Pokukajte za zidove Vatikana, najmanjše države na svetu, in iz prve roke izvedite, kako živijo tamkajšnji prebivalci. Kajti v Vatikanu ne prebivajo le papež in visoki cerkveni dostojanstveniki, temveč tudi več kot sto švicarskih gardistov in nekaj deset laikov, »običajnih« ljudi, ki imajo enake skrbi in radosti kot drugi – ki dvigujejo denar na bankomatu, nosijo pisma na pošto ali hodijo v ambulanto k zdravniku in na upravno enoto podaljševat vozniško dovoljenje.

Magdalena Wolińska-Riedi, iskriva poljska novinarka, nam odpira ne le znamenita Bronasta, temveč tudi številna druga vatikanska vrata (in vratca). Kot žena švicarskega gardista je namreč pridobila vatikanski potni list ter več let preživela v tej majhni mestni državi.

Avtorica potrjuje, da je izkušnja življenja v papeževi soseščini res enkratna, a v marsičem tudi povsem vsakdanja. V tem času se je od blizu srečevala s tremi papeži in obenem živela »običajno« življenje: študirala, opravljala svoje delo, telovadila v Vatikanskih vrtovih, se poročila in vzgajala svoji dve hčeri (poročni obred je vodil takratni kardinal Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt, ki je v Sikstinski kapeli tudi krstil obe Magdalenini hčerki) …

Odlomek iz knjige:

Kadar sem z razgledne točke na hribu Pincio ali z nasprotnega griča Monte Maria z rosnimi očmi občudovala Rim, sem mimogrede s pogledom oplazila tudi kupolo bazilike svetega Petra, ne da bi kdaj pomislila, kako lepa in veličastna je. Čutila sem le, da je 'moja'. Bila je nema pričevalka mnogih pomembnih trenutkov v mojem vsakdanu. V Vatikanu sem namreč dozorela in se spremenila – iz krhkega dekleta sem postopoma postala močna ženska. Tam sta se mi rodili obe deklici, ki sta na 44 hektarjih najmanjše države na svetu naredili svoje prve korake in se naučili voziti kolo. Igrali sta se ristanc, nabirali regrat na travnikih vatikanskih vrtov in bili že od prvih trenutkov v stiku z veličastnostjo Cerkve. Papeže sta dojemali kot družinske člane, dvorišča Apostolske palače kot svoje igrišče. Vatikan je bil zame sidro.