»Prijateljem sem obljubila, da se srečamo ob dveh na protestu v podporo beguncev, ki so nastanjeni na Kotnikovi. To je eden ključnih dogodkov. Dva shoda na enem mestu, ob dveh smo – za, ob treh so – proti. Lahko pride do spopada. A ne morem razumeti, kako se lahko Slovenci sploh bojijo beguncev! Protesti proti njim se po državi prižigajo kot ognji. Prižiga jih človek, ki vztrajno pripravlja državni udar, ker mu leta 1991, v desetih dneh, ni uspelo zanetiti velike vojne. Da ima nekaj tisoč oboroženih mož, je uradna skrivnost. Tega se je treba bati, ne pa beguncev!«

Tako je levičarski navidezni svet opisala gledališka igralka Draga Potočnjak v sobotni prilogi Večera 5. marca 2016. V teh nekaj stavkih je zaobjeto vso levičarsko vesolje. Zanjo (za levičarje) je glavni problem Slovenije Janez Janša, ki da »vztrajno pripravlja državni udar« in ima »nekaj tisoč oboroženih mož«. Begunci niso noben problem, nasprotno, sprejemajmo jih v neomejenih množicah. Destabilizacija družbe in nasilje sta doma pri Janši, ne pri levičarjih. Hkrati je omenila možnost »spopada« na Kotnikovi. Kakšnega spopada? No, potem smo videli, kdo je prišel na Kotnikovo oborožen in zakrinkan in nabit z veliko »malimi« provokacijami. Ona je bila del teh nasilnežev, ki so prišli grozit, in če bi se dalo tudi napast mirne demonstrante proti begunskemu centru sredi Ljubljane. Potočnikova je tu razkrila, da so se o možnem spopadu (natančneje napadu) levičarji pogovarjali v času organiziranja njihovega nastopa na Kotnikovi.

Levičarsko sovraštvo do drugih

To je tista Draga Potočnjak, ki je v knjigi Skrito povelje (2013) poskušala očrniti tiste, ki so ob agresiji jugoslovanske armade junija 1991 hoteli onemogočiti Slovencem osamosvojitev in jih vojaško podrediti. Na dolgo in široko je »dokazovala«, kako, da so streljali na vojaški helikopter v Ljubljani in pri tem ubili pilota Tonija Mrlaka, moža njene sestre. V sicer čustveno nabiti pripovedi ni znala ali hotela razumno videti situacije v Ljubljani na tisti napeti dan 27. junij 1991. Toni Mrlak je takrat sam izzival usodo in z vojaškim helikopterjem nenačrtovano poletel skozi središče Ljubljane. Ali je to bilo sto ali dvesto metrov vstran od te ali one stavbe je bilo povsem nepomembno. Sam se je naredil za tarčo. Za polet se je odločil hipno in pri tem ni mogel »na drugi strani« nihče tega predvideti ali na to hipno reakcijo reagirati. Vse to je sama natančno opisala, vendar je kljub temu potem delala zaključke (hude očitke), ki so na meji brezumja. Namesto resnice je delala konstrukte, ki so otročji, hkrati pa je sipala ogenj in žveplo na glavne osamosvojitelje. To je klasični obrazec levičarja: resnica sploh ni pomembna, pomembno je, kako napadati in s konstrukti očrniti nasprotnika. Te ljudi že nekaj let poganja sovraštvo, ki je začelo že sistematično preraščati v nasilna dejanja. Vedno v zgodovini smo videli, kaj se zgodi v takšni situaciji. Pride do samoobrambne reakcije napadanih in potem so kasneje vsi krivi za nasilje, ne več samo tisti, ki ga je s svojim vztrajnim nasiljem izzval. Proti nasilju, takšnemu ali drugačnemu, se je vedno zelo težko »boriti«. Namreč, zakaj se je Mrlak odločil in proti Vrhniki poletel skozi samo središče Ljubljane, je verjetno vedel le on. Saj je vendar imel bolj logično traso poleta ob Golovcu in čez Barje.

