V tedniku Družina in mesečni prilogi Slovenski čas smo že poročali o projektu Justice 2.0, ki je nastal v okviru Platforme evropskega spomina in vesti in si prizadeva najti poti za kazenskopravno obravnavo nezastarljivih komunističnih hudodelstev. V središču prizadevanja tega projekta, pri katerem kot član svetovalne pravniške skupine sodeluje tudi slovenski pravnik dr. Jernej Letnar Černič, je vodilo, da je človekovo dostojanstvo vrednota, ki ni in ne sme biti odvisna od ideološke ali politične strani, ki ji posameznik pripada.

Cilj projekta je raziskava možnosti za pregon še živih domnevnih storilcev hudodelstev v času totalitarnih režimov v nekdanjih državah komunističnega bloka – predvsem v tistih državah, kjer domače pravosodje, tožilstvo in sodstvo ni bilo pripravljeno ali sposobno začeti pregona zoper te domnevne storilce bodisi zaradi pomanjkanja dokazov in ostanka starih struktur v sodstvu, ki preprečujejo, da bi pravica do poštenega sojenja zaživela v polni meri.

Možnosti za pregon nezastarljivih hudodelstev so se iskale v smeri nekega nadnacionalnega organa, bodisi nadnacionalnega tožilskega organa oziroma preiskovalne komisije ali morda mednarodnega sodišča, druga možnost pa se je odpirala na ravni nacionalnih tožilstev oziroma sodišč, ki bi zahtevala preiskavo hudodelstev v drugih državah.

Kot je včeraj sporočilo vodstvo Platforme evropskega spomina in vesti, se prav na tej ravni dogajajo premiki pri pregonu ubojev prebežnikov na nekdanji češkoslovaški meji. V okviru projekta Justice 2.0 so namreč zbrali dokaze glede domnevne odgovornosti nekdanjega vodstva češkoslovaške komunistične partije za te uboje in identificirali še žive najvišje posameznike v hierarhiji nekdanje češkoslovaške komunistične partije, ki so bili z njimi ne le seznanjeni, temveč so jih ukazali in nadzirali.

To prizadevanje je bilo podlaga za sprožitev konkretnega primera. Tožilci poljskega Inštituta narodnega spomina (IPN) – glavne komisije za kazenski pregon zločinov zoper poljski narod – so namreč sprožili kazenski postopek v primeru poljskih beguncev, ki so bili v času komunizma umorjeni na češkoslovaški železni zavesi z visokonapetostno elektriko. Glavna preživela odgovorna oseba za te umore je nekdanji minister za notranje zadeve, kasneje član politbiroja in predsednik vlade Slovaške, Lubomír Štrougal (1924). Po raziskavah Platforme evropskega spomina in vesti je Štrougal odgovoren za smrt najmanj 60 oseb, umorjenih ob železni zavesi v času komunizma. V času, ko je zasedal položaj ministra za notranje zadeve, je bila železna zavesa pod napetostjo 4.000–6.000 voltov, kar je povzročilo kruto smrt beguncev, ki so poskušali prečkati mejo na Zahod.

Kot poročajo iz platforme, Češka in Slovaška republika od leta 1989 nista bili pripravljeni obsoditi teh primerov pred domačimi sodišči. Tožilci poljskega Inštituta narodnega spomina so začeli preiskovati smrt poljskih državljanov, ki jih je ubila elektrika na zahodni meji Češkoslovaške, po tem, ko je Platforma predstavila vzorčne primere. »Upamo, da bo z vključitvijo mednarodne skupnosti pravičnost za umorjene civiliste v času komunizma dokončno prevladala,« je ob tem dejal predsednik Platforme Göran Lindblad.

Dogajanje nastavlja ogledalo tudi slovenskim razmeram, za katere je značilno, da ima (iz več razlogov) ničelno bilanco pri kazenskopravni obsodbi komunističnih hudodelstev.