Pred kratkim sem bral daljšo reportažo o Zenici v Bosni, ki je zelo pretresljiva. V njej avtorica opisuje življenjske razmere v tem industrijskem mestu, predvsem povezane s tamkajšnjo železarno. Ta je nekoč zaposlovala 24.000 ljudi. Po koncu socialističnih mastodontov se je dvakrat lastninila in je danes v lasti Arcelor Mittala, ene največjih železarskih družin na svetu. Ob nakupu je lastnik obljubljal, da bo v posodobitev vložil 70 milijonov evrov, vendar se to ni zgodilo. Železarna danes zaposluje le še 2.400 ljudi. Deluje brez filtrov in zato hudo zastruplja ozračje. Izpusti iz tovarne so takšni, da večkrat presegajo dovoljene standarde. Večina prebivalcev v okolici ima pljučne bolezni, mnogi so umrli za rakom. Tudi ti redki, ki so zaposleni v železarni, delajo v skrajno neprimernih razmerah in so, tako kot okoliško prebivalstvo in oblast v Bosni, povsem odvisni od dobre volje lastnika železarne, ali jo bo še držal pri životarjenju ali jo bo zaprl, s čimer bi zaprl še teh nekaj redkih delovnih mest. Pokojnine znašajo 150 evrov, s čimer komaj pokrijejo osnovne stroške. Večina ljudi je brez dela. Na velikem odlagališču odpadnega materiala iz železarne se potika več deset ljudi, starih od 12 let in starci pri 70 letih. V odpadnem materialu brskajo po kosih železa, kar je edino, s čimer lahko kaj zaslužijo. Mladi so povsem brez perspektive.

Takšnih Zenic je v Bosni, na Kosovem, v Makedoniji, v Srbiji in na Hrvaškem ne le veliko, ampak nešteto. Drugje po Balkanu in vse do Ukrajine je še hujše (Albanija, Bolgarija, Romunija, Moldavija, Ukrajina). Milijoni in milijoni mladih v teh državah životari brez upanja, da bodo dobili delo in kolikor toliko dostojno živeli.

Spodkopavanje Evrope

Potem pa je udarila Angela Merkel ter odprla vrata migrantom iz Azije in Afrike. Angela Merkel? Nemška kanclerka? Najmočnejši politik Evropske zveze, skupnosti 28 držav? Tista političarka torej, ki bi morala prva skrbeti za mir, blaginjo in prihodnost Evrope.

Vsi pomembni politiki v EZ bi morali vedeti, kakšna so gospodarska in socialna stanja v državah članicah EZ. Dokaj natančno bi morali poznati razmere tudi na »mejnih« državah EZ, torej na Balkanu in v jugovzhodni Evropi. Tudi zaradi možnosti širitve EZ na čim več evropskih držav bi morali pomagati tem državam, v katerih je tako rekoč v vseh po vrsti sociala na dnu. Samo tu životari več deset milijonov mladih, ki nujno rabijo delo oz. možnost preživljanja in dostojanstvo. Kako lahko evropski politiki te države in ta stanja odmislijo ter skoraj vse sile vložijo v reševanje azijskega in afriškega nepopisno velikega soda brez dna?

Samo v pol leta (leta 2015) je Nemčija sprejela na svoje ozemlje milijon beguncev in migrantov, večinoma iz azijskega Bližnjega vzhoda. Avstrija pa sto tisoč. V obeh državah so bile nedavno volitve, v Nemčiji deželne, v Avstriji pa so volili predsednika republike.

Obe državi sta zelo pomembni za EZ in tudi za Slovenijo. Nemčija je naš najpomembnejši gospodarski partner, Avstrija pa najpomembnejša sosednja država, saj tam živi naša velika narodnostna manjšina in tam dela več kot 15.000 Slovencev (celo dnevnih migrantov).

Že dva plebiscita

V obeh državah so bile nedavno volitve, ki so nazorno pokazale, kaj si ljudje mislijo o politiki vodij, ki jih vodijo. V Nemčiji je zelo velik delež glasov dosegla desna stranka Alternativa za Nemčijo, tradicionalne stranke pa so precej izgubile. Tudi javnomnenjska podpora Angeli Merkel je precej padla in je že pod 50 odstotkov, kar ni bila nikoli oz. je bila ves čas nekje okoli 70 odstotkov. Seveda bo še veliko huje, ko bodo kot po tekočem traku udarjale na plano posledice sprejetja tako velikega števila migrantov, ljudi, ki so tako ekonomsko, še bolj pa kulturno zelo tuji razmeram v visoko razviti Nemčiji.