Kdo je bil kdo na Kotnikovi

V soboto, 27. februarja 2016, je na Kotnikovi ulici v Ljubljani skupina ljudi demonstrirala proti nastanitvi migrantov v tamkajšnjem samskem domu. Še preden so izpred parlamenta prišli tja, jih je tam pričakala večja skupina, opremljena z rdečimi zastavami, nekateri so bili zamaskirani in opremljeni z različnimi predmeti. Ta skupina se je tam zbrala zato, da bi izvajala nasilje nad demonstranti proti migrantom. Žal kasneje v medijih praktično nihče situacije ni opisal tako, kot se je zgodila. Praktično vsi so pisali o dveh skupinah, ki sta tam demonstrirali, ena proti migrantom, druga v njihovo podporo. Tudi to je bilo, vendar je bil poglavitni namen levičarske združbe v tem, da so kričali proti demonstrantom proti migrantom, jih žalili in jim grozili, predvsem pa so izražali nasilni odnos do miroljubnih demonstrantov, ki so se tam zbrali zaradi zaščite Slovenije pred nevarnostjo levičarske »politike« množičnih nastanitev migrantov.

Levičarji so bili verbalno nasilni, mnogi so imeli v rokah palice, nekateri so bili zakrinkani, da jih v primeru nasilja ne bi prepoznali, kakšen med njimi pa je bil oborožen tudi s hladnim orožjem (t. i. katano, japonskim bodalom). Fizično nasilje levičarjev je preprečil močan policijski kordon.

Levičarji grozijo z rdečo zvezdo, simbolom nasilja in smrti. Vir: Demokracija

Osvobojeno nasilje levice

To levičarsko nasilništvo v Sloveniji gledamo že dalj časa. Legitimiralo se je s t. i. ljudskimi vstajami v Mariboru jeseni 2012, ki so se potem razširile še v Ljubljano in nekatera druga mesta. Trajale so od novembra 2012 do pomladi 2013. Prvotno so v Mariboru izbruhnile zaradi razvpitih radarjev, s katerimi je mariborski župan Franc Kangler neskončno užalil Mariborčane. V tem delu je bil protest upravičen. Toda hitro se je usmeril tudi proti vladi Janeza Janše, še posebej v Ljubljani (»ljudske vstaje« so hitro prenehale potem, ko je Janševa vlada odstopila zaradi poročila protikorupcijske komisije). Na teh demonstracijah so levičarji izvajali grobo nasilje, znesli so se predvsem nad policaji. Ranjenih jih je bilo precej: 26. novembra enajst, 30. novembra petnajst, 2. decembra 25. Po drugem podatku je bilo novembra in decembra 2012 poškodovanih 115 policistov.

Kasneje so nekatere nasilneže sodno preganjali, vendar so jih sodišča ali oprostila ali obsodila na simbolične kazni. Mame nasilnežev so po elektronskih medijih »jamčile« za svoje sinove, da so nedolžni. Krive niso one, tako se pač kriminalec vedno zagovarja, krivi so novinarji, ki so takšne izjave snemali in jih vsiljevali gledalcem. Celo sedanja ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar je na sodišču zagovarjala enega terorista. Zdaj pa simbolično vodi organizacijo, ki je bila žrtev teh teroristov.

Tako je nasilje v Sloveniji dobili svojevrstno potuho in poslej se ga levičarji poslužujejo precej pogosto.

Nasprotovali so spominskim prireditvam v Rovtah in Grahovem

Ko je bila 25. avgusta 2013 ob 70. obletnici komunističnega genocida spominska slovesnost v Rovtah, so se levičarji zbrali na cesti pod Rovtami in tam kričali in mahali s simboli nasilja nad tistimi, ki smo se peljali na spominsko prireditev v Rovte. Tudi pred moj avto je stopil rdeči razgrajač in mahal z rdečimi simboli. Če bi peljal normalno, bi ga povozil. Ker pa so levičarji notorični lažnivci, bi potem vsi tam zbrani pričali proti meni, kako, da sem enega od njih – nasilneža – namerno povozil. Proti meni bi pričal tudi »akademik« dr. Jože Pirjevec, ki je bil tam našemljen s »partizansko« kapo in simbolom rdečega nasilja. Drugo tovrstno rdeče nasilje sem doživel v Grahovem 6. aprila 2014, kjer je Nova Slovenska zaveza postavila spomenik domačinom, ki so jih med vojno in po njej na najbolj okrutne načine umorili partizani. Tudi tam so mirno spominsko slovesnost motili s svojo prisotnostjo, pri čemer so nasilništvo demonstrirali s petjem »partizanskih« pesmi, branjem levičarskih »besedil«, čez nekaj dni pa so nov spomenik oskrunili z lažnivimi napisi.

