Pri pisanju o t. i. begunski krizi, ki pretresa Evropo, treba takoj na prvo mesto postaviti najpomembnejši element. Te mesece na odprti sceni gledamo neka,j o čemer nihče ne piše, je pa neizogibno. Spremljamo svojevrstno »politiko« ženske, ki velja za glavno politično osebnost Evropske zveze in najpomembnejšo političarko sveta.

Konec poletja 2015 je Angela Merkel povabila begunce v Nemčijo

Nemčija je po podrtju berlinskega zidu postala najpomembnejša država Evropske zveze, tudi zato, ker je Velika Britanija od nje precej distancirana, francoska država pa je precej načeta zaradi posledic svojih politik v preteklosti, zaradi česar tudi njihovi voditelji na evropski sceni nastopajo oslabljeni.

Konec poletja 2015, ko se je pričel t. i. prvi begunski val po balkanski poti, je nemška kanclerka Angela Merkel povabila begunce v Nemčijo. Ta njena izjava bo zaradi pogubnih posledic šla v zgodovino, Merklova pa bo v naslednjih desetletjih postala ena najbolj osovraženih osebnosti v nemški politiki. To je tisto, o čemer nihče ne piše, je pa tako razvidno, da bi se temu »molku« lahko samo čudili, če ne bi šlo za ključni problem novinarjev in politikov.

Ne gre ne za sposobne ne za modre in prav tako ne za odgovorne ljudi

Če je Nemčija danes najpomembnejša država v EZ, bi pri begunski krizi morala igrati tudi najpomembnejšo politiko. Pa je ne. Sicer jo igra, pa še kako, vendar negativno. Sicer vsi vemo, da je Merklova s tem, ko je povabila begunce v Nemčijo, naredila napako. Razlike so že pri razumevanju velikosti te napake. Toda Merklova ni beguncev le povabila v Nemčijo, ampak je takoj za tem nemške gospodarstvenike vprašala, ali Nemčija v prihodnje potrebuje te ljudi. Ti so odgovorili, da jih nemško gospodarstvo potrebuje.

Zakaj nihče ne kritizira ne povabila Merklove ne odgovora industrialcev? Zato, ker smo prepričani, da gre za zelo sposobne in modre ljudi. To nas je zavedlo. Toda prav begunska kriza je pokazala, da ne gre ne za sposobne ne za modre in prav tako ne za odgovorne ljudi. Marsikdo se bo temu mojemu pisanju čudil, ker pač na takšne trditve nismo navajeni. Tudi to je eden od problemov. Analiziramo na osnovi omejenih podatkov in na zelo plitvi ravni. Ljudje niso sposobni zaobjeti zelo veliko pomembnih podatkov in jih analizirati poglobljeno. Vsak dan smo priča temu.

Nemški industrialci so se naredili oportunistične francoze

Nemški industrialci so se v odgovoru Merklovi, ali bo Nemčija rabila te ljudi, enostavno naredili oportunistične francoze, saj jih to tisti trenutek ni nič stalo. Čez nekaj let, ko bo ta tema aktualna pa njihov odgovor izpred nekaj let ne bo več nikogar zanimal. Kdo pa si upa kanclerki, ki ima takšno moč znotraj države, na njeno bolj ali manj retorično vprašanje odgovarjati kako drugače kot pa z oportunističnim kimanjem.

Levičarji so v propagandi med prvim begunskim valom govorili, kako da so begunci izobraženi in usposobljeni, tako da bi jih v Evropi z lahkoto zaposlovali. To je bilo samo še eno lažnivo sprenevedanje.

Sicer lahko beremo nekatere analize, zakaj se Merklova in nasploh nemški politiki obnašajo tako kot se, da odprtih rok sprejemajo velikansko množico beguncev z bližnjega vzhoda. Toda o tem bi morali pisati veliko več, saj ne gre samo za prihodnost Evrope, ampak že za sedanjost.

