiti, ni samo stvar abstraktnega argumenta. Zgodovina nam s primerom porevolucijske Francije daje nauk, kakšna bo naša prihodnost, če se temu spoznanju ne bomo pokorili. Primer je zapleten in tukaj morem nanj le opozoriti, a to moram narediti, da boste bolj nazorno videli, kaj bo s Slovenijo, če v doglednem času ne bomo raziskali in zagledali, kakšen je bil moralni in zgodovinski domet boljševiškega angažmaja v naši zgodovini.

Razstava v Rovtah o branilcih pred komunističnim nasiljem. Foto: Ivo Žajdela

Francoska revolucija se je končala dvesto let pozneje

Torej: Leto 1789 je začetek francoske revolucije, ki pa se je končala, kot je evropski laični in strokovni javnosti dokazal novejši francoski zgodovinar François Furet, šele v času predsednika Mitteranda – dvesto let pozneje. V nekem predavanju leta 1989 – pa seveda ne samo tam – je po mnenju nekega komentatorja Furet dokazal, da je šele »z Mitterandom Francija dosegla tisto demokratično stabilnost in toleranco, ki je prejšnje republike s svojim centralizmom, s svojim etatizmom, s svojim bojevitim antikrščanstvom in s svojimi posegi v avtonomno šolstvo ne samo niso dopuščale, ampak so jo načrtno preprečevale. Šele tedaj je Francija, kot je Furet zatrdil v nekem drugem predavanju deset let prej, dosegla konec »velike in dolge verske vojne«, šele tedaj je nastopila »stabilnost, ki je Francija ni poznala dvesto let«.

Država je v Rovtah postavila spomenik za domačine, ki so jih partizani julija 1942 umorili v Češirkovem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Francoska armada: slabo izvežbana, slabo opremljena, s pomanjkljivo zaščito

Kot nezgodovinar seveda ne morem komentirati v podrobnosti. A nekaj me je tudi kot laika prizadelo. To je bilo ponižanje, ki ga je Francija doživela v drugi svetovni vojni. Na kratko: Dober mesec po nemškem napadu, 10. maja 1940, se je francoska armada »slabo izvežbana, slabo opremljena, s pomanjkljivo letalsko in oklepno zaščito« začela neredno umikati. Že pred koncem junija je maršal Petain, zmagovalec bitke pri Verdunu leta 1916, po naročilu predsednika države prosil Nemce za premirje, pri čemer si je izpogajal pravico do ozemlja pod francosko upravo, kar seveda ni moglo skriti sramotnega nemškega darila. 10. julija je v Vichyju sklical narodno skupščino in tam »na dan bridkosti in žalosti« oklical »državo Francozov«. Kar si je Petain zamislil kot rešitev, tega so se kmalu polastile povsem druge sile – eden med njimi je bil tudi po vojni usmrčeni Pierre Laval – ki so zapeljale v povsem druge vode.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih partizani julija 1942 umorili v Češirkovem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Francija je imela poseben posluh za apele, ki so prihajali iz Kominterne

Toda za našo misel je pomembno nekaj drugega. Spričo dejstva – na katerega opozarja tudi Furet – da so se ruski boljševiki neprestano sklicevali na jakobinsko prvino francoske revolucije, je na Sorbonni, pa tudi na drugih francoskih in evropskih univerzah v prvi polovici 20. stoletja, francosko revolucijo zasenčila ruska revolucija leta 1917. To pa je v veliki meri pripomoglo k temu, da je imela Francija poseben posluh za apele, ki so prihajali iz Kominterne, da je v obrambi proti »fašizmu« potrebno ustanavljati vlade »ljudske fronte«. Te pa vsaj v Franciji niso imele duha, da bi državo usposobile za kompetentno vojaško silo.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih partizani julija 1942 umorili v Češirkovem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Nas je premalo, da bi vzdržali francoskih dvesto let

Stanje, v kakršnem je država Slovenija, naša domovina, naša kultura, naše gospodarstvo, naš jezik, a vendar predvsem naša država, je takšno, da zahteva prisebnost, nepopustljivo prisebnost. Nas je premalo, da bi vzdržali dvesto let.

Prisebnost ne pomeni nič drugega, kot biti to, kar si, biti pri sebi, biti resničen, biti človek. Stanje države ni nekaj, kar bi bilo zakopano sto klafter globoko pod zemljo in kar bi bilo treba šele odkopati. Stanje države je nekaj, kar hodi po cestah in ulicah, kar srečuješ po pisarnah in ustanovah, kar se razkazuje po medijih. Stanje države je nekaj, česar ni mogoče ne videti. Stanje države je stanje pameti. Pamet pa ni nekaj, kar prinesejo spričevala; tudi spričevala, a je vendar predvsem res, da pamet prihaja od poslušanja sveta in sebe, od razumevanja svojega srca in srca svojega bližnjega. In vendar!

