S. Bernardo je prav kuhanje pripeljalo v samostan, čeprav doma – prihaja iz Šmihela v Savinjski dolini – sploh ni marala kuhati. FOTO: Tatjana Splichal



S. Bernarda Gostečnik je kot varuhinja žlahtne zapuščine Velike slovenske kuharice, s katero Slovenci kuhamo že poldrugo stoletje, nasledila poznana imena šolskih sester: Felicito Kalinšek, Izabelo Gosak in Vendelino Ilc. Slednja ji je, ko jo je izbrala za naslednico, nalogo predala z besedami: »Ti boš to zmogla, ne bo ti pa lahko.« Kaj so te besede pomenile, je zares spoznala šele čez dobra tri desetletja, ko je ob 150. obletnici prve izdaje t. i. »Kalinškove kuharske biblije« posodobila in dopolnila 30. izdajo. »Skoraj lažje bi bilo napisati novo knjigo kot posodobiti tako žlahtno zapuščino. To je najbolj vsestranska slovenska kuharska knjiga, iz nje v veliki meri črpajo vse druge.«

V samostan na tečaj kuhanja

S. Bernardo je prav kuhanje pripeljalo v samostan, čeprav doma – prihaja iz Šmihela v Savinjski dolini – sploh ni marala kuhati. »Raje sem bila na traktorju, vse stroje sem znala priklopiti,« se spominja. Veljala je za odločno in praktično dekle, poleg starejše in mlajše sestre so bili v družini še trije starejši bratje, ki so jo, pravi, »dobro vzgojili«. Mama jo je poslala k sestram v Repnje na gospodinjski tečaj, da bi se naučila kuhati. »Ker kuhati naj bi znala do poroke. Obrnilo pa se je tako, da sem začutila notranji klic in v samostanu kar ostala.« V tistem času je s. Vendelina ravno pripravljala novo izdajo Velike slovenske kuharice in mlada sestra je morala takoj zavihati rokave in pomagati v kuhinji. Kar kmalu, ko še ni imela prakse, je s. Vendelina mlado sestro določila: »Ti mi boš pomagala na tečajih za dekleta in žene. Tukaj imaš recept, preberi ga, in če česa ne razumeš, me vprašaj.«


S. Bernarda v času epidemije pomaga tudi kot prostovoljka v Domu starejših občanov v Kranju. FOTO: Tatjana Splichal


Poučevanje v šoli, kulinarični tečaji

Vendar materinska, delavna in praktična, kot se s. Vendeline spominja s. Bernarda, mlade sestre ni »privezala za štedilnik«, želela je, da se izobrazi. Najprej jo je poslala v gostinsko šolo, pozneje je študirala še biologijo in gospodinjstvo. Izkušnje in prakso je več let delila v vrtcu in šoli v Komendi, kjer je poučevala gospodinjstvo in bila vodja prehrane. »Rada sem poučevala, tudi krožki za osnovnošolce za vikende so bili prijetni. Mladi se radi družijo, kuhajo, mešajo, packajo, valjajo. Pa četudi se je kaj prismodilo. Otroke je treba spodbujati: danes ti ni uspelo, drugič ti bo,« pravi s. Bernarda. Ko se je pred leti v Domu matere Margarete v Repnjah pokazala potreba, da vodi gospodinjstvo za skupine, ki prihajajo na duhovne vaje in seminarje, pa je službo v šoli pustila in se posvetila delu v samostanu.

Tudi kuhanje je lahko molitev

S. Bernarda, ki je kuhala že za številne dostojanstvenike, med drugim za papeža Janeza Pavla II., pravi, da pri pripravi hrane »tople vode ne odkrivam. Osnova je Felicitina, vse drugo je nadgradnja. Zasledujem trende, se posvetujem, kaj spremenim, dodam, izboljšam.« Redovno življenje in kuhanje se ne izključujeta: »Tudi kuhanje je lahko lepa molitev, ki se z dišečimi vonjavami dviga k Bogu. Vsako delo, če je oprav­ljeno s pravim namenom, je molitev.« In kadar s. Bernarda ni v kuhinji? »Rada grem v naravo, v hribe in pomagam ostarelim sestram, ki potrebujejo pomoč.« V času epidemije pa pomaga tudi kot prostovoljka v Domu starejših občanov v Kranju.
_ _ _

*Celoten prispevek si lahko preberete v tedniku Družina (50/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Kuharica, ki je več kot le zbirka receptov

Kuharska zapuščina šolskih sester