Ljudje vedno bolj živimo v namišljenih svetovih, kjer se ne zavedamo dovolj realnosti okoli sebe. Na mnogih področjih, posebno pa še v politiki in medijih je to postala stalnica. Govorijo (in delajo) eno, in mnogi v tisto tudi verjamejo, potem pa se hitro izkaže, da je realnost drugačna. Zaradi tega je življenje, vsaj to javno, vedno bolj postalo soočenje želje z realnostjo, posledično pa poročanje medijev o aferah in polomih.

Že samo komentiranje izjav in dogodkov v enem dnevu bi zahtevalo za vsak dan en tak komentar, za poglobljeno analizo pa še veliko več prostora. Zato naj le omenim nekaj tem.

Kdo je provokator?

V soboto, 11. julija 2015, je bila v Potočarih pri Srebrenici, kjer pokopavajo umorjene iz masakra civilistov na območju Srebrenice pred 20 leti, velika obletna spominska slovesnost. Letos je bil slavnostni govornik predsednik Slovenije Borut Pahor. To, kar se je zgodilo, bi skoraj lahko napovedali. Razjarjena množica Bošnjakov je s kamenjem napadla srbskega predsednika vlade Aleksandra Vučića. Seveda nas je napad vse prizadel. Vučićev obisk Potočarev je bil gotovo iskren in politično potreben. Toda zgodilo se je to, kar se v svetu politike dogaja po tekočem traku.

V Varnostnem svetu ZN je Rusija dala veto na resolucijo o Srebrenici

Eno so izjave politikov o pomiritvi in srečevanje politikov, kjer dajejo pomirjujoče izjave, nekaj povsem drugega pa je situacija, do katere je prišlo v Potočarih, ko so razjarjeni Bošnjaki s kamenjem zasuli Vučića. Ta komentar je toliko lažji, ker se je nekaj dni pred tem zgodilo dvoje. V Varnostnem svetu Združenih narodov je Rusija dala veto na resolucijo o Srebrenici zaradi omemb genocida, ki so ga Srbi storili nad Bošnjaki. V Srbiji so to potezo Rusije glasno pozdravili. Čez nekaj dni pa se srbski premier znajde med Bošnjaki v Srebrenici. Dva torka pred slovesnostjo je Televizija Slovenija prikazala dvodelni dokumentarec o pokolu v Srebrenici leta 1995 scenarista in režiserja Valentina Areha. Dokumentarec je bil odličen in seveda grozljiv. Koliko Slovencev ga je gledalo? Verjetno bolj malo, saj smo »mojstri« zatiskanja oči pred resnico. Tisti, ki smo film gledali in ki o Srebrenici nekaj vemo, vemo predvsem to, da so se tam pred dvajsetimi leti dogajale strašne stvari.

In zdaj, kar vidim, kako je slovenski predsednik Borut Pahor vabil srbskega predsednika vlade v Srebrenico oziroma kar vidim, kako je lebdel v namišljenem balonu pomirjanja in sprave.

Sarajevo, narodna knjižnica, spominska plošča za srbski požig bosanske knjižnice 26. septembra 1992. Foto: Ivo Žajdela

Neskončnost »sojenja« v Haagu

Po dogodku so vse oči uprte v storilce izgreda, prav nobeno oko pa ne v neskončno naivnost politikov. Zato še enkrat, hvalevredno je, če politiki dajejo pomirjujoče in spravne izjave med medsebojnimi srečanji, naivnost, če ne že izzivanje pa je, če s floskulami rinejo med ljudi, ki so v življenju izgubili vse in to na najbolj hude načine. Pustite jih, da žalujejo in to brez vas, kajti pretrpeli so strahote, za katere vi, ustvarjalci balonov z navideznimi svetovi, nimate pojma, da obstajajo.

Seveda je to neskončna zgodba o izjavah politikov in drugih mnenjskih voditeljev (tudi novinarjev ali povezovalcev TV poročil) o temah kot so razdvajanje, delanje razdorov, pomiritev, sprava, ukvarjanje s preteklostjo, skrb za prihodnost ... Eno so tovrstne izjave, večinoma izrečene zaradi partikularnih interesov njihovih izrekovalcev, drugo pa je realnost in resnica ...

Veliko krivdo za bes Bošnjakov nosi tudi mednarodno sodišče v Haagu, ki že več let uprizarja »večno« sojenje zločincema Mladiću in Karadžiću. Kot da jih bolj kot sojenje zanima le še to, kako še nekaj let tam sedeti in vleči visoke plače.

