Nadaljevanje iz: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Jože Pirjevec [1]

Najbolj so za diskreditacijo spominjanja v Rovtah poskrbeli v mariborskem Večeru

V isti Demokraciji je Gašper Blažič objavil prispevek Z rdečo zvezdo nad spomin (Demokracija, 29. 8. 2013), v njem pa nanizal vrsto izjav in dogodkov postkomunističnih levičarjev v tistih dneh.

Omenil je, da je pri maši v Rovtah ob dr. Janezu Juhantu somaševal vojaški duhovnik Milan Pregelj, ki se je zaradi nošenja uniforme Slovenske vojske znašel v nemilosti pri obrambnem ministru Romanu Jakiču in pri vojaškem sindika­tu. Najbolj so za diskreditacijo pietere in spominjanja v Rovtah poskrbeli v mariborskem Večeru, izrazito levičarskem dnevniku. Poglejmo si to sramoto.

Aleš Kocjan, Vojaški vikar tudi dušni pastir na proslavi domobrancev, Rovte, Večer, 13. 8.2013ka, Za vikarja druga merila, Gvido Novak, Rovte, Večer, 14. 8. 2013

Aleš Kocjan, Ko umremo, smo vsi enaki, Jože Plut, Rovte, Večer, 16. 8. 2013Miran Pustoslemšek, Potem naj Plut mašuje tudi na Urhu ali pa v Kozlerjevi gošči, Rovte, Večer, 17. 8. 2013

Braco Zavrnik, Achtung, domobranci! Pozor domobranci!, Rovte, Večer, 24. 8. 2013Anja Hreščak, SDS z interpelacijo nad Jakiča, Rovte, Večer, 27. 8. 2013

ahr, Nekdo odtujil ploščo ob spomeniku NOB, Rovte, Večer, 27. 8. 2013Vanessa Čokl, Poraženi, Rovte, Večer, 26. 8. 2013

Anja Hreščak, Rovte za ideološke razprtije, Rovte, Večer, 26. 8. 2013Franc Žnidaršič, 70-letnica domobranstva – Rovte 2013, Večer, 28. 8. 2013

Berta Čobal Javornik, Rovte in roman Trnjakova domačija, Večer, 28. 8. 2013Jernej Gregorač, Domobranska proslava v Rovtah, Rovte, Večer, 29. 8. 2013

Darinko Kores Jacks, Domobranska, Rovte, Večer, 29. 8. 2013Srečko Križanec, SDS napoveduje interpelacijo zoper ministra za obrambo, Rovte, Večer, 5. 9. 2013

Ivan Kristan, Osankarica in Rovte, Delo, 26. 10. 2013

Po izpadu pri Rovtah so naslednji dan Gašpar Gašpar Mišiča ustoličili na vrh Luke Koper

Gašper Blažič je nadalje opisal dogodek dan po slovesnosti v Rovtah. Gašpar Gašpar Mišiča, nekdanjega državnega sekretarja v kabinetu predsednice vlade, so pričakovano in brez večjih težav imenovali za predsednika uprave Luke Koper, kar se je sicer napovedovalo že dolgo časa, vendar so nekateri predstavniki koalicijskih strank ustvarjali vtis, da njegovemu imenovanju močno nasprotujejo. »No, izkazalo se je, da je bilo vse skupaj slepomišenje, saj je jasno, da državo iz ozadja kljub vsemu vodita Milan Kučan in Zoran Janković, ki bo z Mišičevo pomočjo očitno zavaroval svoj imperij.«

Leta 2013 so v Rovtah najprej 24. avgusta pripravili bogato spominsko prireditev. Foto: Ivo Žajdela

Igor Lukšič o desnici in njenem profašizmu

»Poleg Jankovića je zmagovalec te zgodbe tudi prvak SD /politične naslednice komunistov/ Igor Lukšič, ki si je s svojo tako rekoč že hitlerjansko obarvano demagogijo pridobil še močnejši položaj v javnem mnenju. Zato si je tudi v zvezi z nedeljsko slovesnostjo že nekaj dni prej privoščil precej ekstremistični eksces, ko je opoziciji očital nič manj kot 'profašizem'.«