Grahovo, Primorski puntarji ob »spomeniku NOB« so 6. aprila 2014 nasprotovali postavitvi spomenika ljudem, ki so jih umorili komunisti. Foto: Ivo Žajdela

Izmislili so si antidogodke

Nasploh so si levičarji za dogodke spomina in dostojanstva na desni strani izmislili prikladen obrazec. Skoraj vedno, ko nekdo na desni pripravi neki spominski dogodek, pripravijo svoj »dogodek« tudi levičarji. Poleg izražanja nestrpnosti in protidemokratičnosti ter s tem nasilništva, ti antidogodki služijo temu, da potem novinarji v levičarskih medijih poročajo o obeh dogodkih, pogosto celo časovno enakovredno. Njihov namen je, da spominski dogodek čim bolj minimalizirajo in ga obremenijo z nasilniško ideologijo levice.

Televizija Slovenija in komercialke že zelo dolgo prakticirajo naslednji obrazec. Ko je npr. spominska slovesnost v Kočevskem rogu, v prispevku na kratko poročajo o dogodku, navadno z nekajsekundno izjavo udeleženca, potem pa prispevek zaključijo z izjavo nekoga z levice. Ko poročajo o kakšni levičarski slovesnosti (Dražgoše, Osankarica), česa takšnega nikoli ne naredijo. Za njih je to uravnoteženo poročanje. Takšno je slovensko politično in novinarsko močvirje. Bedno.

Viktorji za bobovnikovsko norčevanje

Voditelj Odmevov na TVS Slavko Bobovnik včasih naredi skrajno pokvarjen manever. Enega takšnih je uprizori, na odprti sceni, med neposrednim prenosom oddaje, ko je pred nekaj meseci »gostil« drugega najmlajšega poslanca SDS Žana Mahniča. Postavljal mu je sama provokativna, celo pritlehna vprašanja, s čimer je sogovornika povsem ponižal.

Pred nekaj leti, bilo je v predvolilni kampanji, je »gostil« sogovornika z desnice in levice. Čeprav v javnosti ni bilo odprte nobene teme o polpretekli zgodovini, ju je vztrajno, če posebej »gosta« z desnice, spraševal o nekih temah, ki oba politična pola »razdvajajo«. Najprej je s takšno provokacijo naredil konfrontiranje med sogovornikoma (šov), potem pa je »soočenje« zaključil z »modrostjo«, kako da se politiki raje kot s sedanjostjo in prihodnostjo, ukvarjajo in kregajo o polpretekli zgodovini.

Takšno njegovo »vodenje« Odmevov na »nacionalki« je skrajno pobalinsko (pritlehno). V vsakem resnem mediju bi takšnega »novinarja« najmanj degradirali vstran od vodenja poročil. Toda že leta počnejo nasprotno. Levičarji mu kot po tekočem traku podeljujejo Viktorja, nagrado torej za njegovo pobalinsko početje.

Toda še veliko huje kot »nacionalna« televizija se obnašajo na »nacionalnem« radiu. Odkar pomnim, sta prvi in drugi program »nacionalnega« radia levičarski trdnjavi. S svojo politično pristranostjo se delajo norca iz poslušalcev, vsaj iz enega pomembnega dela. Pri tem si očitno mislijo, da je to, kar počnejo, prav oz. da imajo do tega pravico.