Grška novodobna »drama«

T. i. novodobne grške drame ne gledamo samo zadnje mesece, niti ne zadnja leta, gledamo jo že dolgo, več desetletij. Ampak, kot vedno, zelo hitro pozabljamo. Kdo se še spomni podob iz Aten pred krizo, pred dvajsetimi ali desetimi leti. Kar pogosto so nas uredniki dnevnikov »osrečili« s prizori z atenskih ulic, kjer so se »demonstranti« spopadali z oklepljeno policijo. Toda ti »demonstranti« so bili v resnici levičarji, polni namišljenega protestništva, opranoglavci z idejami o »izkoriščanju«, »enakosti« in »solidarnosti«. V resnici pa gre že desetletja za množični pojav v Grčiji, ko je lažje »demonstrirati« oz. se »boriti« z »izkoriščevalci«, kot pa biti zaposlen in delati. Seveda je v Grčiji organizacija države zelo šibka: malo se je delalo, veliko služilo, izogibanje davkom je bil nacionalni šport, trinajste in celo štirinajste plače samoumevnost in tako dalje v neskončnost.

Grški postrevolucijski sindrom je podoben jugoslovanskemu

Grška družba je razsuta že vsaj od časa, ko »so se« osvobodili izpod turške nadoblasti v 19. stoletju. Med drugo svetovno vojno je bila poleg Brozove in Kardeljeve Jugoslavije Grčija edina evropska država, kjer so se v času, ko je bila država okupirana, komunisti šli notranjo komunistično revolucijo proti političnim nasprotnikom. Vsaj od leta 1944 in do danes je postrevolucijski sindrom podoben jugoslovanskemu. Komunisti so prestopili ključno civilizacijsko mejo, začeli ubijati politične nasprotnike – seveda zato, da se polastijo njihovega premoženja in položajev – potem pa desetletja dolgo, in še danes, sedemdeset let po prekoračitvi tiste velike meje, se bojujejo z besedo in pogosto tudi z nasiljem, da zadržijo ali si priborijo nazaj pozicije, ki si jih niso prislužili z delom, ampak z neskončnim napihovanjem balona z veliko in tako privlačno zgodbo o »enakosti«, »pravičnosti« in »solidarnosti«. Ljudje naj sicer delajo, mi politiki pa jih vodimo (hranimo) s floskulami, da se počutijo srečni (zadovoljeni), ko nas poslušajo.

Namesto novinarji, aktivisti

Vsak, ki pozna politično poštevanko vsaj do tri, ve, kdo je Siriza in kaj predstavlja. Tako močna levičarska stranka se je lahko pojavila le v Grčiji. Ko sem zapisal »levičarska«, sem seveda mislil na ideologijo stranke, ki ljudi navdušuje z leporečenjem in obljubami, ne pa z delom in odgovornostjo.

Evropa (Evropska zveza) je bila do Grčije vrsto let zelo popustljiva in ji je velikodušno pomagala. Zgodba o pohlepnih bančnih balonih pred krizo je seveda resnična, toda to niti približno ni vsa zgodba, kot nam jo hočejo prikazovati, ne le v Grčiji, ampak obilno tudi slovenski dominantni mediji. Pravzaprav tu lahko za hip zapustimo Grčijo in pogledamo slovenske medije, ki že dalj časa, posebej pa v tednih in dnevih pred podpisom sporazuma Grčijo in EZ o nadaljevanju pomoči. Naši dominantni mediji, še posebej nacionalni radio, takoj za njim pa tudi Televizija Slovenija preko nekaj izbranih novinarjev, ki to sploh niso, ampak so politično-ideološki aktivisti skrajne levice (grške ali slovenske, vseeno je), ves čas, iz dneva v dan, bombardirajo slovenskega poslušalca in gledalca z skrajno prikrojeno podobo o pogajanjih z Grčijo.

Ne moreš si jemati pravice in trošiti več kot ustvariš

Seveda je ključna, kot vedno, terminologija. Ves čas je govora o »varčevalnih ukrepih«. Ti seveda so, saj so vendar samoumevni (ne moreš si jemati pravice in trošiti več kot ustvariš). Toda predvsem je šlo tako pri razvpiti oz. obrekovani »trojki«, kot pri zahtevah s strani Evropske zveze za ukrepe, ki pomenijo pot k urejanju grške države: od čim boljšega oz. učinkovitega delovanja državnih ustanov, pokojninskega sistema do grške rak rane, ki se ji reče miselnost, da imaš samo pravice, obveznosti pa čim manj. Seveda morajo tudi marsikaj prodati, ker so se s svojo politiko življenja tako daleč zaplezali. Omenjeni naši mediji so šli celo tako daleč, da so tiste dne pred Ciprasovim referendumom, ki ni nič drugega kot politični kriminal, kazali le Ciprasa in njegovo desno roko nastopača Varufakisa, niti enkrat pa niso pokazali koga z drugega političnega pola, pa čeprav niso pozabili povedati, da je Grčija politično razdeljena (»razklana«). Nora pristranskost, s katero nas nacionalna radio in televizija pitata vsak dan.

