Spominski prireditvi v Rovtah leta 2013 sta izstopali po dvojem. Najprej po izjemno bogatem programu, poleg tega pa še po sramotnem, a zgovornem izpadu skrajnih levičarjev. Ti so svojo brutalnost v zadnjih petnajstih letih pokazali večkrat. Njihova ideologija temelji na zločinski ideologiji njihovih bioloških in ideoloških prednikov komunistih, ki so v letih od 1941 do 1990 temeljito uničili Slovenijo in pohabili Slovence. Najprej so brutalno nemško in italijansko okupacijo izkoristili za svoje veliko uničevanje Slovencev, nato so s svojim povojnim režimom, ki je temeljil na tem uničevanju Slovence pohabili še z eksistenčnim strahom in komunistično ideološko indoktrinacijo.

Levičarsko nasilje proti demokraciji in dostojanstvu

Najprej so na tako imenovanih mariborskih »vstajah«, uprizarjali so jih med novembrom 2012 in januarjem 2013, grozili in uničevali po Mariboru. Poškodovali so več policistov (najbolj nasilno so jih napadali 26. novembra 2012), storilce je pokomunistično pravosodje kasneje oproščalo. Z javnim nastopom v Grahovem 6. aprila 2014 so »protestirali« proti postavitvi spomenika ubitim domobrancem in domačinom. Hoteli so preprečiti pietetno dejanje zaznamovanja spomina na ljudi, ki so jih umorili njihovi ideološki predniki.

S pretečim, ustrahovalnim nastopom so 27. februarja 2016 nastopili na Kotnikovi ulici v Ljubljani proti mirnemu protestu proti odprtim vratom za migrante. V času kovida so izkoristili epidemijo in od pomladi 2020 do aprila 2022 »protestirali« po Ljubljani.

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013. Foto: Matic Štojs, Demokracija

S komunističnim nasiljem nad ljudi s pieteto, spominom in dostojanstvom

25. avgusta 2013 so biološki in ideološki potomci komunističnih zločincev »protestirali« na cesti pred Rovtami, kjer so sramotili in pritiskali na vse, ki smo se udeležili veličastne spominske slovesnosti v Rovtah. Na teh shodih so razkazovali komunistične simbole (rdečo zvezdo, komunistično zastavo, »titovko«) in sramotili Slovence, ki so jih komunisti ubijali.

Tovrstni shodi, najbolj znan je vsako leto v začetku januarja v Dražgošah, so zaradi partizanske ikonografije podobni maškaradam, njihova oblika ni spominjanje in pieteta, ampak praznovanje in slavljenje komunistov ter njihovih partizanov, z njimi pa zločinov, ki so jih ti počeli nad Slovenci.

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013 z napisom Kolaboracija je zločin. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Ob vsem tem, kar so od leta 1941 do danes komunisti počeli Slovencem ...

Ob vsem tem, ob tem, da levičarji kot nasledniki komunistov in njihove ideologije, kadrovsko obvladujejo najpomembnejša področja ustroja slovenske države, kulturo, šolstvo, pravosodje, medije, v večinski meri tudi gospodarstvo, ob tem, da je slovensko državo v letih od 2022 do 2026 upravljala Golobova vlada, ki je bila izrazito levičarska, se po vsem tem, kar smo Slovenci morali doživeti od leta 1941 do danes, po vsem tem, kako so komunisti uničevali in uničili Slovenijo in Slovence, po vsem tem, kar njihovi biološki in ideološki nasledniki počnejo ves čas od demokratizacije naprej leta 1990, se najde redni komentator v Dnevniku, Leon Magdalenc, in 18. junija 2026 objavi svoj zapis z naslovom Serjejo klamfe in prodajajo bučke.

Boj proti komunizmu: »Boriti se proti nečemu, česar sploh ni.«

V njem je zapisal: »Ti boji so smešni in na nivoju sralcev klamf. Recimo boj proti komunizmu. Otročarija najvišjega reda. Boriti se proti nečemu, česar sploh ni. Boriti se proti lastni projekciji, ki je čista blodnja ali pa resna bolezen. Še Don Kihot s svojimi prividi v primerjavi z njimi izpade amater. Pa je tisti, ki podžiga ta boj, res tako neumen, da tega ne vidi? Ravno obratno. Dovolj je pameten, da ve, da se je treba boriti proti nečemu, v kar lahko vsak investira svoje frustracije, predstave in svoje nezadovoljstvo. Podžigati sovraštvo proti izmišljotini zato, da se izzove konflikt. Konflikt kot gonilo lastnega obstoja. In v tej borbi so dobrodošli predvsem tisti, ki se hočejo dokazati in upravičiti gospodarjevo ljubezen. Novi obrazi v starem sistemu. Tisti, ki bi čez noč uredili svet in domovino.«

Rdeči aktivisti, častilci komunističnih zločinov in zanikovalci resnice o teh zločinih, »protestirajo« na cesti pod Rovtami 25. avgusta 2013. Med častilci je bil tudi Jože Pirjevec s »titovko« z rdečo zvezdo na glavi. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Demagogi, lažnivci, tatovi, totalitarci, zločinci ...

