Najprej je bila v župnijski cerkvi maša, ki jo je daroval mons. dr. Jože Plut. Foto: Ivo Žajdela

Spominsko slovesnost v Rovtah sta pripravila krajevni odbor Nove Slovenske zaveze Rovte in Župnija Rovte. Najprej je bila v župnijski cerkvi maša, ki jo je daroval mons. dr. Jože Plut. V nagovoru je poudaril, da na ubite nikoli ne smemo pozabiti. Prepričan je, da v našo državo in domovino prihaja čas, ko bodo vsi naši pokojni predniki, žrtve katerega koli totalitarizma, dobili dostojen grob, z imenom in priimkom, tako kot je temeljna civilizacijska odlika.

Letošnji govornik je bil dr. Anton Velušček

Po maši pa je bil na trgu pred cerkvijo spominski program, ki ga je vodila Judita Treven. Zbrane sta nagovorila dr. Anton Velušček in evropski poslanec iz vrst SDS Branko Grims. Pel je Logaški vokalni kvartet.

Letošnji govornik je bil dr. Anton Velušček, arheolog, zaposlen na ZRC SAZU, ki je zvesti spremljevalec spominskih slovesnosti v Rovtah ter je na širšem logaškem območju eden redkih, ki mu ni vseeno in si dejavno prizadeva za resnico o komunističnih zločinih nad Slovenci. V tem smislu je bil tudi njegov govor jasen in terminološko ustrezen.

Foto: Ivo Žajdela

Leta 1945 je Slovenija vstopila v rdečo zimo

Spomnil je, da so tudi v Rovtah komunistični partizani pod pretvezo narodne osvoboditve izvajali zločine nad brati po krvi in se v zavetju teme na skrivaj dogovarjali s tujcem okupatorjem, na kar slehernika opozarja spomenik ob križišču za Smrečje v Sovri, ki so ga sicer kot dokaz, da si lahko privoščijo vse kar si zamislijo, hinavsko dali postaviti ravno oni, ki so stali za zločinom.

»V maju 1945 je Slovenija, h kateri je bil kasneje vrnjen večji del zahodnega etničnega ozemlja, vstopila v rdečo zimo. Trajala je dolgih 45 let, kar je pustilo strahotne posledice, ki jih občutimo še danes. Kot narod smo nazadovali na vseh področjih: v znanosti, od koder prihajamo in razmere zelo dobro poznamo, v kulturi, spomnimo samo na usodo izvrstnega mladega pesnika Balantiča in njegove poezije, da o gospodarstvu sploh ne govorimo. Ugotovitve neizpodbitno dokazujejo, da v nesvobodi ni mogoče živeti v polnosti in izkoristiti vseh narodovih potencialov; od tod tudi nekdaj znatna razlika med zahodno demokratično oziroma kapitalistično in vzhodno totalitarno komunistično Evropo.«

Po maši je bil na trgu pred cerkvijo spominski program, ki ga je vodila Judita Treven. Foto: Ivo Žajdela

Dovolili smo, da sta nas obvladovala strah ali preračunljivost

Ko je leta 1991 Slovenija postala samostojna država, so pravi ljudje na pravem mestu novo državo postavili na demokratičnih temeljih. »Kmalu pa se je začelo obračanje nazaj. Že takrat so se tudi napovedovali današnje dogajanje in razmerja moči. Znatna večina državljanov je ostala pasivna ali celo dojemljiva, ko sta se začela relativizacija in olepševanje zločinov prejšnjega sistema, komunizma nasploh in revolucionarne razsežnosti NOB-eja. Ob demokratizaciji so se tako imenovane stare sile poskrile, skoraj vsi ostali pa smo se zazibali bodisi v brezbrižnost, bodisi v lažno oziroma zelo naivno podobo o boljših časih. Dovolili smo, da sta nas obvladovala strah ali preračunljivost. Ker totalitarni privilegiji večinoma niso bili ukinjeni, so kmalu po nastopu prve Drnovškove vlade ponovno začeli vzdrževati in obnavljati takrat že zelo načete toda simbolno izjemno pomembne spomenike, posvečene NOB-u in revoluciji. V sredini desetletja se je iz ropotarnice v javno življenje korak za korakom vračala s krvjo prepojena zločinska rdeča zvezda.«

V Rovtah so 23. avgusta 2026 priredili spominsko slovesnost za vse umrle med vojno in po vojni v Sloveniji. Foto: Ivo Žajdela

Ne bojmo se tega, da nas je malo, bojmo se mlačnosti

Spomnil je, da so pred desetletjem in pol demokratično ozaveščeni posamezniki resda uspešno preprečili ponovno poimenovanje ceste v Ljubljani po diktatorju Titu, toda v Radencih Titove ceste, kljub znatnemu trudu župana Leljaka, niso uspeli preimenovati v Cesto osamosvojitve Slovenije. »V bran ji je stopila sodna veja oblasti, ki je tudi povsem boljševističnemu kočevskemu procesu priznala legitimnost. Enako so legitimirali totalitarno sodno farso proti generalu Rupniku.

