Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, saj je proti volilo več kot polovica volivcev, se nam je kar zasmejalo. Ne bo zakona, ki je smrt naredil za lahko in privlačno, jo prikazal kot najboljše sredstvo pri reševanju bolečine, tesnobe in skrbi. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja.

Ta referendum je bil veliko več kot le politični boj. Zato ni čudno, da se je angažiralo neverjetno veliko ljudi! Vsi, ki ljubimo življenje in v njem vidimo neizmerni Božji dar; tisti, ki delajo v zdravstvu in rešujejo življenje vsak dan; tisti, ki so hoteli pokazati, kako lažne in smrtonosne so besede zakona, ki naj bi bil sprejet; tisti, ki spoštujejo 5. Božjo zapoved – vsi smo šli v akcijo. Skupaj. Zdravniki, duhovniki, škofje, medicinske sestre, sodelavci hiše Ljubhospic in Društva Hospic, prostovoljci, župnije, civilne družbe, odvetniki, pravniki, bolniki in invalidi … neverjetno!

Koliko pogovornih večerov, koliko oddaj na Radiu Ognjišče, koliko člankov v medijih! Bila sem v krajih, ki jih še nisem obiskala, in se srečala s čudovitimi ljudmi, polnimi življenjske energije, znanja, strokovnosti in želje, da razsvetlijo črno nebo nad Slovenijo. V soboto smo bili vsi že kar utrujeni, tako da nam je volilni molk prišel prav, saj smo lahko v miru naredili še najvažnejšo stvar: da smo molili in se postili za prave odločitve.

Mladi so nas na pogovoru pri skavtih in na Rakovniku vprašali: In kaj po referendumu? Ali bomo spet zadovoljno utihnili v udobju svojih domov, ali pa bomo še zmeraj na prvih okopih, ko gre za kulturo življenja? Kajti ta kultura je zelo zahtevna – podpira paliativno nego in medicino, podpira dolgotrajno oskrbo za vse ostarele in osamljene, podpira učenje sočutja do najbolj ranljivih in prezrtih – do invalidov, ostarelih, dementnih, ljudmi s težkimi boleznimi.

Kristjani smo bili v tej situaciji privilegiranci. Imamo vero, kot močno oporo pri zavzemanju za civilizacijske vrednote našega časa. Kajti mi imamo Gospoda Jezusa, Kralja, ki je prevzel nase naše bolečine, šel skozi vsak naš strah in stisko, umrl in bil celo v grobu. Potem pa je vstal od mrtvih! In živi! Za večno! Zato je vse naše upanje v Njem, zato smo v svoji človeški krhkosti in strahovih tako močni, tako polni upanja! Zato je Cerkev na strani bolnih, trpečih, osamljenih in umirajočih, pa naj jo še tako kritizirajo in ponižujejo!

Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili – nove hiše hospica, pridobili nove prostovoljce, začeli nove projekte za ohranjanje dostojanstva življenja in smrti. Govor z dejanji ljubezni, sočutja in dobrote je najbolj prepričljiv! Da bi bilo takrat lažje ohraniti dostojanstvo človeka in izbrati življenje do spokojne smrti.