S. Zvonka v pogovoru za Družino pripoveduje o Cerkvi v državi, ki ta konec tedna gosti papeža Leona XIV.

Kakšna Cerkev pričakuje papeža v Angoli?

Cerkev v Angoli je mlada in vesela. Država je v zadnjih tridesetih letih doživela visoko demografsko rast. Cerkev v Angoli ima 500-letno zgodovino in lahko rečemo, da je živa, se neprestano širi in raste ... V zadnjih letih ima tudi visoko rast duhovnih poklicev, tako da postaja vse bolj domača in obenem tudi misijonska, saj že pošilja tudi misijonarje ad gentes.

FOTO: Osebni arhiv s. Zvonke Mikec

Cerkev živi z ljudmi in za ljudi, v veselem oznanjevanju evangelija, ki ga živi: skuša biti blizu najrevnejšim in skupaj z njimi graditi boljši svet. Največkrat je tam, kjer ni državnih ustanov, in skuša reševati probleme najrevnejših, naj si bo duhovno, socialno, vzgojno ... Zaveda se odgovornosti oznanjevanja, kajti z globalizacijo prihaja tudi v Angolo veliko raznih novih institucij, cerkva in organizacij, ki poskušajo zapeljati narod.

Cerkev je največkrat tam, kjer ni državnih ustanov, in skuša reševati probleme najrevnejših.

Cerkev v Angoli je organizirana v dvajset škofij, vsi škofje so domačini, razen enega misijonarja. Je zelo živa, navdušena in mlada, saj je več kot polovica prebivalcev v Angoli mlajših od petnajst let. Redovniki in redovnice skupaj s škofijskimi duhovniki po vseh škofijah koordinirajo katehezo – oznanjevanje in vse pastoralno delo.

Zelo prepoznavno je seveda delo laikov, predvsem katehistov in socialnih delavcev, ki preko župnijskih Karitas in drugih ustanov poskušajo priti naproti najbolj potrebnim, ne glede na versko pripadnost. Ker je v državi Cerkev priznana kot pomemben »partner« pri razvoju naroda, imamo po škofijah, župnijah in redovnih ustanovah šole, poklicne centre, zdravstvene domove in s tem socialnim delom prispevamo k razvoju naroda. Predvsem katoliške šole so pomemben dejavnik pri vzgoji mladih in ustvarjajo možnost za spremembe sistema v državi.

FOTO: Osebni arhiv s. Zvonke Mikec

Kaj pomeni papežev obisk za to državo in celotno Afriko?

Rekla bi, da je papežev obisk velika čast, izziv in priložnost za večjo prepoznavnost v svetu. Za Angolo je to poseben trenutek, saj se vključuje v praznovanje 450-letnice mesta Luanda (prestolnice Angole) in 50-letnice neodvisnosti, ki smo jo obeležili novembra lani.

Osebno to razumem tudi kot papeževo pozornost do misijonskih dežel, on je misijonar, ima čut za potrebe najrevnejših, prizadeva si za mir in spravo, ki ju tudi Angola še potrebuje. Gotovo bo spodbudil vse odgovorne k delu za ekonomsko in socialno pravičnost, za mir in spravo. Za mlade je to poziv k vedno večjemu veselju, da se vključijo v Cerkev ter prevzamejo soodgovornost za gradnjo pravičnosti in miru v državi.

Za Angolo je to poseben trenutek, saj se vključuje v praznovanje 450-letnice mesta Luanda (prestolnice Angole) in 50-letnice neodvisnosti, ki smo jo obeležili novembra lani.

Kaj pa lahko angolski kristjani naučijo nas v Evropi?

Gotovo ljubezni do življenja, veselja, zaupanja, navdušenja, neizmerne zmožnosti premagovanja težav, trpljenja. Zadovoljstva s tem, kar imaš in kar si. Da znaš biti srečen, ker si sad neizmerne Božje ljubezni.

FOTO: Osebni arhiv s. Zvonke Mikec

Kako boste osebno spremljali papežev obisk?

Že skoraj en mesec vsak dan po vseh župnijah in skupnostih molimo posebno molitev za papežev obisk. Mlade navdušujemo in organiziramo, da se bodo udeležili srečanja s papežem v nedeljo popoldne.

Sama bom spremljala dogajanje z molitvijo, delno od doma po televiziji, delno pa seveda v živo. Sobota, nedelja in ponedeljek bodo dela prosti dnevi v državi. Ko bo papež prišel v Luando v soboto popoldne, ga bomo pričakali ob cesti z letališča v predsedniško palačo, to so približno trije kilometri. Že isti dan bodo šli mladi z našimi mladimi sestrami v Muximo, kjer se gradi narodno Marijino svetišče Mama Muxima – Mati srca, da bodo tam z vigilijo pričakali papeža in v nedeljo popoldne z njim molili rožni venec.

V nedeljo bom prisostvovala pri sveti maši na velikem odprtem prostoru, ki so ga pripravili posebej za to priložnost; najbližje pa bom v ponedeljek popoldne, ko bo srečanje z redovniki in duhovniki v eni izmed župnij v mestu in sem med izbranimi, ki bomo imeli vstop v cerkev. Ker nas je res veliko, bodo nekateri to spremljali od zunaj. Iz vseh škofij prihajajo delegacije s po dvesto ljudmi (mladi, redovniki, katehisti, verniki), pri tem pa so tu take razdalje, kot bi se zbirali iz cele Evrope ...