Krivda za uničujoči prvo in drugo svetovno vojno

Nihče ne more razumeti mentalitete nemških politikov, če ne pozna nemške politike v zadnjih 150 letih. Ta je bila skozi več generacij gospodarsko in vojaško ekspresivna, to je velikopotezna in agresivna, od pruskega kralja Viljema I. (združevalca Nemčije), preko Bismarcka do Hitlerja, od leta 1871 do leta 1945, od drugega rajha do tretjega. Velikopoteznost in agresivnost sta leta 1914 Nemčijo postavili v središče velikega spopada. Sledila je uničujoča prva svetovna vojna, za katero nosi največjo krivdo Nemčija. Nemčija je iz nje prišla poražena in ponižana. S tem je bila trasirana pot novemu železnemu kanclerju, ki pa je postal veliko več kot to: postal je uničevalec civilizacije. Po dveh rajhih, ki sta povzročila apokalipso 20. stoletja v razdobju tridesetih let, je Nemčijo po letu 1945 čakala t. i. denacifikacija. Nemci so bili razdeljeni na dve državi, nad zahodom so pokrovko držali Američani, vzhodni del pa so Sovjeti preobraževali na svoj »posebni« način.

Posledice nemške denacifikacije

Denacifikacija je bila zelo temeljita. Segla je v vse pore družbe, od vrtca in šolskega sistema naprej. Povsod so Nemcem vcepljali v »gene«, da so njihovi očetje in dedje povzročili nepopisno zlo in da zato morajo oni postati nekaj bistveno drugega. Vsi sedanji nemški politiki so z materinim mlekom pili to denacifikacijo. Ta je bila seveda nujna. Toda danes vidimo, da je imela tudi učinke, ki so iz Nemcev naredili ljudi, nesposobne za vodenje Evrope. To so trde besede, vendar bi bilo ob nemški politiki glede begunske krize neodgovorno še naprej trditi, da ni tako.

Nemški homo politikus misli, da mora zaradi napak dedov ravnati bistveno drugače, da mora biti odprt in človekoljuben do vseh. Po drugi svetovni vojni so, tudi zaradi primanjkovanja moške delovne sile, ki je bila uničena med vojno, vodili politiko odprtosti do tuje delovne sile, predvsem iz Turčije in Balkana. Množično preseljevanje Turkov v Nemčijo se je pričelo leta 1961. Zaradi tega je Nemčija v tem večdesetletnem procesu postala mala izpostava Turčije.

Avstrijski Faymann je še hujši od Merklove

Nemčija ima 83 milijonov prebivalcev. Do nedavnega je bilo od tega 7,6 milijona tujcev, kar je zneslo 9,5 odstotkov vsega prebivalstva. Tri četrtine teh tujcev je prihajalo iz t. i. tretjih držav, ki niso članice EZ, največ med njimi jih je prišlo iz Turčije, to je 2,5 milijona (ali po drugem podatku 3 milijone), kar predstavlja 3,5 odstotka prebivalstva. Mnogi so se iz iskalcev dela preobrazili v delodajalce: danes je v Nemčiji že 72.000 delodajalcev turške narodnosti, ki zaposlujejo 350.000 ljudi.

Nemška kanclerka Merklova je v zadnjem času že večkrat izjavila, da morajo breme begunske krize prevzeti tudi druge evropske države. Te izjave bi lahko imeli za neresne, če bi jih dajal kak tretjerazredni politik, toda prihajajo iz ust političarke, ki je najmočnejša politična figura v EZ.

Dosti za Merklovo ne zaostaja avstrijski kancler Werner Faymann iz socialdemokratske stranke. Že tako je leta 2015 avstrijska vlada prisilila občine, da sprejmejo noro število beguncev. V začetku letošnjega leta /2016/ so presenetili s kvoto 37.500 azilantov, ki jih bodo sprejeli letos. Tudi ta izjava begunce vabi, naj pridejo v Avstrijo. 19. februarja je Faymann izjavil, da bi tudi druge države EZ lahko sledile zgledu Avstrije in če bi sprejele takšno sorazmerno kvoto, bi lahko letos sprejeli v Evropi dva milijona beguncev. Ta Fayman je še hujši od Merklove. Neverjetno kako neodgovorne izjave.

Višegrajska luč

Že več kot pol leta gledamo politiko EZ do begunske problematike. Ta politika je povsem odpovedala. Namesto, da bi tisti, ki vodijo ustanove EZ – in so za to mastno plačani – naredili svoje, delajo prav nasprotno. Že šest mesecev nič ne delajo oz. prepuščajo to veliko krizo posameznim državam, da se znajdejo kakor kdo »ve in zna«. In skoraj nobena od prizadetih držav nima politikov, ki bi bili dorasli svoji vlogi. Skoraj zato, ker se je en politik le našel in to je bil madžarski predsednik vlade Viktor Orban. Potem, ko so begunci preplavili Madžarsko, se je temu uprl tako, da je Madžarska mejo s Srbijo in Hrvaško ogradila z visoko ograjo. Levičarji po Evropi so ga zasuli z različnimi zmerljivkami. Celo politiki. No, nekateri so pozneje sprevideli, da je Orban naredil to, kar je moral. Če kje, potem je Orban tu vzor za evropske politike. K sreči so ga podprli vsaj v Višegrajski skupini (poleg Madžarske še Češka, Slovaška in Poljska) in ta skupina držav edina vodi premišljeno in razumno politiko do muslimanskih beguncev oziroma migrantov.