Zaščita levičarskega »novinarskega« aktivizma

Novinarji, v resnici politikantski aktivisti, so politično zaščiteni s posebnim zakonom o Radioteleviziji Slovenija, kar je že zdavnaj absurdno stanje. V prvem členu zakona piše, da je RTV Slovenija »javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«. Kaj ima njihova pristranskost oz. celo pobalinstvo s »posebnim« »nacionalnim pomenom«? Seveda nič. Toda kljub temu imamo tak sistem. Ta je tudi zaradi pobalinstva urednikov (še posebej radijskih) in voditeljev poročil že zdavnaj postal anahronizem. Politiki so nas vse Slovence z zakonom prisilili, da ta absurdistan podpiramo z denarjem (z obvezno naročnino).

Na nacionalnem radiju sovražni odnos do slovenstva

Vrsto let sem zagovarjal stališče, da je dobro, če je nacionalna RTV posebej zaščitena, saj je to pomenilo, da svet ni tak, kot nam podobo o njem vsiljujejo komercialne televizije. Program komercialk je takšen, da ljudi poneumlja. Toda z leti lahko vidimo, da si »nacionalka« našega zaupanja ne zasluži več. Vsa leta so imeli priložnost, da naše zaupanje z resnim oz. odgovornim pristopom ohranijo. Toda eni so prav to zakonsko zaščito zlorabili za dejanje norcev iz nas.

Na prvem radijskem programu je bilo od začetka t. i. begunske krize najmanj pet oddaj Studio ob 17-ih. Morda jih je bilo več, saj vsak dan teh oddaj ne poslušam. Toda petkrat so uredniki in povezovalci v oddaji, namenjeni problematiki migrantov, gostili le skrajne levičarske aktiviste. Na Radiu Slovenija jim na misel ne pride, da bi oddaje »uravnotežili« vsaj z enim drugačnim mnenjem. Tak odnos je dobesedno sovražni odnos do slovenstva oz. »posebnega« »nacionalnega pomena«.

Javne shode, ki niso po njihovem okusu, bi kar prepovedovali

Levičarji bi se morali zavedat, da živimo v demokraciji in da na tem svetu niso samo oni. Njihove izjave pa so po pravilu takšne, kot da so na tem svetu samo oni, vsi ostali pa bi se jim morali podrediti in biti tiho.

Kako beden je slovenski absurdistan nam je 25. februarja /2016/ povedal poslanec Združene levice Matjaž Hanžek. Javno je izjavil, da se z nekaterimi javnimi shodi, ki so bili pripravljeni v zadnjem času, vse bolj širi sovražni govor in spodbuja nestrpnost. Zavzel se je, da bi bilo treba takšne shode obsoditi in prepovedati. Združena levica je zato na vlado naslovila pobudo naj prouči trenutno ureditev s področja možnosti in omejitev javnih zborovanj ter sprejme vse potrebne ukrepe, ki bi v prihodnje preprečili izdajanje dovoljenj za shode in javna zborovanja, katerih sporočilo in namen širita sovražni govor in nestrpnosti. Hanžki bi prepovedali seveda demokratične javne shode, ne pa nasilniških levičarskih. Isti Hanžek je potem čez dva dni svojo larfo kazal sredi levičarskih teroristov na Kotnikovi. Hanžkova Združena levica je nastala iz organizatorjev nasilniških »ljudskih vstaj«. Zdaj pa naj bi ti vstajniški nasilniki za nameček demokratičnim Slovencem preprečevali temeljne demokratične pravice. Takšnih se znebi tisti Hanžek, ki si je malo pred tem zaželel 200.000 novih »Slovencev« iz migrantskih vrst, kar je skoraj genocidni napad na Slovence.

Kotnikova 27. 2. 2016: zamaskirani levičar Igor Bricelj s katano (dolgim bodalom) za ubijanje ljudi. Vir: Demokracija

Ko levičarji radikalizirajo desnico

Kdo radikalizira desnico? Ne bom govoril za obdobja prej, v zadnjih 25 letih, po demokratizaciji Slovenije, desnica nikoli ni bila radikalna. So bila obdobja, ko se je diskurz nekoliko zaostril, takšnemu smo priča zdaj v zvezi z migrantsko krizo, vendar se je to zgodilo vedno kot reakcija na levičarske izpade. Poglejmo samo zadnje obdobje. Levičarji že nekaj let pretiravajo z izenačitvijo pravic istospolnih partnerskih zvez s tradicionalno partnersko zvezo (družino) očeta in mame. Njihove zahteve so vedno radikalizirale desnico.