Leon Magdalenc nam hoče povedati, da v Sloveniji komunizma več ni. Dvomim, da sam v to verjame. Saj vemo, gotovo tudi on, kako so se komunisti skozi zgodovino terminološko preoblačili, v termine kot so bili diktatura proletariata, ljudska fronta, osvobodilna fronta, ljudska oblast, samoupravni socializem, združena lista, socialni demokrati, levica, gibanje svoboda, če omenim samo nekatere od mnogih vzdevkov (mask), s katerimi so zavajali ljudi. Vsesplošno je znano, da so komunisti demagogi, lažnivci, tatovi, totalitarci, zločinci ...

Po Golobovem padcu ga grabi panika, vije roke, se spreneveda ...

Komunisti so od leta 1941 do 1990 na vse mogoče načine uničili življenja več kot 50.000 Slovencev, pogosto v najhujših oblikah mučenja in ubijanja, delali so pogrome nad kmeti in jih ropali, sistematično so pokradli privatnike, tovarnarje in podjetnike, s svojim »pravosodjem«, zapori, »administrativnimi ukrepi« so uničevali na tisoče ljudi, če omenim samo nekatere od neskončnih oblik njihovega uničevanja Slovencev. S svojo Ozno in Udbo, s to tipično pretorijansko gardo, so povsem nadzorovali in krmilili vsakega Slovenca. In to ne samo leta 1945 ali 1953, ampak vse do maja 1990. Magdalenc vse to ve. Zdaj, po Golobovem padcu, ga grabi panika, vije roke, se spreneveda in počne to, kar očita drugim.

Naj tu poudarim nekaj, kar bi morali pogosto poudarjati, pa tega ne počne tako rekoč nihče, čeprav je zelo pomembno. Levičarji s svojim aktivizmom, radikalizmom in totalitarizmom radikalizirajo nasprotni politični pol. To, kar tako radi poimenujejo s pojmom skrajna desnica, ustvarjajo sami. Na koncu je vsaka skrajnost slaba. Tu vemo vsaj, kdo je kura in kdo jajce.

Leon Magdalenc, Serjejo klamfe in prodajajo bučke, Dnevnik, 18. 7. 2026

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013 z napisom Kolaboracija je zločin. Saj menda niso nevedneži o tem, da je bil zločin to, kar je to kolaboracijo povzročilo. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Mahali so z rdečo zvezdo, nosili »titovke« in napise Kolaboracija je zločin

Na cesti pred Rovtami so 25. avgusta 2013 mahali z rdečo zvezdo, nosili »titovke« in napise Kolaboracija je zločin. S to frazo so mislili na domobrance, ki da so po njihovem kolaborirali z okupatorjem. Formalno morda res, vendar so zamolčali bistvo, zakaj je bilo tako, da so jih komunistični partizani s sistematičnim ubijanjem od leta 1941 do 1943 v to prisilili. S svojim nepopisnim nasiljem, lažnivim sramotenjem v propagandni vojni, ustrahovanjem, umori in z vrsto drugih nasilnih dejanj so jih prisili, da so se morali organizirati v vaške straže in kasneje v domobrance, to je v oborožene obrambne sile, to pa brez naslonitve na okupatorja, ki je predstavljal oblast, ne bi bilo mogoče. Da ta samoobramba pred partizanskim nasiljem ni bila kolaborantska v negativnem smislu med drugim govori zgovorno dejstvo: pomoč so morali iskati pri okupatorju, pri tujcu, saj jih je domača zločinska sila življenjsko ogrožala.

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Komunisti so bili tipični narodni izdajalci

Če pa že govoričijo o kolaboraciji kot zločinu, so bili zaradi prej povedanega kolaboranti komunisti, ki so svojo ideologijo in zločine utemeljevali z leninistično-stalinistično ideologijo Sovjetske zveze. S tem, da so s svojim zločinskim početjem zlorabili okupacijo in tudi narodno-osvobodilno terminologijo uničevali Slovence, so bili tipični narodni izdajalci. Kar seveda tisti, ki so pred tem njihovim nasiljem morali reševati svoje življenje s samoobrambi nikakor niso mogli biti, v njihovem primeru je bil okupator nevarnost sama po sebi, vendar tudi nujno zlo. Mimo njega se niso mogli organizirati, če bi se, bi jih radikalno uničeval, bili bi med kladivom in nakovalom dveh uničevalcev, komunistov in okupatorja. Naslonitev na eno silo, manj nevarno, je bil edini izhod v sili, edini modus vivendi, edina možnost preživetja.