Lukšič je najprej desnosredinsko oz. pomladno opcijo poimenoval »desnica«, kar je v slovenskem prostoru zmerljivka, nato pa ji je prilepil še krivdo: da je šla čez rob antikomunizma v »profašizem«. »Dejansko pa je ironija Lukšičevega tako rekoč prostaškega nastopa v tem, da je te obtožbe izrekel na tiskovni konferenci prav v petek, na dan spomina na žrtve totalitarnih sistemov, povrh vsega pa je stranka, ki jo vodi, pravna naslednica Komunistične partije Slovenije.« Lukšič je še dejal, da je izražanje časti domobranstvu kot vojaški enoti nacistične vojske »korak čez rob, ki mora vso demokratično javnost v Sloveniji in tudi Evropo postaviti pokonci«.

Evropski poslanec Jelko Kacin je napisal javno pismo, v njem pa brutalno napadel Janeza Janšo, ne prvič, kajti prav Kacin je leta 1994, po političnem obračunu z Janezom Janšo v aferi Depala vas, postal novi obrambni minister.

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

Branitelji tretjega rajha ali branilci pred komunističnimi zločini

Zgovorna sta bila odziva prvakov zunajparlamentarnih strank, Jožeta Pirjevca (Solidarnost) in Matjaža Hanžka (TRS). Pirjevec se je znebil celo takšne neumnosti: »Domobranci so bili branitelji tretjega rajha, in če bi nacizem zmagal, bi bilo konec slovenskega naroda.«

Hanžek je izjavil, da so domobranci pomagali pri holokavstu, zato je po njegovo slavljenje domobranstva kaznivo dejanje. Nekdanji varuh človekovih pravic je odrekal pravico ne samo do drugačnega mnenja, pač pa tudi do celovitega pogleda na zgodovino in ob tem obujal spomin na zloglasni 133. člen nekdanjega (Bavconovega) kazenskega zakonika. Sicer pa je Hanžek še izjavil, da nemška kanclerka Angela Merkel hodi po koncentracijskih taboriščih, pri nas pa »slavimo tiste, ki so v ta taborišča pošiljali ljudi«.

 Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

Luka Juri: nekaj domobrancev je preživelo, jugo neučinkovitost pač

Nekdanji poslanec SD Luka Juri je v tvitu zapisal »zakaj protestirati proti proslavi domobrancev; nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač«. S tem je jasno namignil, da je bila premajhna učinkovitost povojnih morilcev kriva, da domobranci še vedno živijo. »A v tej zgodbi je Jurijev odziv le vrh ledene gore, ki jasno kaže, kdo je v slovenski politiki v resnici nasprotnik ne samo Evrope in njenih vrednot, pač pa tudi civilizacije kot takšne. Sklicevanje na antifašizem in protihitlerjevsko koalicijo v Evropi še ne pomeni nujno tudi poti v napredek in humanizem,« je komentiral Gašper Blažič.

Gašper Blažič, Z rdečo zvezdo nad spomin, protest levičarjev, Rovte, Demokracija, 29. 8. 2013Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

Ni Pirjevca, Hanžka, Lukšiča, ki bi nam preprečili, da bi prižgali svečko

Primož Cuznar iz Rovt je ob levičarskih izgredih pred Rovtami 25. avgusta 2013 napisal odmev Ni Pirjevca, Hanžka, Lukšiča, ki bi nam preprečili, da bi prižgali svečko, objavili so ga v Demokracija (29. 8. 2013, str. 17).

1 – Spominsko slovesnost je organizirala Krajevna skupnost Rovte in jo v celoti tudi sama financirala.

2 – Spominska slovesnost je bila namenjena izključno krajanom Rovt in širši okolici ter vsem, ki jih je zanimalo dogajanje pred vojno, med njo in po njej v Rovtah in širši okolici.

3 – Spominska slovesnost ni imela nobenega značaja proslave, še manj pa, da bi bila organizirana ali financirana na državni ravni.