Ob migrantski krizi, ki v temeljih pretresa Evropo, so povsem izgubili kompas. Pod pretvezo lažne solidarnosti in človekoljubnosti želijo izničiti pojem države, naroda in tradicije. Zavzemajo se za odprte meje, ki so že tako zelo odprte, in za sprejem vseh, ki želijo v Evropo. Pri tem jih prav nič ne zanima, da je teh, ki bi želeli na to pot, na desetine milijonov, celo milijarda.

Ko si levičarji želijo pomoči novodobnih Turkov

Po muslimansko radikaliziranih tujcev – in to v obliki pravih poplav – si levičarji želijo samo zato, da bi porazili tradicionaliste (narodno zavedne in kristjane). Očitno so se zavedali, da tega ne bodo mogli narediti niti v današnjem »moderniziranem« svetu, zato jim je vseeno za obstoj naroda, za slovenstvo, za meje in posledično za destabilizacijo in padec življenjskega standarda, samo da čim bolj zatolčejo tradicionaliste in med njimi še posebej kristjane. Že stoletja lahko sledimo prizadevanjem čim bolj oslabiti ali celo uničiti Cerkev. Zdaj smo prišli do točke, ko si pri tem želijo pomoči novodobnih Turkov – poplave muslimanov, ki so za Evropo popolni tujci. Prvič Evropa je tako naseljena in s toliko svojimi socialnimi, ekonomskimi in političnimi problemi, da neevropejcev enostavno ne more sprejemati. Zdaj so jih nekateri, Merklova in avstrijski Faymann sprejeli v nekaj mesecih milijon. Kaj pa bodo z njimi? Delovnih mest zanje ni in ti ljudje bodo zelo hitro postali arogantni in nasilni.

Kotnikova 27. 2. 2016: zamaskirani levičar Igor Bricelj s katano (dolgim bodalom) za ubijanje ljudi. Vir: Demokracija

Psevdoekonomist o delovnih mestih in tujcih

Eden od velikih mitov je, da Evropa rabi veliko nove delovne sile. V resnici so možnosti zanjo omejene in vedno bolj bodo. Tradicionalne oblike industrij vedno bolj usihajo. Res je, da se škarje med številom upokojencev in številom aktivno zaposlenih vedno bolj razpirajo. Toda tega problema (polnjenja upokojenske in socialne blagajne) nikakor ne bomo mogli reševati z vedno novimi zaposlenimi. Iz enostavnega razloga, ker novih delovnih mest ne bo na pretek. Delovno mesto je po definiciji odvisno od zakona trga. Če se nek izdelek ali storitev lahko proda (če ju kdo kupi) potem je na njem nekdo lahko zaposlen (in tudi financira odprtje delovnega mesta zanj). Nikakor pa ni mogoče, kot si mnogi to zelo preprosto in nepoznavalsko razlagajo, kar ustanoviti delovnih mest. Sicer jih je razmeroma lahko ustanoviti, toda če tistega, kar bi tam zaposleni izdeloval, ni mogoče prodati (če tega nihče ne kupi), bi bilo takšno ustanavljanje delovnih mest nesmisel.

Čudi me, kako celo nekateri vrhunski ekonomisti na osnovi že desetletja preživelih paradigem govoričijo, koliko tuje delovne sile rabimo. Bogomir Kovač že več kot desetletje trosi floskulo o 20.000 tujcih vsako leto, ki naj bi zapolnili »praznino« prenizke domače natalitete oz. potreb po delovni sili. Toda tiho je, ko bi bilo potrebno povedati, kje jih bo zaposlil oz. kako jih bo preživljal.

Ivo Žajdela, Slovenski levičarski absurdistan, levica, Demokracija, 24. 3. 2016

Več v:

Ivo Žajdela, begunci, migranti, mediji, Grčija, Srebrenica

Ivo Žajdela, migranti, begunci, Angela Merkel, Werner Faymann

Ivo Žajdela, Nemčija, Alternativa za Nemčijo, volitve, Angela Merkel, Zenica