A veren človek ve, da se nima kaj ozirati na letne čase in da je sleherni trenutek primeren in ustrezen, morda celo nujen za razmislek o večnem življenju. Krščen človek, ki pripada Cerkvi, pa se zaveda, da je po slavnih in svetih dneh trpljenja, vstajenja in vnebohoda, in potem ko je ob pomoči Svetega Duha premislil še skrivnosti Trojice in evharistije, končno pripravljen na misel o zadnji in večni skrivnosti.

A če smem biti malo hudomušen: tudi letni čas s peklensko vročino, ko dopustniško skušamo ujeti vsak svoj košček raja, je povsem primeren in ustrezen, morda celo nujen za razmislek o nebesih.

Jezus iz vpraševalca izvleče logičen in zadovoljiv odgovor: »Ljubi Boga in bližnjega« (glej Lk 10,27). Jasno: v nebesa se ne moreš zmuzniti mimo Boga in v nebesih nikakor nisi sam. Neizbežni bližnji te tja pripeljejo, te tam čakajo, tja pokličejo in te tja tudi spustijo, saj so nebesa kljub temu, da so »kraljestvo«, vendarle demokratična ureditev. Ne na način, kot demokracijo razumemo tu, na...