4 – Gospod Janez Janša je bil navzoč tudi pred 20 leti ob postavitvi spominske plošče in ga je tokrat kot gosta in govornika na slovesnost povabila Krajevna skupnost Rovte. Na veliko zadovoljstvo občanov Rovt se je povabilu prijazno odzval.

5 – Krajevna skupnost Rovte ni v medijih propagirala dogodka, ni bila naročnik pri nobenem mediju in spominske slovesnosti ni oglaševala z nobenim plakatiranjem, izdana so bila samo vabila vsem krajanom in povabljenim gostom.

6 – Krajani Rovt smo zgroženi, da se vaška spominska slovesnost zaradi enega, v tem primeru govornika gospoda Janeza Janše, sprevrača v politikantske namene in s pomočjo medijev dobiva državne razsežnosti ter tako znova deli narod. Še bolj pa smo zgroženi nad tem, da se spominska slovesnost izrablja za medijsko in politično diskreditacijo gospoda Janše.

7 – Krajani Rovt bi radi opozorili, da to ni bila nobena proslava, ampak spominska slovesnost, na kateri govorniki niso niti z besedo podpihovali sovraštva. Opozorili bi radi, da na slovesnosti ni bilo nobenih domobranskih simbolov niti jugoslovanskih zastav ali komunističnih simbolov, plapolale so izključno slovenske zastave.

8 – Krajani Rovt bi radi opozorili g. Pirjevca, g. Hanžka in druge navzoče, ki so nekaj kilometrov stran protestirali in zahtevali, da se spominska slovesnost ne izpelje, da krajani Rovt niso nikoli fizično protestirali proti (na primer) državni proslavi v Dražgošah ali proti komunistični jugonostalgični proslavi v Stožicah. Gospoda Pirjevca in druge bi še razumeli, kolikor bi bili krajani Rovt. Ne razumemo pa tega pogroma nad slovesnostjo, ki jo organizira krajevna skupnost daleč stran od Pirjevčevega bivališča.

9 – Krajani Rovt sporočamo, da po skoraj 70 letih ni boga niti Pirjevca, Hanžka, Lukšiča itd., ki bi nam preprečili, da bi prižgali svečko pod spominsko ploščo, na kateri so vklesana imena naših mož, očetov, dedkov ...

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

Deda Primoža Cuznarja, očeta desetih otrok, so umorili po vojni

Primož Cuznar je vnuk Antona Šinkovca, po domače Petičarja, roj. 29. 12. 1898, ki so ga komunisti ubili po vojni, ko se je, tako kot mnogi drugi, šel javit v Logatec. On ni bil domobranec, ker je bil že starejši in je imel številno družino. Iz Logatca so ga prepeljali v Sodni zapor v Ljubljani, tam so ga zabeležili pod št. SZ-535, od tam so ga premestili v Centralni zapor Ozne na Poljanskem nasipu v Ljubljani, kjer so ga zabeležili pod št. PD-231.

Doma je pustil ženo in deset nepreskrbljenih otrok. Imeli so le skromno hiško, brez zemlje, zato je žena otroke preživljala z dninami pri kmetih. Tolkli so hudo revščino. Primoževa mama Tončka, dekliški priimek Šinkovec, ena izmed teh desetih otrok, je leta 2026 še živa in živi na domu v Rovtah.

Pred nekaj leti so na spominski slovesnosti v Šentjoštu podelili posebno priznanje Tončkini sestri, ker je skupaj z bratom (morda tudi s sestro) odnesla poleti 1942 sporočilo iz Rovt vaškim stražarjem v Šentjošt. Sporočilo jima je izročil oče, ki pa ga je, tako domnevajo, dobil od takratnega Rovtarskega župnika Zalokarja. V tem sporočilu je bila informacija, da bodo tisto noč Šentjošt napadli partizani. Otroka sta vaške stražarje iz Šentjošta srečala na poti iz Šentjošta. Ti so se takoj obrnili in odšli nazaj v vas. Informacija je bila točna. Šentjošt so partizani res napadli, vendar so Šentjoščani napad vzdržali, ker so bili pripravljeni.

