Zavetnik: Zavetnik rudarjev v solnih rudnikih, priporočajo pa se mu tudi kot zavetniku zoper šen in otroške krče.

Bil je frankovskega rodu, učenec irskih misijonarjev in je postal škof v Wormsu. Bavarski vojvoda Teodor ga je povabil v svojo deželo oznanjat evangelij. Z veliko častjo ga je sprejel leta 697 v Regensburgu in mu dovolil, naj si sam izbere kraj zase in za tovariše. Rupert je prehodil bavarsko deželo in se ustavil blizu razvalin rimskega mesta Juvanuma, današnjega Salzburga. Vojvoda je sam prišel tja in mu podaril mesto in okolico.

Rupert je najprej iztrebil z gozdovi zarasli kraj in sezidal cerkev v čast sv. Petru. Poleg je postavil samostan za tovariše, sam pa je, kakor pripovedujejo, stanoval v neki votlini. Ker mu je manjkalo pomočnikov, je odšel v svojo domovino ob Renu in si izbral novih dvanajst zglednih mož za samostan; ti so nato vodili še druge samostane. Dva od teh (Hunialda in Gislarja) časti Cerkev med svetniki. Od sorodnikov svoje grofovske družine Robertincev - bila je najbrž v sorodu s frankovskimi kralji - mu je prišla na pomoč nečakinja Erentruda, ki je vodila ženski samostan Nonnberg v Salzburgu in si prav tako pridobila svetniško čast. Zunaj Salzburga je meniška družba imela oporo ob Wallerskem jezeru, Rupertovi prvi postojanki na Salzburškem. Na jugu je ustanovil še samostan v Bischofshofnu (Pongau) in cerkev sv. Maksimilijana. Menihi so obiskovali vse kraje, kjer je bilo treba ljudem duhovno in gmotno pomagati. Da ni zunanja prizadevnost prešla v preveč človeške napore, je sv. Rupert tu in tam odšel v samoto in si tu poživil duha v molitvi in telesni pokori.

Sv. Rupert je učakal visoko starost. Rodil se je okoli leta 620 in umrl na veliko noč leta 717. Goduje 27. marca. Za svetnika so ga imeli že za življenja, njegov škofovski naslednik Virgil, Irec po rodu, pa je njemu na čast sezidal stolnico in vanjo prenesel svetnikov grob.

Češčenje sv. Ruperta se je razširilo tudi med Slovenci. Svetnik ima v naših krajih več cerkva, dasi med Slovenci ni misijonaril. Njegovo češčenje izvira od tod, ker je segala oblast salzburške nadškofije do reke Drave in je tudi južno od nje imela veliko posestev.


Sveti Rupert, škof

Čeprav sam ni bil Irec, temveč Frank, je bil sveti Rupert z vsem srcem in vso gorečnostjo vnet zagovornik irske misijonske metode, ki je krščanstvo približevala ljudem na nevsiljiv, prijazen način. Misijonska središča so bili samostani, kjer je prevladovala evangeljska preprostost, spokornost in osebno uboštvo ter globoko znanje verskih naukov. To in pa zlasti prisrčno ljubezen do grešnikov (uvedli so tiho, osebno spoved) je med ljudi širil tudi Rupert, še ko je bil škof v Wormsu. Njegov življenjepisec ga takole opiše: »Bil je častit Kristusov spoznavalec, preslaven učitelj katoliške vere in evangeljskega nauka ter vsakršne dobrote; bil je preprost, pobožen in moder mož, resničen v besedi, pravičen v sodbi, preudaren v nasvetu, prizadeven v delavnosti, ugleden v ljubezni in znamenit v vseh častnih navadah.« Glas o njegovi gorečnosti in svetosti je prišel tudi na Bavarsko, kjer je vladal vojvoda Theodo. Povabil ga je, naj pride misijonarit v njegovo deželo, kjer je ljudstvo še vedno v večini pogansko in nepoučeno v verskih resnicah. Rupert je, potem ko se je prepričal, da dežela res potrebuje misijonarjev, prišel za kratek čas v Regensburg, nato pa se ustavil v kraju Valarium (danes Waller-See). Kraj je bil oddaljen od prometnih poti, ob reki Ivarum (Salzach) pa so bile razvaline rimskega mesta Juvavum. Rupert je tu kmalu sezidal novo mesto, ki se je hitro razvijalo. Vanj so vodile mnoge poti, tako da je postalo idealno misijonsko središče. V okolici je obnovil rudnike soli in mesto je dobilo ime Salzburg. Sezidal je cerkev sv. Petra in ob njej ogromen samostan ter si tu izbral škofovski sedež. Sčasoma so nastali še trije novi samostani: menihi iz njih so obiskovali vse kraje, kjer so ljudje potrebovali kakršnokoli duhovno ali gmotno pomoč. Tudi Slovenci mu moramo biti hvaležni za misijonarje, ki jih je pošiljal v naše kraje. Umrl je v visoki starosti, saj naj bi dosegel skoraj sto let.


Ime: Je zloženo iz starovisokonemških besed hrod »slava« in beraht »bleščeč, slaven«. Različic imena je več, najbolj razširjena je Robert.

Rodil se je v 7. stoletju v Wormsu,
umrl pa 27. marca okoli leta 718 v Salzburgu v Avstriji.

Družina: Bil je iz grofovske družine Robertincev, ki naj bi bili v sorodu s frankovskimi kralji.

Zavetnik: dežele in nadškofije Salzburg, Koroške, rudnikov soli, solinarjev, psov; priporočajo se mu tudi kot priprošnjiku zoper šen in otroške krče.

Upodobitve: Vedno ga upodabljajo kot škofa v različnih prizorih: Rupert krsti vojvoda Teodoja, Rupert z milostno podobo iz Altöttinga v roki, Rupert skupaj z Virgilom, Rupert krščuje pogane. Velikokrat ima ob sebi ali drži v rokah tudi solinarsko vedro.

Goduje: 24. septembra, drugod tudi 27. marca.