MIVA: ko vidim ta lepi napis na nalepkah na avtomobilih, ki krožijo po naših cestah v daljni Afriki, se mi v srcu vzbudi velika hvaležnost za vse srečno prevožene kilometre vseh tistih, ki so darovali za to, in obenem tudi misel: kaj bi mi ubogi misijonarji brez MIVE? To je zelo zanimivo vprašanje. Ravno te dni mi je prostovoljka Katja, ki je bila pred kratkim v Angoli, v zakotnem kraju Kalulo, rekla približno takole: »Ko ste govorili o cestah in potrebah po avtomobilih, si tega res nisem predstavljala, a ko sem videla, s kakšno spretnostjo šoferji vozijo, da pridejo do cilja po grabnih in globokih jamah, brez teh terenskih vozil to nikakor ne bi bilo mogoče.«

Moje 34-letno misijonsko delo v Afriki to tudi potrjuje. Spominjam se svojega prvega obiska v notranjosti Angole leta 1991, ko smo se vozili po komaj vidni cesti, po kateri so leta in leta vozili tanki in zapustili jame, globoke za cel avto. Ko smo se po njih spustili v suši, je še šlo, a ko so bile polne deževnice in blata, nisi vedel, ali boš prišel ven. Kmalu po tej izkušnji sem zaprosila in dobila od MIVA Slovenija prvo vozilo za naš misijon.

Otroci v Angoli ob terenskem vozilu. FOTO: Misijonsko središče

Hvala Bogu se je že marsikje in marsikaj tudi spremenilo, a kaj, ko so razdalje, ki jih redno opravljamo, daljše, kot bi se peljali po vsej Evropi, saj smo odprli kar nekaj novih postojank. Z njih danes sestre prihajajo v glavno mesto po nakupih za skoraj vse, kar potrebujejo: mleko v prahu, zvezke za šolo, šolske uniforme, razne stroje, gradbeni material in še bi lahko naštevali. To je potem treba odpeljati 400, 800, 1.250 km daleč, če omenim le nekatere razdalje. Kako bi bilo to mogoče brez MIVINEGA Land Cruiserja? Seveda tudi v nasprotno smer nikoli ne pride prazen: takoj ko ljudje izvejo, da gre misijonski avto v mesto, pridejo vprašat, ali je prostor, da bi šli kaj prodat in kaj nakupit.

Ne le to: koliko je dnevnih poti za pastoralno delo po vaseh, na podeželju, kjer je misijonski avto še vedno edini, ki uspe priti do ljudi. Ni treba veliko trobiti, da se vas zbere za srečanje z misijonarjem, sveto mašo, katehezo in marsikje tudi oratorij. Koliko bolnikov in ostarelih smo že prepeljali v ambulanto, v mesto ali le do njive, kjer delajo po cele dneve.

Tudi v času tropskih nalivov, ko se še v mestu večina avtomobilov ustavi na cestah, ki so praktično neprevozne, je treba rešiti kako situacijo, urediti dokumente na upravi, pred katero je cesta kot morje, ali pa koga odpeljati na letališče, kjer bo potem morda še vedno moral čakati skoraj ves dan na letalo, ki ne more vzleteti zaradi premočnega neurja.

Terensko vozilo na Madagaskarju. FOTO: Misijonsko središče

Kakšno hvaležnost čutijo tudi naši otroci, ko jim ob raznih priložnostih nudimo prevoz in jih lahko kar nekaj naložimo v avtomobilsko kabino. Skratka, zgodbe, kako potrebna so vozila in kako jih uporabljamo, so neštete. Koliko dela nam olajšajo, koliko kilometrov skrajšajo, do koliko ljudi nas pripeljejo, koliko domov in šol smo z njihovo pomočjo zgradili, koliko ljudem smo ne nazadnje lahko oznanili veselo novico o odrešenju, ker smo se jim približali tam, kjer so, v njihovi vasi, v njihovem kraju na podeželju, daleč od vrveža mesta! In prav tam so najrevnejši, najbolj ubogi, zadnji, zaradi katerih smo tudi mi misijonarji vse zapustili, a smo našli stoterno, saj nas velikodušna srca mnogih dobrih ljudi v domovini in po svetu podpirajo, da se tudi kolesa še naprej vrtijo srečno in veselo.

Smo romarji upanja v tem svetu, ki upa in želi spoznati in prepoznati Božjo navzočnost v vsakem dejanju ljubezni, ki se razodeva tudi prek MIVE. Naj Božji blagoslov spremlja vse, ki nas podpirate in še naprej srečno prevozite neštete kilometre skupaj z nami in za nas!