Zakaj je oče s tako pomembnim sporočilom poslal svoja otroka? Pot iz Rovt proti Šentjoštu vodi skozi Češirkov gozd, kjer so imeli partizani svoje taborišče. Za odraslega bi bila pot prenevarna. Poleg tega sta imela otroka v Smrečju strica in bi se lahko izgovorila, da gresta k njemu.

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

24. avgusta 2013 bogata spominska prireditev v kulturnem domu

Kaj se je dogajalo v Rovtah avgusta 2013? V soboto, 24. avgusta 2013, sta Spominski odbor farnih plošč župnije Rovte in Krajevna skupnost Rovte pripravila razstavo z medvojnim in povojnim gradivom domačinov iz Rovt ter priredila okroglo mizo, na kateri so sodelovali: Jože Dežman, Marta Keršič, dr. Andrej Mihevc in Jože Olup; vodil jo je Jan Mihevc. Marta Keršič je predstavila delo Študijskega centra za narodno spravo, predvsem zbiranje pričevanjskega gradiva. Andrej Mihevc je predstavil grobišča v kraških breznih, Jože Olup delo komisije za popravo krivic, Jože Dežman pa je na primeru števil žrtev komentiral krčevite poskuse današnjih zvezdofilov, da bi krivdo zločincev prevalili na tiste, ki so jih uničevali.

Judita Treven se je pogovarjala s Cvetko Hanuna, hčerko Cvetka Praperja, zadnjega poveljnika rovtarskih domobrancev. Foto: Ivo Žajdela

Judita Treven se je pogovarjala z dvema gospema, pričama dogajanja pred mnogimi desetletji. Prva je bila Cvetka Hanuna, rojena Praper, hčerka Cvetka Praperja, zadnjega poveljnika rovtarskih domobrancev. Druga je bila Cita Loštrek. Pri njeni družini sta zakonca Praper pustila Cvetko in njeno sestrico, ko sta se skupaj z domobranci ob koncu vojne umaknila na Koroško. Nastopil je Domoljubni zbor pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika.

Judita Treven v pogovoru s Cvetko Hanuna in Cito Loštrek. Foto: Ivo Žajdela

Nagovor dr. Janeza Juhanta med mašo v župnijski cerkvi

V nedeljo, 25. avgusta 2013, je bila najprej v župnijski cerkvi sv. Mihaela maša, ki jo je daroval dr. Janez Juhant. V nagovoru je najprej spomnil, da si je malokdo mogel predstavljati, da se bo slovenska zgodovina po nemškem napadu na Jugoslavijo razvijala v tako strahovitih razsežnostih. »Škof Gregorij Rožman, profesorja Lambert Ehrlich in Aleš Ušeničnik ter drugi prisebni duhovi pa so čutili, kaj prihaja nad naš narod. Iz te globoke, krščanske in človeške prisebnosti, niso nehali opozarjati in svariti pred grozečo nevarnostjo, a so to svojo zvestobo izročilom s številnimi drugimi žrtvami plačali z mučeniško krvjo, prezirom in poskusi izbrisa iz narodovega spomina.«

Župnijska cerkev sv. Mihaela v Rovtah. Foto: Ivo Žajdela

Ko je oblast kot edini cilj poteptala še zadnji kanček človeškosti

»Nasprotno so samozvanci izkoristili in prikrojili zamisli nemškega misleca in načrtno uzakonili prevrednotenje vseh vrednot, oziroma postavili na glavo to, kar je civilizacija zgradila v milijonih letih, kot je zapisal židovski pisatelj. Še več: leta 1939 so ti podpisali zavezo zlu, ki je, ne glede na različne ideološko-politične taktike in preračunavanja, ustvarila dežele krvi, kot je zapisal zgodovinar. Ne spreglejmo tudi krivic, ki so jih v stoletjih modernega razvoja povzročali neverodostojni kristjani, da je stanje predvsem delavcev in kmetov klicalo po novem družbenem redu, kot ga je v imenu krščanstva pri nas oznanjal Andrej Gosar. Omenjena zarota zla je poteptala vero v dobro človeka, iz ljudi pa napravila brezčutne stroje in neznatne številke, kot je izkusil tudi naš stoletnik Boris Pahor. Ljudje so postali nepomembni, ko je oblast kot edini cilj poteptala še zadnji kanček človeškosti. Ni nenavadno, da so ljudje ostali brez besed, kot je zapisal isti ruski židovski pisatelj.«