Vodstvo EZ evropske države sili k sprejetju kvot še za tiste begunce, ki so v Italijo in Grčijo prišli pred lanskoletno jesensko begunsko poplavo. Ta prisila prihaja od oportunističnih evropolitikov, ki jih seveda ne zanima kaj drugega, kot njihove službe in mandati.

Grki, prevozniki migrantov

Ker je Grčija politično in moralno popolnoma propadla država, se med prvim begunskim valom jeseni 2015 nihče z njo ni preveč ukvarjal. Zdaj pa je, predvsem s pomočjo Nemcev, spet nekoliko pridobila na (nezasluženi) pozornosti. Tako kot v politiki in pri financah igra Grčija že dolgo pokvarjeno vlogo, nič posebej ne čudi, da jo igra tudi pri beguncih. Pri beguncih Grkov ne zanima nič drugega, kot to, kako z njimi zaslužiti (nič boljši od njih niso Turki). Grki begunce »veselo« prevažajo in s tem mastno služijo, izsiljuje pa denar tudi zdaj glede obravnave beguncev.

Spomnimo se, kako so Grki pred leti pogojevali sosednjim Makedoncem glede imena njihove države, češ, da se mu morajo odpovedati, če želijo v EZ. Bilo bi odurno, če ne bi šlo za Grke. Zato morajo z begunci najbolj prizadete države vztrajati, da se begunce zaustavi na makedonsko-grški mejo, saj se jih ne v Grčiji ne v Turčiji ne bo dalo. Evropske države bi morale Makedonijo pri tem nehvaležnem delu podpreti tako politično, predvsem pa gmotno.

Hlinjena človekoljubnost

Da je EZ tako hudo odpovedala v begunski krizi, se moramo »zahvaliti« levičarskim politikom v nekaterih državah. Pa saj tudi drugi glede beguncev niso kaj dosti boljši.

Levičarji hlinijo človekoljubnost. Zakaj? Predvsem iz dveh razlogov. Najprej s »politiko« odprtih mej in velikodušnega sprejemanja beguncev in migrantov brez omejitev hočejo Evropo preplaviti s tujci, da bi z njimi lažje obračunavali z evropskimi tradicionalisti (nacionalisti in kristjani). Hkrati bi s temi novimi Evropejci pridobili volivce. Predvsem jih zanima vse to, človekoljubnost imajo le na jeziku. Žal jim pri tem z oportunizmom sekundirajo tudi mnogi nelevičarji.

Nori Hanžek bi v Slovenijo »povabil« kar 200.000 beguncev

Vse to drži tudi za Slovenijo. Spomnimo se, kako so o beguncih poročali naši dominantni mediji lani jeseni. Resnica in posledice jih sploh niso zanimali. Seveda so o politiki poročanja odločali uredniki. H komentiranju so vabili vse mogoče levičarje, ki so pri izjavah o beguncih povsem zgubili kompas glede realnosti in odgovornosti. Po njihovem naj bi odprli meje in beguncem nemoteno omogočili prihod ali prehod ozemlja. Izjavljali so celo, da bodo begunci obogatili Evropo. Obogatili? S čim pa? Ali so terorizem, nasilje, konflikti, destabilizacija, občutno zmanjšanje kakovosti življenja obogatitev? Morda za levičarje, ki se zatekajo k vsem mogočim metodam, da bi oslabili tisto, kar jim je najbolj na poti, to sta nacionalizem in kristjani. Nori Hanžek bi v Slovenijo »povabil« kar 200.000 beguncev, to je deset odstotkov prebivalstva. Kot rečeno, rad bi jih imel za volivce skrajne levice.

Pred meseci »smo« vojaško ladjo Triglav poslali v Sredozemsko morje, da bi tam preprečevala invazijo Afričanov iz Libije v Evropo. Namesto tega jim je pomagala, bili so le prevozniki, brezplačni taksisti. Baje so onesposobili en čoln, ki so mu odvili motor. Čisto po hanžekovo.

