V aprilu je p. Marko Ivan Rupnik z ekipo umetnikov Centra Aletti mozaično poslikal kapelo v domu duhovnih vaj v stiškem samostanu. Kapelo je zaznamoval že kot jezuitski novinec »s svojim umetniškim otroštvom«, kot sam pravi. V sedemdesetih letih je namreč s p. Tomažem Podobnikom in drugimi jezuiti v Stični vodil duhovne vaje za mlade in pokazala se je potreba po manjši kapeli. Takratni opat p. Anton Nadrah je odločil, da manjši prostor v pritličju spremenijo v kapelo in Rupnik je v njem ustvaril dva vitraža, okno in del oltarne stene, ki sta zdaj vključena v novo mozaično poslikavo.

Del prenovljene kapele v stiškem samostanju so tudi trije vitraji: del oltarja in okna, prvo javno delo p. Rupnika, staro več kot trideset let.

Kako je p. Rupnik svoje prvo »javno« delo nadgradil z novim mozaikom? »Že takrat, pred štirimi desetletji, sem sanjal in v daljavi zrl te globine, ki mi jih je potem Bog počasi odkrival. Preko ljudi, ki sem jih srečeval, ki so me vzgajali, spremljali in usmerjali, mi je razodeval teme, kot je na primer izročitev Kristusa na križu, ki je upodobljena na stiškem mozaiku.«

O vsebini mozaika: podobi Kristusa in Marije, Petra z ribami na tabernaklju in Vstalega na daritvenem oltarju pa v novi tiskani Družini.

Stiški menihi, predvsem p. Anton Nadrah in opat Janez Novak so po besedah slednjega čakali na mozaik skoraj dve desetletji. In kako se bo poslikava v kapeli umestila v starodavni stiški samostan? »Stiški patri so leta vztrajali, da posežem v to kapelo. Zato verjamem, da se bo nova oprema vključila v starodavno arhitekturo, ker je naše delo izraz Cerkve in izraz njihovega življenja,« pravi p. Rupnik in doda, da se stvari prav umestijo, če so rojene iz Cerkve in ne iz kakšnih drugih motivov. »Prav kakor se gube umestijo na obrazu človeka, ki raste in se stara. Ko vidiš starega človeka, ki nima zgubanega obličja, pomeni, da je z njim nekaj narobe ... pomeni, da ni živel. Preko desetletij in stoletij se stvari nabirajo, vendar se nabirajo tako, da poglabljajo harmonijo tega prostora in te zgodovine. Kakor obličje, ki se stara in pravzaprav postaja vedno lepše, saj je v njem vedno več življenja, vedno več je zapisanega na njem.«

Na tabernaklju je p. Rupnik upodobil Petra z ribami: "V tabernaklju je shranjena popotnica. V evharistiji so sirski očetje videli zdravilo, ki nas zdravi umrljivosti in nas pripelje do onstranstva, do drugega brega ..." je začel razlago duhovne vsebine p. Rupnik. Več v novi tiskani Družini.

fotografije: p. Branko Petauer