Polnočnico je vodil lazarist Mihajlo Talapkanič CM. Pred branjem beril jim je zmanjkalo elektrike. »Na to smo bili pripravljeni, ker smo pred mašo pripravili generator, da se bo vklopil, če bo potrebno.«

FOTO: Osebni arhiv s. Marte Maško

Vojna ni »ukradla« božičnega veselja

Polnočnico so imeli v kapeli Blagrov, ki je v hiši lazaristov. »Odločili smo se, da ne dovolimo, da bi nam vojna »ukradla« božično veselje. Samo praznovanje je potekalo kot vedno. V kapeli smo naredili jaslice, pred polnočnico pa smo zelo praznično molili brevir. Razlika v primerjavi s prejšnjimi praznovanji je bila, da je bilo tokrat pri maši manj ljudi,« je za spletno Družino povedala s. Marta.

FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

»Pričakovali smo nove raketne napade, saj so bili napovedani, vendar jih ni bilo. Na božični dan pa se je sirena večkrat sprožila po celi Ukrajini, a v naši bližini k sreči ni prišlo do eksplozij.«

FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Električni mrki postali povsem običajni

V času vojne jim je doslej samo enkrat zmanjkalo vode za cel dan. Do električnih mrkov pa prihaja vsak dan po nekaj ur. 

Božično drevo v Kijevu. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

»Nekega dne, ko je bilo po celi državi izstreljenih veliko raket, smo se zvečer vračali v popolnoma temen Kijev. Takrat smo bili več kot 24 ur brez elektrike. Pojavil se je strah, koliko časa bo še tako in tudi dvom, ali bomo zdržali? Misel mi je hitela tudi k bolnim, ki so v mrzlih stanovanjih, k otrokom, ki trpijo, kako oni prenašajo to stanje?«

Sestra Marta Meško (desno). FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Dušno hrano najde v Božji besedi

A s. Marta zaupa v Božjo previdnost in poudarja, da jih Gospod tolaži tudi v takšnih trenutkih, »da bi potrpežljivo prenašali trenutno neugodje, da mu zaupamo, da ne bomo preizkušeni čez naše meje. Potrebno hrano v tem težkem času najdem čisto nepričakovano tudi v Božji besedi, ki pride kakor luč in okrepčilo za nadaljnjo pot. Pri prebiranju brevirja me je v adventu nagovarjala beseda: `Kdor si zatiska oči, da ne vidi hudega. Ta prebiva na višavah, trdnjave na pečinah so mu varno bivališče, svoj kruh dobiva, voda mu je zagotovljena´ (Iz 33 15-16).«

Kajti če gleda zlo in razmišlja o njem ter čuti njegovo sprevrženost in o tem govori drugim, »se veriga zla krepča, razširja, povleče več in več ljudi, da zlu namenimo svojo pozornost,« je prepričana slovenska misijonarka v Kijevu.

FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

»Lahko živimo brez elektrike, samo da bi bili svobodni«

Spodbudo in veselje ji dajeta Gospodov »kruh in voda«. To je tisto, kar jo navdaja z upanjem. Varno bivati sredi vojne agresije je mogoče, »ker je naš Gospod z nami. Če bi ostalo tako v teh težkih mesecih, ki so še pred nami, se da zdržati in preživeti,« odločno pripoveduje.

Ukrajinska prestolnica Kijev. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

»Večkrat slišim, ko ljudje rečejo, da so pripravljeni preživeti brez elektrike, samo da bi bili svobodni. Tudi ljudje, ki so izgubili svoje domove so žalostni, a obenem veseli, ker so ruski »osvoboditelji« odšli iz njihovih vasi.«

FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Prošnja za mir in potrpežljivost

Letošnji božič jo je povabil k nežnosti v odnosu do Deteta Jezusa. »Vsako srce pred majhnim otrokom se ogreje, napolni z veseljem, se odpre. Devica Marija, čeprav ni živela v času vojne, ni bila v bolj varnem okolju, kot smo mi sedaj. Moje želje, položene pred Jezusa, so v tem, da bi ga čim več ljudi spoznalo in sprejelo z odprtim srcem,« razlaga s. Marta. Obenem prosi za mir in potrpežljivo hojo skozi ta čas preizkušnje.