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih partizani julija 1942 umorili v Češirkovem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Ko so najboljši brez vsakega prepričanja, so najslabši polni strastne zagnanosti

Že nekaj desetletij je od tega, kar sem prvič naletel na Yeatsovo pesem Drugi prihod in v njej prebral dva verza, ki mi potem nista šla več iz spomina. Vedno bolj sta se mi zdela resnična, vedno bolj, vse do danes:

Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja, / so najslabši polni strastne zagnanosti.

Dovolite mi, da vam ju še enkrat preberem. Medtem ko so najboljši (najboljši ljudje) brez vsakega prepričanja, so najslabši (najslabši ljudje) polni zagrizene in premetene delavnosti.

Kar poglejte okoli sebe in se vprašajte, ali je mogoče povedati o tem svetu kaj bolj resničnega? Le kaj se je zgodilo? Le kam je šla skrb? Skrb, ki je, če hoče biti to, kar ji je bilo zaukazano biti od začetka, vedno tudi skrb za to, kar nisem jaz, za to, kar je predvsem drugi človek. Kdaj so ljudje pozabili, da ne morejo ničesar narediti zase, če hkrati ne naredijo kaj tudi za to, kar je drugo in kar je drugi.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Krožeč v vedno širših krogih sokol ne sliši več sokolarja

A naj vam še povem, kako pesnik William Butler Yeats pesem začenja? Začenja jo z neko podobo, potem pa to podobo še prevede v stvarni jezik. Podoba se glasi: Krožeč v vedno širših krogih / sokol ne sliši več sokolarja.

Čeprav je ta podoba jasna in razumljiva, se Yeatsu zdi, da jo mora ponoviti v načinu vsakdanjega jezika: Stvari razpadajo, središče več ne drži.

Tako je pesnik dosegel, da je njegova misel jasna vsakomur, človeku poetu in človeku fiziku. Človek ne razume več celote, je ne razume in je nima. Svet zanj ni več celota, vesolje zanj ni več celota. Tudi človek sam sebi ni več celota. Zakaj ne? Zato, ker nima zveze s svojim izvorom, ker se je tako zelo oddaljil od njega, da ne sliši več njegovih informacij; ker nima več bistvene obveščenosti. Z vsakim krogom je bolj sam, z vsakim krogom manj ve, kdo je.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Obšel me je občutek, da tako pomembnega besedila še nikoli nisem imel v rokah

Za zaključek mi dovolite, da vam pokažem še en prizor. V nedeljo, ne dolgo tega, sem bil povabljen k številni družini na kosilo. Pri hiši imajo navado, da pred kosilom preberejo nedeljski evangelij, in če imajo pri hiši gosta, ta čast pripada njemu. Tako sem tiste nedelje tam jaz prebral zgodbo o usmiljenem Samarijanu. Besedilo sem seveda poznal, saj sem ga že velikokrat slišal in kdaj mogoče tudi prebral. A tisto branje za mizo je bilo nekaj posebnega. Vsaj tak vtis je naredilo name. Ko sem evangelij prebral in knjigo odložil, me je obšel občutek, da tako pomembnega besedila še nikoli nisem imel v rokah. Seveda je izrednih besedil v tej knjigi cela vrsta. A občutje v meni je vztrajalo, obenem pa me je obšla tudi misel, da tega, kar čutim, ne sebi ne drugemu ne bi znal povedati. Da besede, s katerimi razpolagam, za to ne bi zadostovale. In tako je ostalo.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Antična krščanska Evropa je bila dvožariščna, nosila sta jo razum in vera

Vse do časa, ko sem začel intenzivno misliti na to, kaj bi bilo mogoče in potrebno povedati slovenskemu svetu v Rovtah 25. avgusta /2013/. Takrat pa se mi je naenkrat zazdelo, da bi bilo treba tri stvari reči in bi jih slovenski svet moral vedeti:

Pravega prepričanja, da je za ta svet potrebno nekaj storiti, ni, ker v ljudeh ni tistega naravnega občutja in začetne naravnanosti, ki ji pravimo usmiljenje. Usmiljenja pa zato ni, ker ljudje, »krožeč v vedno širših krogih« okoli svojega središča, ne slišijo Boga in njegove besede.

Enega zadnjih papežev navajajo, da je za Evropo rekel, ali bo krščanska ali pa je ne bo. Včasih smo morda mislili, da so to pač pobožne besede. Kaj pa naj papež reče? Zdaj pa se vedno bolj zavedamo, da so te besede zrasle iz globinskega spoznanja. Antična krščanska Evropa je bila dvožariščna, nosila sta jo razum in vera. Njen človek, evropski človek, je bil zato cel človek, nosile so ga ambicije znanosti in obljube evangelijev.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Svet, ki so ga zaznamovala imena Auschwitz, Gulag, Kolima, Huda jama, Goli otok, Krimska jama

Današnja Evropa pa je eno od dveh žarišč ugasnila, da ji je ostal samo razum, samo védenje. Na njem je obljubljala postaviti sistem, ki bo, kakor je rekel T. S. Eliot, tako popoln, da človeku ne bo več treba biti dober. A je ta »druga« Evropa čez nekaj stoletij postavila svet, ki so ga zaznamovala imena Auschwitz, Gulag, Kolima, Huda jama, Goli otok, Krimska jama in nešteto drugih. Samo v Sloveniji jih je šeststo.