Mašo v župnijski cerkvi sv. Mihaela je daroval dr. Janez Juhant. Foto: Ivo Žajdela

Brezvestni stroj jim je začel uničevati življenja in imovino

»Onemeli so tudi možje in žene, vaši predniki, ki so od nekdaj z ljubeznijo, srčnostjo in krščanskim upanjem ter vdanostjo v božjo voljo v potu svojega obraza služili svoj vsakdanji kruh na teh polhograjskih pobočjih. Brezvestni stroj jim je začel uničevati življenja in imovino. Kdo bi bil lahko danes pameten in bi jim odrekal, da branijo svoj dom in rod? Prelomni časi ločitve, kot smo slišali prejšnjo nedeljo v Evangeliju, niso dopuščali neodločnosti. In tudi danes nam Jezus v evangeliju veleva čuječnost.«

Dr. Janez Juhant med pridigo. Foto: Ivo Žajdela

Domobranci so čuvali dom in rod ter postali branik krščanskih izročil

»Domobranci so se zavedali, da čuvajo ne le dom in rod, pač pa so proti svoji volji postali branik krščanskih izročil, vsega, kar so ohranjali rodovi pred njimi. Ne glede na njihov poraz jim zgodovina danes daje prav, saj so se uprli sovražniku človeštva, komunizmu, kot daje prav tudi tistim, ki so se uprli nacizmu. Nikoli, ne takrat ne danes, pa zgodovina ne bo dala prav spletkarjem, ki zase in za svoje privilegije teptajo resnico, pravičnost in človekovo dostojanstvo. Le kjer pšenično zrno pade v zemljo, tam rodi novo življenje in postane blagoslov za prihodnje rodove. Prav tako so žrtve, ki se jih spominjamo, dale celo svoja življenja.«

Spominska maša v župnijski cerkvi sv. Mihaela. Foto: Ivo Žajdela

Tudi zdaj je treba čuti pred vrati in braniti resnico

»Božja beseda pa nas znova kliče k čuječnosti. Veleva nam presojati znamenja časa in hoditi po ozki poti, po kateri so hodili ljudje, ki se jih s hvaležnostjo spominjamo. Da pa široka pot, na kateri je vse dovoljeno, vodi v pogubljenje, nam zgovorno potrjuje žalostna polpreteklost in njene usedline v sedanjosti. Kljub temu, da sodbo prepuščamo Bogu, nam apostol veleva, da, če hočemo odrešenje, se moramo do krvi izogibati grehu. Tako je ravnala večina vaših rojakov in vseh drugih žrtev, ki se jih spominjamo te dni. Obenem pa je treba tudi zdaj čuti pred vrati ter po svoji vesti in krščanski dolžnosti braniti resnico ter se zavzemati za pravičnost med nami. To je tudi naš dolg do vseh, ki so zanjo umirali.«

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. V ospredju simbol, domobranska uniforma. Foto: Ivo Žajdela

Dolžnost je spominjati se mrtvih, posebej njih, ki so bili žrtve nasilja

»Opravljamo najbolj prvotno človeško dolžnost, znano in zasidrano globoko v kulturi oziroma izročilu človeštva od pradavnine: spominjati se mrtvih, posebej njih, ki so bili žrtve nasilja. Spomeniki niso le znamenja za mrtve, so predvsem pomnik živim, vsem državljanom, saj so bili to ljudje naše krvi, naših korenin. Žrtve sprašujete vest nam, kristjanom, in posebno voditeljem Cerkve, naj se z vso vero in srčnostjo postavimo v bran žrtvam in potrdimo Vašo pravico, ki so Vam jo tako kruto odrekli samozvanci človeštva. To pravico Vam je končno priznala večina demokratičnega sveta s proglasitvijo dneva spomina na vse žrtve, ne le Auschwitza, Srebrenice, pač pa tudi Roga, Hude Jame in vseh drugih brezen, tudi teh med Logatcem in Rovtami.