Slovenski »Grki«

Zdaj pa tisto, kar je ob vsem tem najbolj osupljivo. Naši mediji nas že mesece vsak dan zasipavajo s propagando o Grčiji oz. o Grkih, ki da so žrtev pohlepnih, nepopustljivih in nesolidarnih Evropejcev. Vse te mesece pa ni niti eden od teh novinarskih propagandistov (ali urednikov za njim) nič povedal o kontekstu, v katerem se dogaja grško izsiljevanje Evrope. Namreč, kaj pa Romunija, Bolgarija, Srbija, Makedonija, Kosovo, Črna Gora, da o Bosni in Hercegovini sploh ne govorimo, in še bi lahko nadaljeval z naštevanjem evropskih družb. V vseh naštetih skupnostih živijo ljudje veliko slabše, kot v Grčiji. Pa nihče nič o njih. Niti ene same besede. To je ta neskončna lahkotnost slikanja sveta, kjer poklicni propagandisti vsak dan ljudem vsiljujejo zlagane podobe, ki realnost in resnico puščajo kot najbolj raztrgano cedilo. Mimogrede, seveda naštete družbe niso Grčija oz. Grki, ampak gre za kolikor toliko urejene družbe.

Na kakšnem radiu na vztrajno lažejo, da so v Sloveniji ljudje lačni

Pa naj še dodam. Ali vsi ti novinarski propagandisti sploh vedo, kako živijo ljudje v Sloveniji? Seveda je to retorično vprašanje. Ne vedo, ali pa je med njimi tudi kakšen, ki se dela neumnega. Zato naj jasno zapišem: v Sloveniji zelo veliko ljudi živi v revščini in zapostavljenosti. Res je, v Sloveniji ljudem ni treba da so lačni, saj imamo Karitas in Rdeči križ, ustanovi, pri katerih lahko vsak dobi sredstva za skromno preživetje. (Včasih nam na kakšnem radiu vztrajno lažejo, da so v Sloveniji ljudje lačni, čeprav ob Karitasu in Rdečem križu ni treba, da je kdor koli lačen.)

Toda levičarski balon je treba napihovati, če želijo, da bo obstajal. Če ga ne bodo nenehno polnili z skrajno prikrojenimi informacijami, ga ne bo in leva politična scena bo oslabljena. Saj veste, o čem govorim: o volilnih strategijah levice. Pravzaprav me osebno čudi, da se zatekajo k tako neskončni in vseobsežni propagandi, ko pa dobro vedo, da je v Sloveniji desni politični prostor (ki si ga tako želijo nadvladati) že nekaj časa opustošen ...

Navidezna blaginja Evrope

Velika tema zadnjih let so tudi begunci oziroma natančneje, migranti. Kot vse druge, tudi to prolevi mediji, pri čemer sta najpomembnejša oba dominantna, nacionalna radio in televizija, obravnavajo zelo pristransko, kot da so podaljšana roka levičarskih politikov. Opravka imamo s političnih aktivizmom, preoblečenim v novinarska oblačila, to pa jim omogoča moč in samovoljno obnašanje uredniških politik obeh nacionalnih medijev. Problematiko beguncev nam prikazujejo, posebno s pomočjo zunanjih komentatorjev ali »strokovnjakov«, tako kot da moramo beguncem brezpogojno pomagati. Nekateri govorijo celo, da bi jim morali odpreti celo posebne koridorje, da bi brez težav prihajali v Evropo. Pri tem čudi neizmerna lahkotnost takšnih izjav. Nobeden od teh govorcev ne pove nič o tem, kakšne so razmere po evropskih državah. Tu mislim na socialno strukturo, gospodarske in varnostne razmere. Evropske države v primerjavi z razmerami nekoč sicer živijo v blaginji, toda ta je v mnogočem le navidezna. Večina se jih sooča z brezposelnostjo. Mnoge so v času po drugi svetovni vojni imele odprto politiko do iskalcev dela iz revnejših držav. Posledica tega je tudi, da se danes soočajo z napetostmi različnih kultur in tradicij, getoizirani prišleki (in njihovi potomci) z domorodci. Zaradi tega so varnostne razmere povsod na vedno večji preizkušnji.

Migranti so reka, ki ne more usahniti

Poleg tega imajo nekatere države probleme tudi s tako imenovanim romskih vprašanjem. Romska problematika je specifična, države jo že nekaj časa poskušajo reševati, vendar ostajajo nekatera pomembna področja nerešena (urejena naselitev, šolanje, zaposlitev). Vse to so velika in pomembna vprašanja.