Kje moramo stati in česa nikakor ne smemo pozabiti, če hočemo živeti

George Rendell, britanski veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je v svojih spominih zapisal, da so Slovenci mogoče edini zares katoliški narod v Evropi. In ko smo pozneje kdaj premišljali, zakaj je ravno Slovenijo doletelo, kar jo je doletelo, si pravimo, da je to pač zato, da bi mi danes, ko Evropa lovi svoje ravnotežje in še ne ve, če ga bo našla, vedeli – ali bolj vedeli – kje moramo stati in česa nikakor ne smemo pozabiti, če hočemo živeti.

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

O množici fantov in mož, ki jih nenadoma ni bilo več

Dragi prijatelji! Ko sem sprejel odgovorno nalogo, da za ta slovesni dan poiščem nekaj besed, sem pomislil, da je na tako pomembnem kraju potrebno najti besede, ki bodo veljale za vse Slovence. Besede za tisto, kar moramo vsi vedeti in kar moramo nositi v spominu, da ne bomo preveč kaznovani za svojo zgodovinsko neprisebnost. O tem kraju posebej torej nisem govoril. O množici fantov in mož, ki jih nenadoma ni bilo več. Bili so mladi, z veliko večino so bili vsi mladi.

Na Teharjah smo videli, kako je mlademu človeku težko umreti. Ko je politkomisar Škulj prebral smrtno obsodbo Jožetu Kramplju iz vasi pod Turjakom, smo zaslišali krik, ki ga ni bilo mogoče pozabiti. Nobeden od tistih, ki smo takrat tam stali, ga ni pozabil. Pokojni dr. Tine Velikonja je, če je beseda nanesla na Teharje, govoril samo o tistem kriku. Tako težko je umreti mlademu človeku. In koliko jih je bilo. Samo iz tega kraja jih je bilo čez dvesto.

Kako si ti ljudje še upajo hoditi po Sloveniji!

Človek se ob tej nedoumljivosti sprašuje: Kako si ti ljudje še upajo hoditi po Sloveniji! Kako si po vsem tem še upajo hoditi po Sloveniji! In vi, ki ste ostali, koga so poslali nad vas? Hudobne učiteljice, pokvarjene novinarje, ljudi iz aparata, ki so iz posvečene tkanine narodove tragedije trgali niti in z njimi krpali svoje bedne kariere. Koliko krivic, koliko nesramnih laži, koliko žalitev so morali vaši ljudje prenašati v zamolkli tišini svojih misli! A vendar. Ne smemo ostati v sebi! Misliti moramo na Slovenijo. Posebej danes moramo misliti na Slovenijo! Posebej danes moramo misliti nase tako, da mislimo prvenstveno na svojo domovino!

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

To bi bil dan, ko bi v kraj pritekale energije

Kako bi naš spomin razširili čez vso Slovenijo danes, ko smo se tukaj zbrali, da obnovimo spomin na dan pred dvajsetimi leti, ko so bile tu postavljene farne spominske plošče? Mar ne bi bil ta spomin še najbolj veljaven, trajen, in imen, na teh kamnih zapisanih, vreden, če bi se med nami, seveda predvsem med tistimi, ki ste organizirali in oblikovali ta mogočni množični spomin, spočela misel na Vseslovenski odbor za farne spominske plošče. Pomislite, kaj bi pomenilo za Slovenijo, če bi se dvestokrat na leto zbrali v eni od far – toliko je namreč vseh plošč – in po nedeljski maši pred ploščo zmolili nekaj molitev ali prebrali kratko besedilo, prebrali imena na plošči in bi kdo še kaj povedal. Na ta način bi se v kraju obnavljal spomin, fara bi postajala vedno bolj eno, ne samo v prostoru, ampak tudi v času. To bi bil dan, ko bi v kraj pritekale energije, ki bi ljudem dajale moč preživeti v vsakem času.

Rovte, župnijska cerkev sv. Mihaela. Foto: Ivo Žajdela

Da so zdaj njihovi ljudje, pa naj bodo že kjerkoli, v resnici doma

Če bi se v Rovtah prebudili ljudje, ki bi jih velika in plemenita misel vodila, da bi to dejanje uresničili in vodili, bi ne samo svojemu kraju, ampak vsej Sloveniji prinesli občutek zadovoljstva, da so zdaj njihovi ljudje, pa naj bodo že kjerkoli, v resnici doma; v tem, kar so bili, kar so zdaj in kar bodo za zmerom.

Franci Petrič, »Mrtva polja, prazni so domovi«, Rovte, spominske plošče, Družina, 1993Pavel Kogej, Govor v Rovtah, spominske plošče, Slovenec, 26. 8. 1993

Adolf Logar, »Osvoboditev« in spominsko obeležje, Rovte, Delo, 1993

1/20