Bili so čudoviti dnevi navdušenja, veselja, vere in molitve. Presenetila me je bližina papeža do vseh, njegova vedrina in nasmeh, pozornost do najmanjših. Vsak dan je pozdravil ljudi, ki so ga čakali pred nunciaturo, kjer je bival, ko je odhajal ali ko se je vračal.

Zlata nitka vseh papeževih govorov je bila: utrditi in prečistiti vero, biti blizu najrevnejšim, ubogim, dati skupno dobro pred osebne interese, spremeniti konflikte v pogovor in rešitve, boriti se proti revščini in delati za socialno pravičnost, prebujati upanje in zaupanje ter boriti se proti korupciji. Zaupati in računati z mladimi, oni so sedanjost in bodočnost Angole!

S. Zvonka Mikec (med sestrami v sredini fotografije) je bila med izbranimi, ki so v cerkvi Fatimske Matere Božje v Luandi pričakali papeža. FOTO: osebni arhiv s. Zvonke Mikec

Nam, redovnikom in duhovnikom, je priporočil, naj bomo veseli, ker smo Kristusovi, da smo apostoli in misijonarji, sedanjost in bodočnost Angole je tudi v naših rokah. Cerkev je za ljudi, za uboge, kot je vedno bila tudi v času vojne. Povabil nas je, naj bomo pričevalci, kajti ljudje verjamejo bolj zgledu kot besedi.

Povabil nas je, naj bomo pričevalci, kajti ljudje verjamejo bolj zgledu kot besedi.

Skratka, papež je v vseh govorih ponovil potrebo po miru, spravi in upanju, kar je bilo tudi geslo tega obiska, predvsem za mlade, ki so upanje Angole danes in jutri.