Problematika novodobnih beguncev je specifična, saj je to reka, ki ne more usahniti. Prihajajo vedno nove skupine. Več kot bi jih kdo sprejel, več bi jih hotelo priti. Toda kam? Levičarji preko svojih novinarskih aktivistov povsem neodgovorno govoričijo, da jih (pač) moramo sprejeti (jih rešiti) in jim pomagati. Tega, kako jim pomagati, že nihče več ne pove (ker ne ve). Nič pa, kot vedno, ne povedo o širšem kontekstu problematike, ki sem ga na kratko nakazal zgoraj.

Režim ali anarhija in nasilje

Ali mar ni zanimivo, da se ne govori kaj dosti o tem, kako se je svet spremenil v zadnjih letih? Na primer o problematiki t. i. arabskih pomadi. Spomnimo se, s kakšnih navdušenjem so mediji poročali o t. i. vstajah v Tuniziji, Egiptu, Libiji. Toda vsakemu, ki malo pozna te družbe, je bilo jasno, da bo nastali prazni prostor izkoristila agresivna ideologija islamizma. Demokratične sile so atomizirane, močen je le tisti, ki se organizira s pomočjo ideologije, v tem primeru islama (islam je bil vedno neposredno vpet v politiko). Le v Tuniziji so se zaenkrat nekako izvlekli, saj je bil hitro nazaj vzpostavljen državni aparat. V Egiptu je takoj zavladala t. i. muslimanska bratovščina s svojim fundamentalizmom. Ker je vojska ostala močna, so jo kot totalitarno ideologijo in moč zatrli. V Libiji je po zrušenju Gadafijevega režima prišlo do razpada državnega ustroja. V Siriji so t. i. upor proti režimu hoteli izkoristiti militantni muslimani in prišlo je do vsesplošnega spopada. Prazen prostor v Siriji in delu Iraka je zasedla sila, ki se formalno imenuje islamska država ali kalifat. V resnici pa gre za roparsko tolpo, ki jo povezuje ropanje in psevdoislam, navzven je pomemben drugi, v svojem bistvu pa prvi (ropanje in uživanje). Vse to je že dolgo prisotno v Somaliji. To je ena od bistvenih sprememb sveta v bližini Evrope. Kaos, ki je nastal zaradi propada režimov (v Libiji Gadafijevega), izkoriščajo kriminalne skupine, ki mastno služijo z bedo ljudi. Njihove žrtve begunci iščejo boljše življenje pred bedo in nasiljem v Evropi. Seveda ne vedo, da je tu poleg blaginje še mnogo drugih stvari, ki jim niso naklonjene. Razen levičarjev in njihovih medijskih aktivistov.

Migranti so volivci levice

Levičarji in tujci, to je že stara zgodba. Levičarji so življenjsko odvisni od tujcev. Na eni strani se borijo s tradicionalisti znotraj svojih družb (držav), hkrati pa izražajo naklonjenost prišlekom iz tujih dežel, saj bodo potem posledično ti na volitvah glasovali za njih. Le poglejmo zgodovino levičarstva. Več kot sto petdeset let jo poznamo. Njena gonilna sila je obljuba po boljšem svetu oz. življenju. Ker pa jo je zelo težko uresničiti, so posegali po nasilju (revolucije in terorizem). Danes revolucij več ne morejo izvajati, zato se zatekajo k specifičnemu jeziku, sindikalnim protestom in demonstracijam (te so npr. v Grčiji stalnica). Do novih volivcev lahko pridejo predvsem s pomočjo beguncev (migrantov) oz. priseljencev.

Levičarji živijo v svojem na videz navideznem svetu

Ker so levičarji po večini neverni, jih zanima le trenutno življenje. Tega si lahko izboljšajo s svojimi agresivnimi zahtevami po vsakršnih pravicah (dolžnosti so le za druge). Pod navidezno pravico (solidarnostjo) za nikoli usahlo reko beguncev pa se skriva le ozki ideološko-politični interes.

Kako absurden je ta njihov svet, vidimo na primeru govorjenja o kvotah (beguncev, ki naj bi jih sprejele države EZ). Pri tem pa nihče ne pove, da nimamo opravka z enkratno številko, ampak z neskončno reko.

Rad bi zapisal frazo: Res ne vem, kje živijo (naši) levičarji. Toda dobro vemo, kaj so. Sam vidim okoli sebe mnoge socialne oz. eksistenčne probleme, ti so nekaj metrov oddaljeni od mene, ali kjer koli, kamor prideš danes v Sloveniji. Levičarji pa živijo v svojem na videz navideznem svetu, v resnici pa v večnem spopadu s tradicijo in mantro o pravicah, vse na račun sveta okoli njih.

Ivo Žajdela, Nevarnost napihnjenih balonov, migranti, Demokracija, 30. 7. 2015

Več v:

Ivo Žajdela, migranti, begunci, Angela Merkel, Werner Faymann

Ivo Žajdela, levica, levi totalitarizem

Ivo Žajdela, Nemčija, Alternativa za Nemčijo, volitve, Angela Merkel, Zenica