To je voščilo, ki se razlega po vsej Indoneziji, kjer sta prisotni katoliška in protestantska skupnost. Tukaj sta namreč močno prisotni dve krščanski veroizpovedi, ki vsaka malo na svoj način praznuje veliko noč. Je pa hvala Bogu tudi ekumenizem močna točka v našem mestu, tako da raznolikosti ne postanejo kamen spotike, ampak priložnost za graditev medsebojnega prijateljstva.

S. Iva Horvat iz reda Frančiškank Marijinih misijonark. FOTO: Osebni arhiv s. Iva Horvat

Praznovanje velike noči v Katoliški Cerkvi oz. v posameznih župnijah se začne že veliko pred začetkom postnega časa, ko se oblikuje ekipa, ki je odgovorna za vse dogajanje v velikem tednu in na samo veliko noč. Veliki teden je za katoličane tukaj resnično najpomembnejši čas v celotnem letu. Tudi družine, ki živijo na težko dostopnih področij in se redko lahko udeležijo skupne molitve v cerkvi, se v tem svetem tednu udeležijo vseh obredov. Skozi ves postni čas župljani zbirajo tudi finančna sredstva s prodajo domačih izdelkov in dobrot pred cerkvijo, da lahko za te pomembne dni pripravijo lepo dekoracijo, prostor, ki je zaščiten pred deževnimi nalivi (saj so cerkve pogosto premajhne za veliko množico ljudi) in vse potrebno, da praznovanje poteka brez ovir.

Cvetno nedeljo tukaj imenujejo Palmova nedelja, saj je Indonezija tropska dežela, kjer rastejo vse vrste palm in tako tudi ljudje prinašajo k blagoslovu v cerkev palmove liste, ki jih po svojih ustvarjalnih zmožnostih tudi oblikujejo v čudovite šopke. V tukajšnji kulturi, kjer sta skupno prepevanje in ples najpomembnejša načina izražanja hvale Bogu, je procesija s palmovimi listi resnično čudovita in se zdi kot v Jezusovem času. Nekatere župnije najamejo tudi konja (saj oslic tukaj ni), na katerem jezdi duhovnik kot Jezus, ki vstopa v mesto Jeruzalem. Ker je liturgična barva ta dan rdeča, se tudi vsi ljudje oblečejo v rdeča oblačila, da tako poudarijo pomembnost palmove nedelje.

FOTO: Osebni arhiv s. Ive Horvat

Veliko praznovanje se nadaljuje na veliki četrtek, ki ga tukaj imenujejo beli četrtek. Lahko si predstavljate, da se vsi ljudje vsaj delno oblečejo v bela oblačila. Tudi dekoracija v cerkvi je vsa v belem. Praznovanje belega četrtka je zelo podobno praznovanju velikega četrtka pri nas. Tudi tukaj je umivanje nog izbranim apostolom in po obredih je večerna adoracija v posebno lepo okrašenem večjem prostoru, tako da se lahko čimveč ljudi priključi molitvi.

Na veliki petek je tukaj državni dan, dela prost dan. Za katoličane se dan začne z dobro pripravljeno dramo Jezusovega trpljenja. To je križev pot, ki se ga udeležijo vsi, ki le zmorejo priti v cerkev. Po navadi ga pripravi skupina župnijske katoliške mladine. Na otoku Flores, ki je najbolj katoliški otok v vsej Indoneziji, se okrog tretje ure popoldne zbere vsa lokalna cerkev, da prepeva neke vrste žalostinke. Pripravijo neke vrste Golgoto, od koder v procesiji nesejo krsto s kipom Jezusa v župnijsko cerkev. Seveda potekajo tudi običajni obredi velikega petka.

Velika sobota je dan priprav na veliko noč. Za veliko ljudi je to tudi delovni dan. Tukaj nimajo posebnih običajev, kot je blagoslov jedil in tudi ne pripravijo pirhov ali posebnih jedil, kot je potica. Moram priznati, da sem prvo leto zelo pogrešala to našo lepo slovensko navado in hvala Bogu sem si lahko priskrbela sestavine in spekla potico za vse sestre, da bi lahko spoznale okus slovenskih dobrot. Pozneje sem sprejela, da je v Indoneziji težko dobiti vse sestavine za pripravo slovenskih jedi in sem se tudi že počasi navadila na indonezijske okuse.

Kljub temu ob vsaki veliki noči še vedno pogrešam naš slovenski velikonočni zajtrk. Je pa res, da z Gospodovo pomočjo vedno praznujem veliko noč v velikem veselju, saj po obhajanju skrivnosti Jezusovega trpljenja sledi vstajenje, ki je središče naše vere. Ravno zavest o vstajenju mi tudi pomaga živeti vsak dan v novem upanju, da Gospod, ki je enkrat za vselej trpel, umrl in vstal od mrtvih, tudi v vsakdanjem življenju obuja v mojem srcu novo ljubezen do vsakega človeka, ki ga srečujem.