V Štihovi dvorani Cankarjevega doma je svoje poglede naekonomijo predstavil češki ekonomist, nekdanji svetovalec Vacláva Havla, TomášSedláček, katerega knjiga Ekonomija dobrega in zla je v slovenskem prevodupravkar izšla pri založbi Družina. Predava na Karlovi univerzi v Pragi, hkratipa je tudi makroekonomski analitik za Češko centralno banko (ČSOB), pišekolumne in je priljubljen radijski in televizijski komentator.

Pogosto ekonomijo gledamo samo skozi številke in pri tempozabljamo na človeka, je v nagovoru opozoril urednik Družine, Tone Rode, TomašSedláček pa na ekonomijo gleda skozi perspektive, filozofije, zgodovine, filologije,mitov, literature, Svetega pisma in celo filmov, še posebej grozljivk, in šečesa. S prepletanjem vsega tega vedenja dobi ekonomija drugačen obraz in tegaje opisal v knjigi Ekonomija dobrega in zla. Z ekonomistom se je pogovarjala mag. Marjana Kos.

Tomáša Sedláčka bi težko opisali le kot ekonomista. Kot namje povedal, ga v vsaki državi drugače označujejo: na nizozemskem je filozof, vBelgiji bolj opažajo njegovo umetniško stran, v Nemčiji in Švici pa se še nisoodločili, kam ga uvrstiti. Pri sedmih letih si je celo želel postati igralec,kar mu je uspelo le na pol, se je pošalil, ker je postal ekonomist. V igralskivlogi – igral je samega sebe – se je preizkusil, ko so v Brnu ustvarilipredstavo po njegovi knjigi.

Ep o Gilgamešu kotinterpretacija izvirnega greha

V Ekonomiji dobrega in zla je prepletal vse od epa oGilgamešu, s katerim se začne, do poezija in celo filma. Najstarejši ep ječudovit, saj v njem ni nasilja in denarja, zna pa iz njega Sedláček izpeljatifilozofijo iz Svetega pisma. Vodilni motiv zgodbe je padec človeka iz rajskegavrta. Pri Gilgamešu je izvirni greh spolnost, v Svetem pismu pa jabolko. Predusodnim padcem pa se v le odstavku in pol 23-krat pojavijo izrazi iz potrošnje(npr. uporaba) in tako se izvirni greh znova interpretira – potrošnja prepovedanega.Adam in Eva nista jedla jabolka, ker bi bila lačna, je razložil Sedláček,temveč, je šlo za nekaj drugega. V raju sta imela prva človeka drug drugega in jimani ničesar primanjkovalo. Pa še Bogu sta bila blizu, kot ne bo noben človekveč. Pa vendar jima ni bilo dovolj, kar je težava tudi zdaj, in prav to nas jepo Sedláčkovem mnenju pripeljalo do krize – pretirana potrošnja.

Adam se je počutil osamljenega, čeprav je imel ženo,nesposobnega, ker mu je Bog dejal, da potrebuje pomočnika.

Višji standard, večželja, manj zadovoljstva

Že pred tisoč leti se je v epu človek odtujil od sočlovekain delavec od dela. Sedláček je znova potegnil vzporednice z današnjo situacijov Evropi. Tudi ko zadovoljimo svoje želje, nismo zadovoljni in hočemo več.Povpraševanje pa generira novo povpraševanje, o čemer je govoril tudi SlavojŽižek. Evropejce je težko osrečiti, je zbranemu občinstvu dejal češkiekonomist. Lažje je osrečiti otroka v Afriki kot v Evropi. Pred 20 leti smo imelimanj želja, nas je spomnil, čeprav smo zdaj bogatejši in imamo višjiživljenjski standard.

V Grčiji sta se z vprašanjem ekonomije ukvarjali dvojihedonisti so menili, da z delom povečajo imetje, čemur smo sledili 2000 let, instoiki, ki pa so težavo zadovoljenja potreb usmerili v človeka – če imam manjkot si želim, znižaj svoje želje, vendar tega mnogi niso sposobni storiti. Ševeč, ko nekaj dobimo, nas ne zanima več in si želimo še več. Tudi na to jeopozoril Sedláček in trkal na našo vest.  A nato poudaril, da je podobno pri znanju, karpa je dobro. Tudi mati Terezija je dejala, da nikoli nismo dovolj duhovni,vedno še lahko rastemo in se razvijamo. Napetost med željo in tistim, karimamo, nas žene naprej, zato moramo biti hvaležni za nezadovoljstvo, nas jepoučil Sedláček. Pri tem je omenil nizozemskega filozofa in ekonomista BernardaMandevilla, ki je v nasprotju skrščansko krepostjo trdil, da je pohlep nujen za napredek in v zgodbi napisal,kako lahko zasebna pregreha postane javna korist. Iz slabih namenov lahko z rodijo dobri, pozitivni rezultati (čudež), žal pa je mogoče tudiobratno, saj je pot do pekla tlakovana z dobrimi nameni, je slikovito opisal Sedláček.

Kako pomemben je zares BDP?