Redko kdaj v zadnjem času so se ankete javnega mnenja tako zmotile, kot ob volitvah za predsednika države v Avstriji. Ankete so sicer pokazale, da bosta kandidata dveh ves čas po vojni, to je 70 let, največjih avstrijskih strank doživeli poraz, vendar so bile številke precej drugačne, kot je potem pokazal volilni rezultat v prvem krogu.

Ankete so kazale za Alexandra van der Bellena od Zelenih (okoli 25 odstotkov), za (desničarskega) kandidata svobodnjakov Norberta Hoferja (22 odstotkov) in za neodvisno kandidatko Irmgard Griss (21 odstotkov). Slabo so kazale kandidatoma vladne koalicije Rudolfa Hundstorferja (SPÖ oz. socialdemokratska stranka) in Andreasa Khola (ÖVP oz. ljudska stranka), ki sta bila šele za omenjeno trojko.

Potem pa je sledil šok 24. aprila 2016. Svobodnjak Norbert Hofer je dobil 36,4 odstotka glasov, zeleni Van der Bellen pa 20,4 odstotka. Neodvisna kandidatka Irmgard Griss je dobila 18,5 odstotka glasov. Kandidata obeh vladnih strank sta doživela hud poraz. Socialdemokrat Rudolf Hundstorfer in kandidat Ljudske stranke (ÖVP) Andreas Khol sta dobila po 11 odstotka glasov. Hofer je torej prejel krepko več od Van der Bellna, predstavnika socialdemokratske in ljudske stranke pa sta prejela še veliko manj, kot so kazale ankete. To je bil res popoln šok, ki ga ni prav nihče ne napovedoval ne pričakoval.

Ko so se razni lojzeti kosi »trudili« in navajali »razloge«

Zakaj navajam te podatke. Zato, ker so tako za nas Slovence, kot za prihodnost Evrope zelo pomembni, saj jasno kažejo, kaj se dogaja na političnem področju oz. kakšni so trendi.

Ali so naši dominantni mediji nastale razmere komentirali tako, kot jih kaže realnost? Kje pa, sledila je zarota molka in krčevit poskus odvračanja pozornosti vstran od resnice. Razni lojzeti kosi so se »trudili« in navajali »razloge«, večinoma manj bistvene. Med njimi je bila migrantska kriza vedno nekje čisto na koncu, samo mimogrede omenjena. V tem primeru sicer ne verjamem, da gre za nevednost ali naivnost, ampak gre za tisti tako značilni refleks iz časa socializma (totalitarizma), ko levičarji še vedno menijo, da je treba državljane »obvarovati« pred resnico. Neodgovornost pri tem je seveda silovita, saj ta resnica ni kar tako, nekaj malo pomembnega, ampak gre za prihodnost Evrope, našega življenja in življenja naših prihodnjih generacij. Ali jim bomo res pahnili, da bodo živele v izrazito ekonomsko, socialno in kulturno opustošenem svetu Evrope?

Se zavedajo posledic?

V Avstriji je zvezna vlada občinam ukazovala, naj vsaka sprejme veliko beguncev. Omenjalo se je celo delež desetih odstotkov prebivalstva občine. Lahko si samo predstavljamo, kaj bi to pomenilo za eno podeželsko občino, po možnosti takšno, kjer živi naša manjšina. Med npr. 5.000 domačini po vaseh naj bi se naenkrat gibalo 500 tako rekoč popolnih tujcev, od katerih jih večina zlepa ne bo imela praktično nič od tistega standarda, ki jih imajo »domorodci«: razen stanovanja in minimalne socialne podpore, torej strehe nad glavo, obleke in hrane.

Od 100.000 migrantov Cerkev oz. njena Karitas v Avstriji skrbi za kar 35.600. Kot piše Dnevnik (15. april), naj bi avstrijski škofje nagovorili tudi slovenske, da ravnajo podobno. Verjetno je bil posebej tovrstnega nagovora deležen mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je tudi predsednik Slovenske karitas. Morda tudi zato, ker je graška škofija pomagala mariborski pri nakupu prostorov nadškofije v Mariboru z dolgoročnim »posojilom«.