Do svojih mačeha

Ko je pred pol leta nemška kanclerka Angela Merkel povabila begunce v Nemčijo, je hitro za tem začela izganjati nekatere migrante in to z Balkana (Albance, Makedonce, Bosance). Namesto da bi Nemci pomagali Evropejcem, saj jih je veliko, ki bi radi v Nemčiji ali drugje dobili delo, je do njih skrajno restriktivna, razprla pa je grudi za aziate in muslimane. To govori predvsem o tem, kako nedorasla je Merklova s politiki, ki jo obkrožajo za odgovorno in dolgoročno naravnano politiko. Za prihodnost Evropske zveze je postala nevarna političarka.

Vsakemu je lahko jasno – pa očitno politikom, ki odločajo, ni – da je eno begunce »sprejeti« in »oskrbeti«, povsem nekaj drugega pa bo potem s temi množicami ljudi živeti desetletja (vse življenje). Dolgoročno bodo rabili preživetje, potem ko vemo, da imajo mnoge evropske države že zelo veliko brezposelnih in revnih.

Floskule o integraciji in multikulturalizmu

Muslimani so nekaj bistveno drugega od kristjanov. Njihova vera je neposredno povezana s politiko, vpeta je tako rekoč v vse pore življenja, agresivna je do drugačnih in drugače mislečih. Muslimani ne le, da se ne civilizirajo (v smislu osvajanja demokratičnih načel), ampak se vedno bolj radikalizirajo. Multikulturalizem in integralizem sta le na jeziku levičarjev, v resnici pa vsi vemo, da se neevropski tujci v evropskih državah niso ne integrirali, kaj šele multikulturalizirali. Še več, tudi naslednje generacije, rojene že v Evropi, ostajajo zavestno v getih oz. pri veri in kulturi svojih prednikov.

Naj bi bilo vsakemu jasno, vendar očitno nikomur od vodilnih evropskih politikov, ki odločajo, ni, da je vzorec nasilja v francoskih mestih, kjer so pred leti pustošili otroci migrantov, na dlani. To kar delajo Nemčija, Avstrija in Švedska, ki so v zelo kratkem času priselile v svoje države veliko število kulturno in versko v svojem bistvu zelo tujerodnih ljudi, je recept za destabilizacijo v teh državah. Ta bo močno vplivala tudi na vse druge evropske države.

Levičarji se raje norčujejo iz politike držav višegrajske skupine (Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska), medtem, ko Evropo pehajo v destabilizacijo. Kakšno, tu ne upam niti razmišljati.

Destabilizacija Evrope

Nevzdržno je, da politika Evropske zveze ni podpirati iskalcev dela (in preživetja) iz evropskih držav, da ljudje iz balkanskih in vzhodnoevropskih držav danes težko dobijo delo v državah, ki zdaj tako odprtih rok sprejemajo neevropejce. Kje je tu notranjevropska solidarnost? Še huje, kje je tu odgovorna politika Evropske zveze, ki bi tu – pomagati svojim – morala biti v ospredju?

Francija, Italija, Velika Britanija, Španija, Nizozemska, Belgija so že v preteklosti »poskrbele«, da je pri njih, kot posledica svojih kolonialnih zgodovin, tujerodni element alarmantno velik. Zdaj se v to zanko lovijo tudi Nemčija, Avstrija, Švedska, Danska, Norveška. Levičarji, ki že več stoletij bijejo boj s kristjani, so očitno odkrili, da je to še ena poslednjih »formul« za rešitev tega vprašanja.

Kdo bi si še pred enim letom mislil, ko je bila Angela Merkel najpomembnejša političarka v Evropi, da nam bo prav ona pokazala, kako neka zgrešena politika v temeljih destabilizira ne le državo, ki jo vodi, ampak ves projekt Evropske zveze, ki je eden najbolj pozitivnih projektov v zgodovini človeštva.

Ivo Žajdela, Protievropska politika Evropejcev, migranti, Demokracija, 25. 2. 2016

Več v:

Ivo Žajdela, begunci, migranti, mediji, Grčija, Srebrenica

Ivo Žajdela, levica, levi totalitarizem

Ivo Žajdela, Nemčija, Alternativa za Nemčijo, volitve, Angela Merkel, Zenica