Zapri
Iskanje

Samo biti blizu

Za vas piše:
Marko Rijavec
Objava: 10. 04. 2022 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.04.2022 / 12:29
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Samo biti blizu

Samo biti blizu
Ne potrebujemo čudodelnega, temveč prisotnega Boga. In človeka tudi. FOTO: Pexels
Razlaga evangelija 6. postne nedelje.

Ko je prišla ura, je Jezus sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas /…/ 

Šel je ven in se kakor ponavadi napótil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molíte, da ne pridete v skušnjavo!« sam pa se je oddáljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí.« /…/

Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji /…/

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govóril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji ljudstva so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: 'Ta je judovski kralj.' /…/

Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure, ker sonce ni dajálo svetlobe. Zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil. (prim. Lk 22,14–23,56)

Cvetno nedeljo letos obhajamo 10. aprila. FOTO: Tatjana Splichal

Kristusova pasijonska zgodba se ponavlja skozi ljudi vseh časov, vedno znova jo gledamo, kako stopa v naše življenje, včasih tiho, včasih pretresljivo, kot bombe ali kot neslišno prenašanje križa, ne samo v dneh pred veliko nočjo, vsak dan, včeraj, danes, jutri, trpljenja je toliko, da bi najraje pogledali stran, bolezni in vojne, smrti in solze, novice, strašne in neposlušljive, ne moremo jim ubežati. 

Nevzdržno je, tako zelo, da tudi nam prek jezika in srca drsi ena sama misel, tako domača vsem, ki stojimo pod križem človeštva: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec« (Lk 23,35).

Mar ni to Bog, kakršnega hočemo, da bi rešil vse hudo na svetu, da bi samo zamahnil z roko in bi bilo vsega slabega konec? Mar ni to, da tega ne stori, eden najbolj tehtnih razlogov, da dvomimo vanj in v njegovo ljubezen, ta njegova tišina in pasivnost ob vsem človeškem trpljenju?

Bog sočutja

In vendar si je sam izbral drugačno pot, »med hudodelce je bil prištet« (Lk 22,37). Biti eden od nas, hoditi isto pot, kot jo hodi milijone ljudi, včeraj, danes, jutri, kolikor pretežka je bila, »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodí« (Lk 22,42). 

Prenašati, kar prenašamo mi vsi, biti človek med ljudmi, nemočen, pribit na križ, a vendar vsakemu, tudi najnižjemu, blizu, sočuten: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43). 

Da bi hudodelci, grešniki na njegovi desni in levi, nemočni in od življenja potolčeni zmogli naravni refleks našega odrešenja: postati spet človeški drug do drugega. 

Biti blizu v svoji nemoči pred zlom in trpljenjem, biti blizu, samo to, ker drugega ne moremo, ker drugega niti ni treba, kot stotnik, ki je ob Jezusovi smrti slavil Boga, kot množice na Golgoti, ki »so se nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,47-48).

Bog prisotnosti

Tisti pod križem so se spremenili, kajti samo tako se lahko v človeku zgodi nekaj novega, samo tako se ljudje spremenimo, ko v svoji nemoči začutimo potrebo, da bi ljubili, ko se v nas vzbudi edina moč, ki jo res imamo. 

Morda zato toliko golgot, morda zato toliko getsemanijev, skozi katere moramo stopati, včeraj, danes, jutri, da bi ne pozabili biti občutljivi, da ne bi pozabili vsak dan reagirati z morda edino potezo, v kateri smo na las podobni Bogu, ki je bil najbolj med nami tedaj, ko ni ničesar rekel. 

Ko je bil samo tiho in blizu, objokan ob bolniški postelji, zgrožen ob truplih pobitih in je sotrpel ter tako razložil vse Božje tišine našega življenja kot tišine bližine in sočutja: »In ko je to rekel, je izdihnil« (Lk 23,46).

Ker ne potrebujemo čudodelnega, temveč prisotnega Boga. In človeka tudi.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (14/2022). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close