Kakor koli, po pisanju tega medija je generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic državi ponudil, da je njegova organizacija »pripravljena prevzeti večji delež odgovornosti pri oskrbi in vključevanju beguncev, še posebej družin« v slovensko družbo. Župnijskim Karitas je naročil, da v svojem okolju poiščejo stavbe, kjer bi migrante namestili in potem skrbeli zanje. Karitas verjetno pri tem računa na finančno pomoč države, ta pa verjetno iz skladov EZ.

Ob tem se treba zavedati, da je eno (migrantu) pomagati, ga nekje namestiti, da ni pod milim nebom in ga založiti z obleko in hrano, da pa je povsem nekaj drugega zanj tako rekoč na vseh področjih življenja skrbeti na dolgi rok. V stranki NSi so si jih zaželeli kar 5.000. Le kam bi si jih radi naselili? /In, naj enkrat kdo po resnici pove, kaj se je v zadnjih desetih letih po takšni »politiki« zgodilo v Železni Kapli./

Koliko dodatne revščine si lahko privošči socialno okolje?

Ali naj tu pridigam še o povezavi in trendih ene teme z drugo, volilnih trendov v Nemčiji in Avstriji z podobnimi tudi na drugih področjih? V Nemčiji in Avstriji so se ljudje že uprli, v razmeroma kratkem času. Kako se šele bodo, ko bodo posledice odprtih politik do migrantov udarjale na plano na vseh koncih. Dvomim, da odgovorni, tudi pri nas, o tem karkoli razmišljajo. Ne upam si zapisati, kakšne vse posledice pričakujem od takšnih »politik«.

Poleg slabe sociale Slovencev, ki jih živi več kot 300.000 pod pragom revščine vemo, da humanitarne organizacije komaj obvladujejo posledice pri ljudeh pri skoraj vsakoletnih naravnih in drugih nesrečah. Več krat v zadnjih letih so bíle plat zvona.

Koliko ljudem, posameznikom, ne milijonom, pomagamo iz območij jugovzhodne Evrope, ki sem jih omenil na začetku prispevka? Le zelo redkim. Še tisti, ki uspejo priti k nam ali kam drugam na razviti del Evrope, so le v funkciji skrajno izkoriščane delovne sile.

Pobalinski odnos »države« do delavcev migrantov

14.000 Slovencev se dnevno vozi v Avstrijo na delo. Deležni so obupno slabega odnosa države. Najprej, država jim ni omogočila dela doma, sami so si ga poiskali v sosednji državi. Tam za svoj zaslužek trdo delajo. Tisto, kar pa skoraj nihče ne »vidi«, ti ljudje se vsak dan vozijo od doma do delovnega mesta vsaj eno uro in pol v eno smer, mnogi tudi več. Domov hodijo le spat. Potem pa jim slovenska »država« pošlje položnice in terja od njih »doplačilo« dohodnine. Kot da so oni krivi, ker je ta v Avstriji nižja.

Seveda bi moral(i) ob vseh teh temah še veliko napisati. Naj za konec dodam le še komentar o podpori levičarjem migrantom iz Azije in Afrike. Le redko kdaj v zgodovini si je nekdo na tako nerazumljiv način žagal vejo, na kateri sedi, kot so počnejo levičarji po Evropi. Dvomim, da tu gre le za njihov politični interes, »pomagati« ljudem in priti do novih volivcev. Prepričan sem, da gre za meni povsem nerazumljivo naivnost, za nezmožnost razumetja te izjemno velike problematike. Sicer tovrstna naivnost ljudi v današnjem svetu ni nekaj posebnega, ampak gre za trend, ki hitro narašča in drvi v smer, ki se je lahko prav vsi bojimo, ne le ti, ki so na tem drvečem vlaku.

Ivo Žajdela, Upor proti škodljivcem, migranti, Demokracija, 19. 5. 2016

Več v:

Ivo Žajdela, begunci, migranti, mediji, Grčija, Srebrenica

Ivo Žajdela, migranti, begunci, Angela Merkel, Werner Faymann

Ivo Žajdela, levica, levi totalitarizem