Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

S. Mirjam Rovtar o življenju v samoti

Za vas piše:
Jana Podjavoršek
Objava: 19. 12. 2020 / 22:03
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 21.12.2020 / 12:17
Ustavi predvajanje Nalaganje
S. Mirjam Rovtar o življenju v samoti

S. Mirjam Rovtar o življenju v samoti

Priorica karmeličanskega samostana v Mirni Peči o praznovanju božične skrivnosti v posebnih časih.

S. Mirjam Rovtar: Mreža je samo zunanje znamenje, da smo tu zaradi Boga in da pripadamo njemu, ki je tega vreden. FOTO: Tatjana Splichal



»Jezus, vate zaupam,« besede Favstine Kowalske je tudi s. Mirjam Svetih Jezusovih ran vzela za svoje vodilo Bogu posvečenega življenja v samostanu Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči. Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, ločene od sveta in v samoti. V pogovoru z njimi pa hitro odkrijemo, da ne živijo odmaknjeno, ampak v preprostem veselju, ki prihaja iz resnične svobode. Med karanteno nimajo stikov z obiskovalci, je pa več klicev in prošenj za molitev. Sestre živijo predvsem iz Božje previdnosti, ki se kaže tudi v darovih številnih dobrotnikov. V hvaležnosti za vse prejeto vse izročajo v Božje varstvo in molijo za slovenski narod.

So ukrepi, povezani s karanteno, kaj spremenili vaš način življenja?

Karantena nam ni prinesla sprememb, ker je skrito življenje naš način življenja, kot odgovor na klic, da smo lahko bolj z Bogom. Za karanteno, ki je za vse obvezna, je z epidemijo prišel vzrok od zunaj, da se varujemo pred okužbo. Za nas je drugače. Življenje v samoti je odgovor na klic, v klavzuro nas je poklicala ljubezen. Ljudje ne morejo prihajati, so pa zelo pozorni in poskrbijo za nas, prinesejo nam, kar potrebujemo, tako nam ničesar ne manjka. Čeprav je zunanja kapela prazna, jo napolnimo z vsemi, v imenu katerih smo tu, in jih pri darovanju položimo na oltar. Dar je, da smo lahko pri maši in prosimo Jezusa, da pride do vseh, s katerimi smo v duhu povezane.

Vas je strah, da bi se okužile s koronavirusom in zbolele?

Seveda se kdaj pojavi, saj smo umrljive. Poskrbimo za to, kar je potrebno, da je pri vhodu in pri vrtiljki razkužilo. Je prošnja k Bogu in je osnovna previdnost, ne sme pa biti ta skrb središče našega življenja.

Kako se v samostanu pripravljate na božič?

Imamo podobo Marije z Jožefom, ko iščeta prenočišče in trkata na vrata v Betlehemu. Vsak dan v adventu podoba roma k drugi sestri, ki ima tisti dan duhovno obnovo. Duhovna obnova je dan, ko se bolj zavemo, da smo tu za Boga. Začnemo na predvečer prve adventne nedelje, ko po sklepni molitveni uri zapojemo pesem, ki jo izbere sestra, ki sprejme podobo Marije z Jožefom, z lučko romamo do njene celice. Naslednji dan začnemo romanje pri tej sestri, ki sliko preda naslednji. Lepo je, ko spremljamo Marijo od oznanjenja, k obiskanju in v Betlehem. Vsaka sestra ima še osebno pripravo … Postavimo jaslice v zunanji in notranji kapeli, v obednici, prostoru za rekreacijo, vsaka sestra ima tudi v celici Jezuščka.


S. Mirjam: Karantena nam ni prinesla sprememb, ker je skrito življenje naš način življenja, kot odgovor na klic, da smo lahko bolj z Bogom. FOTO: Tatjana Splichal


In kako je videti praznovanje božiča v karmelu?

Zelo mi je všeč, da imamo glavni pospravljalni dan že 23. decembra in potem 24. decembra skupno duhovno obnovo, da se umirimo in uglasimo na sveti večer. Začnemo z blagoslovom jaslic. Pred še predpraznično večerjo si voščimo, potem pokadimo vse prostore samostana in na vrtu, molimo rožni venec, nekaj časa pa ostane še za petje in osebno molitev. Pred enajsto se zberemo v prostoru za rekreacijo. Sestra zapoje božični evangelij, mati izroči Jezuščka eni sestri in med petjem Svete noči gremo v procesiji z gorečimi svečami v kapelo. Slovesno molimo uro bogoslužnega branja in sledi polnočnica. Po jutranji zorni maši je čez dan več druženja. Božični čas je zaznamovan s pogovornimi dnevi, ko pride bolj do izraza družinsko življenje.

Ali imate dvojno mrežo zato, da ne bi pobegnile?

Zunanja samota je potrebna za notranjo, da naredim prostor Bogu, tako da se izpraznim sebe. Da ni odvečnih misli, besed, stikov ... vsega, kar me vleče stran in narazen. To seveda ne pomeni stran od sester, predvsem od mojega samoljubja. Ne gre za to, da bi se umaknili, gre za to, da živimo prijateljstvo z Jezusom, zato je potreben notranji mir in prostor, kamor lahko pride. Naše obzorje ni samo znotraj klavzurnega zidu, saj smo v veri povezane z domačimi, z vsemi, ki trpijo, s svetim očetom, duhovniki, z vsemi … Smo ena družina, eno Kristusovo telo. Mreža je samo zunanje znamenje, da smo tu zaradi Boga in da pripadamo njemu, ki je tega vreden; ne da bi nas to ločevalo, ampak da nas lahko v srcu bolj poveže z vsem svetom.

Različno si predstavljamo vaše življenje. Katere so najbolj zgrešene predstave?

Mogoče to, da samo molimo, da je to nekaj nedosegljivega in vzvišenega za vsakega smrtnika. Čeprav je naše glavno opravilo molitev, je treba tudi skuhati, pospraviti, oprati, zašiti, postoriti na vrtu in za vse to je potreben čas. Je čas za molitev in je čas za delo. Po drugi strani pa nekateri mislijo, da živimo v blaženem miru in da ni nobenih težav, skušnjav. Nič človeškega nam ni prihranjenega. Janez od Križa je zapisal, da so bratje zato, da te obdelujejo, in da Bog noče, da bi bilo teh priložnosti premalo, ker hoče narediti najlepšo podobo. Skupno življenje samih žensk prinese svoje zanimivosti. Če nas ne bi poklical in povezal Jezus, ne bi šlo.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v božični Družini (51-52/2020).*

*Preberite tudi: Klavzura in karantena*

*Družina na facebook TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*

Kupi v trgovini

Evangeliji
Sveto pismo
4,80€
Nalaganje
Nazaj na vrh