Vaške straže, ki so branile življenja in imetje vaščanov pred rdečimi razbojniki

Urednik Demokracije Metod Berlec je po spominski slovesnosti v Rovtah v uvodniku Skrajneži proti spominjanju (Demokracija, 29. 8. 2013) opisal, kaj je 25. avgusta 2013 doživel na cesti iz Logatca v Rovte, ko sta se s fotografom iz Logatca peljala proti Rovtam, ki ležijo na valoviti planoti na nadmorski višini okoli 700 metov. »Brž mi je postalo jasno, zakaj so se na tem območju pojavile vaške straže. Gre za hribovit in večinoma gozdnat svet, ki je relativno oddaljen od večjih urbanih središč in ga je med drugo svetovno vojno italijanski okupator težko nadzoroval. Komunistični revolucionarji pa so to območje bolj kot za obračun z okupatorji izkoristili za obračun z domačim prebivalstvom. Zato ni čudno, da so v Rovtah in sosednjih vaseh v polhograjskih hribih (tako kot drugod v takratni Ljubljanski pokrajini) sredi leta 1942 začele nastajati vaške straže, ki so branile življenja in imetje vaščanov pred podivjanimi rdečimi razbojniki.«

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Okoli trideset skrajnežev s partizanskimi kapami na glavah

Že pred tem sta s fotografom izvedela, da ideološki nasledniki tistih, ki so med vojno ubijali sonarodnjake, organizirajo nekakšno protestno novinarsko konferenco pri spomeniku t. i. NOB na Židovniku, na pol poti med Logatcem in Rovtami, kjer je bila spominska maša ob 20. obletnici postavitve farnih plošč in 70. obletnici ustanovitve domobranstva v Sloveniji in Rovtah. »In res, nenadoma sva zagledala ob cesti parkirane avtomobile in nekakšne partizane, ki so s socialističnimi in komunističnimi zastavami skakali po cesti in ovirali promet. Parkirala sva in odšla k njim. Avtomobilom, ki so peljali proti Rovtam, so kazali napise 'kolaboracija je zločin' in nanje kričali 'kolaborantje', 'belčki' itd. Pozorno so gledali in ugibali, kdaj se bo pripeljal predsednik SDS Janez Janša. Na vsak način bi ga radi ustavili. Dogajanje, ob katerem se človek zgrozi. Kot kninski Srbi poleti 1990, ko so blokirali ceste proti Dalmaciji. Okoli trideset skrajnežev s partizanskimi kapami na glavah v družbi z Matjažem Hanžkom in Igorjem Koršičem ter drugimi, ki jih poznamo iz t. i. vseslovenskih ljudskih vstaj, je nato nagovoril tržaški zgodovinar in politikant Jože Pirjevec (nekdaj znan kot Giuseppe Pierazzi). Njegova glavna poanta je bila, da ne 'bodo pristali na nekakšne sprave' in ne bodo dopustili, da se zgodovina piše na novo. Da ne bodo dopustili, da se rehabilitira domobranstvo.«

Dostojanstvo in slovenstvo v Rovtah 25. avgusta 2013. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Svoja življenja so žrtvovali za rodno grudo, za slovenstvo

Nadaljeval je, da sta videla in poslikala dovolj. »Zapustila sva levičarske skrajneže, ki se 'prodajajo' kot Solidarnost, Odbor za pravično in solidarno družbo in ne vem kaj še vse, ter se odpeljala v Rovte. Tam pa sva naletela na povsem drugačno sliko. Vaška cerkev je bila nabito polna. Ljudje so tiho stali tudi pred cerkvijo in sledili maši. V oči mi je takoj padla vaška kapela in nekoliko bliže še spomenik v obliki kapele, posvečen žrtvam komunistične revolucije. Na njem je spominska farna plošča, na kateri je napisanih 212 imen mož in fantov, večinoma domobrancev, ki so jih ubili po končani drugi svetovni vojni. Pred spomenikom so plapolale evropska, slovenska in občinska zastava. Priča sem bil spominski slovesnosti za kruto ubitimi domačini pred skoraj sedmimi desetletji, pietetnemu spominu na mrtve, ki so žrtvovali svoja večinoma mlada življenja za rodno grudo, za slovenstvo, za boljši jutri. Bili so branik 'krščanskih izročil, vsega, kar so ohranjali rodovi pred njimi', kot je v pridigi poudaril dr. Janez Juhant.«

Poslušal je tudi zgodbo Lojzeta Bradeška iz Šentjošta

Po slovesnosti je poslušal tragične zgodbe domačinov in okoliških prebivalcev. »Tudi zgodbo Lojzeta Bradeška iz Šentjošta, ki so mu partizani ubili starše, ko je bil star samo petinštirideset dni. Mama ga je takrat držala v naročju ... S spominsko slovesnostjo v Rovtah so tamkajšnji ljudje dobili vsaj majhno zadoščenje za grozote, ki so jih sami in njihovi predniki doživeli med drugo svetovno vojno in po njej.«

Metod Berlec, Skrajneži proti spominjanju, Rovte, Demokracija, 29. 8. 2013Nadaljevanje v: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Janez Juhant [2]