Dragi mučenci, četudi bi Vam zemeljski veljaki, ki jih pri tem lahko ovira preračunljiva oblast, tega ne priznali, ali Vam nismo dolžni tega priznati vsaj mi, ki nam vera in Božje kraljestvo, za kar ste trpeli in umirali, kaj pomenita?! Tudi zato, da bi slovenske kristjane, posebej klerike, v prihodnje odločna predanost spominu na Vašo žrtev obvarovala kompromisov in stranpoti, ki razjedajo našo cerkveno skupnost.«

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Foto: Ivo Žajdela

Zaščitili ste nedolžne in za to morali umreti sami

»Spoštovani pričevalci, za božje kraljestvo ste dali svoja življenja. Verovali ste v resnico, se bali Božje pravičnosti in se niste prepustili človeški preračunljivi oblasti. Predvsem pa ste zaščitili nedolžne in za to morali umreti sami. Spoštovane sestre in bratje, Vaša imena so bila zapisana pred dvajsetimi leti na spomenik pred cerkvijo, Vaša telesa pa čakajo vstajenja nekje na slovenski zemlji. Hvala Vam za Vaše pričevanje!

Spoštovani potomci, ki tukaj vztrajate pri resnici in preganjate strahove, ki so nam jih vsadili v kosti in s katerimi nas hočejo še kar naprej ustrahovati, saj resnica prihaja na dan. Če ne bomo govorili mi, bodo kamni vpili. Verjamem, da smo kljub brezupu, ki razjeda Slovenijo, z Vami, ki ste umirali za resnico, z vsemi, ki smo zbrani v njihov spomin na tem kraju spomina dovolj pogumni, da bomo živeli spet upanje in z vero zrli v prihodnost. Okrepljeni v veri namreč trdno verujemo, da je bil našim rojakom Jezus pot, resnica in življenje in da je zmaga, ki premaga svet, naša vera. In čeprav se pri nas zdijo najbolj normalne človeške reči vprašljive, verjamem, da bomo le po poti resnice, srčno in vdano, spravljeni in svobodni spet povrnili vero v človeka, Slovencem pa vero v prihodnost.«

Janez Juhant, Le po poti resnice bomo vrnili vero v človeka, Rovte, Novi glas, 5. 9. 2013Janez Juhant, Le po poti resnice, Rovte, Svobodna Slovenija, 29. 8. 2013

GB, Proslava v Rovtah, Svobodna Slovenija, 29. 8. 2013

Spominska prireditev v kulturnem domu v Rovtah 24. avgusta 2013. Jože Dežman in Aleš Nose pripravljata za ogled domobransko uniformo. Foto: Ivo Žajdela

Komentar v Družini: Dostojanstvo še živi

Poleg kratkega članka o spominski slovesnosti v Rovtah avgusta 2013 sem v Družini objavil tudi komentar z naslovom Dostojanstvo še živi, v njem sem zapisal naslednje.

Oba dneva, v soboto, 24. avgusta, in v nedeljo, 25. avgusta 2013, sem bil v Rovtah nad Logatcem, kjer sta bili spominski slovesnosti ob 20. obletnici postavitve farne spominske plošče za žrtve komunistične revolucije, 70. obletnici domobranstva v Sloveniji in Rovtah ter ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Obe prireditvi je spremljal bogat kulturni in pričevanjski program. Rovtarjem je vsekakor treba čestitati za njihov pogum in izraz dostojanstva. Niti malo se niso uklonili pritiskom častilcev totalitarnih zločinskih simbolov. Rovtarji so se pri tem dostojanstvu pridružili Šentjoščanom. Tako julija v Šentjoštu kot zdaj še v Rovtah so izpričali jasno voljo, da v Slovenije še ni vse počez preplavilo brezumje komunistične miselnosti in pridobitništvo revolucije.