Češki ekonomist je v svojem preprostem slogu razpredal tudi o BDP. Občinstvo je vprašal, ali vedo, kolikšen je bil njihov osebni BDP vlanskem prvem trimesečju. Nihče ni vedel - tudi finančniki tega ne vedo, nas je poučil. Zakaj ne? Ker nas ne zanima. BDP je pomemben, vendar ne toliko, kot nam hočejo prikazati - fetišizirajo ga. BDP je v vertikalni strukturi na vrhu, v njegovem imenu trošimo npr. fosilna goriva (energija preteklosti), ker pa jih primanjkuje, se zadolžujemo (energija prihodnosti). Tako smo združili pretklost in prihodnost, vendar dolg bomo morali odplačati, zato bo ta energija v prihodnosti manjkala.  Zato zdaj vse upe polagamo v inovacijo. 

Pomembn vir BDP je tudi sporazumevanje oz. njegova marketizacija, saj govorimo z napravo, ne človekom. Tega včasih ni bilo, zdaj pa trgu dajemo, česar nima, s čimer pridobiva BDP. To je za nas le številka, za zaveso pa je druga energija, je Sedláček uporabil primerjavo. Ne vemo, zakaj točno merimo BDP. Sreče z njim ne moremo izmeriti. Lahko bi vanj vključiti tudi merilo kakovost zraka ali piva, se je pošalil Sedláček.

Revnejši vedno potegnejo kratki konec

Mednarodno trgovanje - koristno za reveže, še bolj pa za bogate, saj ti realno vedno več pridobijo. Reveži naredijo izdelek za en evro, v Evropizanj damo 100 evrov. Slikovito je naš odnos Sedláček opisal z zgodbo, ko potujemo v revnejšo državo. V Sloveniji smo pripravljeni dati dva evra za hlebec kruha, tam, kjer sicer stane 10 centov pa bi se zgražali,ko bi nam ga nekdo hotel prodati za več in bi iskali drugega kupca. Bogatejši so monopolisti. 

Rast ni neskončna

Sedláčekpogosto govori, tudi tokrat je bilo tako, o rasti v kapitalizmu. Prav rast je po njegovem mnenju problematična. Nenehno hočemo rasti, vendar to ne more neskončno trajati, zato se zadolžujemo. Če si izposodimo denar, ne pomeni, da smo toliko bogatejši, prav tako ni bogatejša država, ko si izposodi nekaj odstotkov BDP in ga nameni gospodarstvu. Tose, je razlagal ekonomist, lahko res izboljša, a imamo še vedno dolg. Besedo domači v BDP bi lahko zamenjali z "depth" (dolg). 

Človek brez duha je zombi

Vkapitalizmu poslušamo iste pritožbe kot v komunizmu, je dejal Sedláček.Oba sistema naj binam odvzemali duha. Telo brez duha pa je zombi, ki gavidimo v grozljivkah. Te namreč češki ekonomist obožuje. Zombi je zastrašujoč, ker je telo enako, vendar v njem ni več duše - ni več prijatelja, ki smo ga poznali. Zanj obstaja le dvoje: hrana in multipliciranje. Telo zombija pa je učinkovito, vendar gre v napačno smer. Zombi brez telesa je duh, ki le strmi v nas in nas straši, ker namnekajočita, nas krivi, zato smo tik pred tem, da bi se nam zmešalo. Ali je nekaj učinkovito, je odvisno od njegovega namena, težava pa je, ko ne poznamo, kot pri ekonomiji. Ta je dolgočasna in celo škodljiva, če nima duše. Ekonomija nam ne sme zapovedovati vrednot. Podobno je pri kapitalizmu in EU - nimata namena. EU ga je že dosegla, saj živimo v miru dlje kot kdaj koli prej, in imamo mednarodno trgovanje, isto valuto, administracijo. Vendar zdaj nimamo več namena v EU, ker smo ga uresničili. Če želimo napredovati, torej moramo spremeniti namen.  

Zanimivoje Sedláček prikazal, kako so se nekoč bojevali zaradi različnih pogledov na npr. vero ali za ozemlja. Zdaj pa - ali bi Slovenija vzela del tujega ozemlja, če bi ji ga ponudili? Verjetno bi dejali Ne, hvala, imamo dovolj svojih težav. Umikamo se odgovornosti. 

Najboljša valuta je nasmeh

Koso Sedláčka v Berlinu vprašali, katera bi bila po njegovem mnenju hipotetično najboljša valuta,je odgovoril: "Nasmeh". Vsi bi ga lahko sami "tiskali", še izvažali bi ga in vlada bi se celo res trudila, da bibili srečni in zadovoljni. Podobno bi lahko primerjali z všečki, kjer bi za vsak klik na všeč mi je dobili kakšen cent. Če pomislimo, se je Sedláček obrnik k moderatorki, že midva si dajeva nasmehe, plačujeva se s čustvi. To že počnemo, zdi se nam novo, a bi lahko bilo resnično.  

Ob koncu jeTomáš Sedláček strnil svoje mnenje o ekonomiji: Ničesar nimam proti ekonomiji, saj sem ekonomist. Kot kritik, ki ne sovraži literature, čeprav jo kritizira. Jaz sem pač ekonomist, zato se norčujem iz ekonomije. A je ne sovražim. Mislil si le, da ji ne bi smeli pripisovati prevelikega pomena.