Zdi se, da imajo nosilci starega reda vse v rokah in da pod nebom ni več mogoče ničesar spremeniti, češ njih je veliko in so močni, nas pa je malo. Njegova eminenca kardinal Robert Sarah je nekoč izjavil (navajam): 'Ne bojmo se tega, da nas je malo, bojmo se mlačnosti. Kristus je odrešil svet z dvanajstimi apostoli, ne z množicami.'«

Spominsko slovesnost sta pripravila krajevni odbor Nove Slovenske zaveze Rovte in Župnija Rovte. Foto: Ivo Žajdela

Izpostavljeni posamezniki se trudijo razkrivati najtežje zločine totalitarnega režima

Poudaril je, da se izpostavljeni posamezniki – kasneje so se jim pridružila organizirana društva, s strani države pa je bila ustanovljena Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč – že od let tik pred osamosvojitvijo trudijo razkrivati najtežje zločine totalitarnega režima. Po njih delih poznamo imena kot so Šentvid, Teharje, Strnišče, Petriček, Huda jama, Macesnova gorica, Iška, Krimska jama, Črtomir Nagode, Angela Vode, Agop Stepanjan in tako naprej; s krvjo mučencev prepojenih posvečenih mest in tragičnih zgodb ni videti ne konca ne kraja.

Zbrane je nagovoril evropski poslanec iz vrst SDS Branko Grims. Foto: Ivo Žajdela

Kdaj se bomo lotili iznosa več tisoč umorjenih na Hrastniškem hribu?

Po njegovem bi iznos posmrtnih ostankov več tisoč ljudi iz Hrastniškega hriba gotovo predstavljal tehnično izjemen in finančno zelo velik izziv, zaradi česar se zdi, da je njihova zgodba za vekomaj zapečatena. »Toda, bodimo optimisti in se tudi mi obračajmo s prošnjami k Vsemogočnemu, da bi bile nekoč, morda ne tako daleč proč, molitev in prošnje številnih Rovtarjev, Šentjernejčanov, Ložanov in drugih vendarle uslišane, da bodo tudi ti človeški ostanki kot nam velevata naša vera in tradicija, končno lahko položeni k zadnjemu počitku v posvečeno zemljo.«

Želja sorodnikov in združenj je pietetni pokop ubitih v Rogu na Žalah

Ker so tudi varuhi vrednot NOB-eja in revolucije spoznali, da resnice ni več mogoče skrivati in tlačiti, se je v naši vsakodnevni stvarnosti tokrat zataknilo pri v zdravem okolju povsem običajnem civilizacijskem opravilu: pri pokopu, je spomnil govornik. Misli na pokop posmrtnih ostankov blizu 3.500 razoroženih in s prevaro vrnjenih vojakov Slovenske narodne vojske, pred tem večinoma domobrancev, ki so jih umorili v Macesnovi gorici. »Neotesani ljubljanski župan Janković s podporo ideoloških somišljenikov ne dovoli, da bi jih, kakor je želja številnih sorodnikov in združenj, pietetno pokopali na Žalah, na osrednjem pokopališču slovenske prestolnice v Ljubljani.«

Spomenik v Rovtah za domačine, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Obetavna novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev

Kljub ostremu nasprotovanju se tok zgodovine obrača v drugo smer: nepričakovano in z veliko naglico, ugotavlja Anton Velušček in dejal, da je po političnem preobratu v vodenju države po zadnjih državnozborskih volitvah v juniju stopila v veljavo novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki tozadevno veliko obeta: določa, da se posmrtni ostanki neidentificiranih delov skeleta pietetno in trajno pokopljejo na pokopališču Žale v Mestni občini Ljubljana. Novela vrača Dan spomina na žrtve komunizma, ki se ga bo odslej uradno obeleževalo vsako leto 17. maja. Določa smiselno poenostavljen »postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi smrti«; ob odkritju posmrtnih ostankov se po novem »obvezno odvzamejo biološki vzorci za namene analize identifikacije,« pristojno ministrstvo, ki vodi evidenco pogrešanih oseb, pa po predhodni privolitvi posameznika zagotovi odvzem referenčnih vzorcev sorodnikov pogrešanih oseb z istim namenom. Stroške povezane z genetskimi analizami bo kril proračun Republike Slovenije; postopek pridobitve, uporabo in hranjenje občutljivih podatkov pa natančno ureja nedavno sprejeti pravilnik.

Država je v Rovtah postavila spomenik za domačine, ki so jih partizani julija 1942 umorili v Češirkovem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Na obzorju se svita, žarki svetlobe napovedujejo nove čase

Na obzorju se torej svita, žarki svetlobe napovedujejo nove čase, pravi Velušček. »V Evropi se je druga svetovna vojna končala 8. maja 1945. Slutimo bližino trenutka, sicer s precejšnjo zamudo, da to vojno končamo tudi mi v Sloveniji, ki nam je dano na tej zemlji živeti v zgodnjem 21. stoletju.«

Govor dr. Antona Veluščka v wordu

Državo pozivajo naj sprejme Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu

Judita Treven je spomnila, da je Evropa opravila samorefleksijo in razglasila Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki so jo sprejeli 2. aprila 2009. Ta obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime, poziva k skupnemu spominu na žrtve nacizma, fašizma in komunizma ter je predlagala razglasitev 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov.

Dodala je, da Slovenija 17 let kasneje še vedno ni uspela ratificirati te resolucije, kar je žalostno in sramotno. »Zato pozivamo vlado, naj to stori čimprej in nas s tem dejanjem vrne v območje kulturnih narodov, ki poskrbijo za dostojen pokop mrtvih, izdajo mrliških listov in pieteten spomin. Pa tudi za obsodbo zločinov in popravo krivic, kolikor je to možno.«

1/9