Spominska prireditev v Rovtah 24. avgusta 2013. Na okrogli mizi so sodelovali: Andrej Mihevc Marta Keršič, Jože Olup in Jože Dežman; vodil jo je Jan Mihevc. Foto: Ivo Žajdela

Levičarski vik in krik ob domobranskih uniformah v Šentjoštu

Mitomani rdeče zvezde, partizanskih uniform in orožja – vse to je med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji služilo strahotnim zločinom nad Slovenci – že leta paradirajo na borčevskih slavjih, kar je svojevrstno teptanje lastnega dostojanstva. Ko pa so se julija v Šentjoštu nekateri pokazali v domobranskih uniformah, dostojanstveno, so levičarji zagnali vik in krik, v Šentjošt pa poslali celo policijo, ki je zasliševala organizatorje spominskega dneva. Ali je zdaj policija v službi mitomanov komunistične zvezde in ne več vseh Slovencev in zdravega razuma? Takšne policije res ne potrebujemo. Dovolj dolgo smo morali prenašati komunistično in udbovsko.

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013 z napisom Kolaboracija je zločin. Saj menda niso nevedneži o tem, da je bil zločin to, kar je to kolaboracijo povzročilo. Levičarski škvadristi niso demonstrirali mirno, ampak so z grozilnimi gestami ovirali normalen dostop do Rovt, kraja spominjanja in pietete. Razkazovali so se z znaki totalitarizma oziroma nasilja, z rdečo zvezdo, z »zastavami« iz časa medvojne in povojne komunistične morije, s »titovkami«, pod katerimi so njihovi predniki množično morili Slovence. Niso »le« mahali z »zastavami«, ampak tudi grozili. Bili so nasilni, simbolična roka partizana, ki prodira v naš prostor, grozi, ropa in ubija. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Pirjevčevi rdeči škvadristi, okrancljani s totalitarnimi simboli

S t. i. desnice nikoli do zdaj ni nihče prišel protestirat na borčevska slavja, ki jih je skozi vse leto polno po Sloveniji. V nedeljo, ko je v Rovtah slavnostni govornik, sprejet in pospremljen z dolgimi aplavzi ter vsesplošnim odobravanjem, spregovoril o resnici naše preteklosti in sedanjosti, so Pirjevčevi rdeči škvadristi, okrancljani s totalitarnimi simboli, prišli protestirat pred same Rovte. Kot »izgovor« so si izbrali nepomemben borčevski spomenik na Židovniku in svojo maškaradno druženje naslovili Kolaboracija je zločin (ali bo Pirjevec iz svojega žepa plačal obnovo tam uničenega spomenika, kar so s svojim nasilništvom dosegli sami?).

Levičarski skrajneži na cesti pod Rovtami pred spominsko slovesnostjo v Rovtah 25. avgusta 2013 z napisom Kolaboracija je zločin. Saj menda niso nevedneži o tem, da je bil zločin to, kar je to kolaboracijo povzročilo. Foto: Matic Štojs, Demokracija

Spopad za interpretacijo naše nedavne zgodovine in s tem sedanjosti

Seveda, vemo, v Sloveniji že vse od demokratizacije leta 1990, ko se vsaj svobodno da govoriti in pisati, poteka spopad za interpretacijo naše nedavne zgodovine in s tem sedanjosti. Vemo, da tudi Pirjevec dobro ve, da kolaboracija v Sloveniji med drugo svetovno vojno ni bila zločin, saj je šlo za politično dejanje, ki je bilo v vsem svojem bistvu povzročeno s komunistično-partizanskim nasiljem v obliki sistematičnih umorov, demoniziranja umorjenih žrtev, ropanj premoženja in teptanja dostojanstva.

In izrazita pristranost predsednika države Boruta Pahorja. Kdaj je povzdignil glas ob šopirjenju in grožnjah v Dražgošah in na drugih borčevskih slavjih? Spravil se je na Rovte in s tem pokazal, kdo je.

Leta 2013 so v Rovtah najprej 24. avgusta pripravili bogato spominsko prireditev. Foto: Ivo Žajdela

Desetletja prejemajo denarne in druge privilegije za svoje »borčevstvo«

Zakaj potem levičarji še vedno s takšno ihto blatijo svoje nekdanje žrtve? Zato, ker imajo od tega gmotne koristi. Nekdanji komunistični borci, med njimi je veliko notoričnih zločincev, že desetletja prejemajo denarne in številne druge privilegije za svoje »borčevstvo«. Že dolgo pa te privilegije po njihovi smrti prevzemajo njihovi družinski člani. Če kaj, je prav zdaj, ko država krči mnoge izdatke in je zgubila kompas pri izmišljanju vedno novih davkov, s katerimi spravlja v obup mnoge Slovence, to povsem absurdno stanje. S temi novimi davki še naprej pita nedotakljive »borce« tako imenovane NOB.

Spominska prireditev v Rovtah 24. avgusta 2013. Na okrogli mizi so sodelovali: Andrej Mihevc Marta Keršič, Jože Olup in Jože Dežman; vodil jo je Jan Mihevc. Foto: Ivo Žajdela

Ti »borci« so Slovenijo spremenili v klavnico in v koncentracijsko taborišče strahu

Ti »borci« so Slovenijo leta 1941 in 1942 spremenili v klavnico in v koncentracijsko taborišče strahu. Ko so se Slovenci temu zločinstvu uprli – v obliki vaških straž in domobrancev, ki sta bili tipični samozaščitni ustanovi –, se seveda niso mogli izogniti vseprisotni okupatorski oblasti. Ker je šlo za izrazito (samo)zaščito pred partizanskim nasiljem, to seveda ni imelo nič opraviti s kolaboracijo. Ker pa so leta 1943 komunisti s svojimi oboroženimi silami (partizani) povsem ponoreli in so jeseni 1943 morili ranjence (Turjak in Grčarice) in množično vojne ujetnike ter civiliste (Veliki Osolnik, Velike Lašče, Mozelj, Jelendol, Travna gora, Mačkovec, jama Jelenca nad Suhorjem), je to nujno povzročilo oboroženi upor nad tem zločinskim brezumjem.

Med rdečimi aktivisti, častilci komunističnih zločinov in zanikovalcev resnice o teh zločinih, na cesti pod Rovtami 25. avgusta 2013 je bil tudi Jože Pirjevec s »titovko« z rdečo zvezdo na glavi. Foto: Matic Štojs, Demokracija

»Osvobojeni« za oblasti in privilegije le ozke kaste komunistov

Leta 1944 so domobranci partizansko nasilje precej zajezili, žal za ceno številnih svojih žrtev v mnogih spopadih s partizani. Ob koncu vojne pa je komandant komunistične revolucije Broz Tito izkoristil zavzetost Churchilla na svojih bojevališčih, poletel k svojemu ideološkemu in političnemu očetu Stalinu v Sovjetsko zvezo, kjer je pridobil njegovo pomoč pri zavzemanju (»osvobajanju«) jugoslovanskega ozemlja. Brez Rdeče armade zločinski komunisti ne bi »osvobodili« prav nič.

Pirjevec dobro ve, da je bila Jugoslavija »osvobojena« za prevzem oblasti in vsakršnih njenih privilegijev le za ozko kasto komunistov, vsi ostali pa so morali životariti v strahu udbovskega totalitarizma.

Zato, še enkrat, hvala Šentjošt in Rovte, za vašo držo dostojanstva. Koliko pa je še takšnih krajev in ljudi v Sloveniji?!

Nadaljevanje v: Rovte, spominska slovesnost 2013, dan spomina, domobranci, komunisti, Janez Janša, Ivo Žajdela [3]

1/18