Odhod oboroženih sil ZDA iz Afganistana je bil pričakovan in načrtovan. Zagotovo pa je presenečenje kapitulacija vladnih ustanov z vojsko vred, ki so jo zavezniki, tudi Slovenci, dolga leta urili za ukrepanje v tem trenutku. Talibani pri osvajanju ključnih mest v državi namreč niso naleteli na nobeno obrambo, ampak so se sprehodili do Kabula in si kot turisti brez vstopnine ogledali dragocenosti v vladnih palačah ter se razmigali v fitnesih, ki so jim jih zavezniki po svojem odhodu velikodušno prepustili. Takoj pa so oznanili, da bo sedaj v deželi red, ki temelji na islamskem pravu. Prebivalcem in posebej ženskam so celo obljubili vse pravice, ki jih nudi šeriat.

Namen tega pisanja ni informiranje o aktualnih političnih in družbenih dogodkih v eni najrevnejših držav na svetu, kjer talibani prevzemajo oblast. O tem lahko beremo vsak dan sveže novice v medijih. Naš namen ni niti napovedovati, kako naj bi se odvijali dogodki po dramatičnih spremembah v Afganistanu. Želimo le na kratko predstaviti šeriatsko pravo in odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni, da je v neki državi družbena ureditev podrejena islamski religiji.

Tekma politike in religije za prevlado

Za lažjo predstavo se bomo v izhodišču ozrli v evropsko zgodovino. Tudi na naši celini namreč najdemo obdobja, ko sta politika in religija tekmovali za prevlado v družbi. Zgodovinarji govorijo o »cesaropapizmu« in »papocesarizmu«. V prvem primeru so posvetni vladarji odločali o vseh pomembnih vprašanjih Cerkve, vključno z izbiro papeža in škofov. V drugem primeru pa je papež odločil, koga bo kronal za kralja, in skrbel, da se je civilna zakonodaja skladala z Božjo voljo, ki jo je oznanjala Cerkev. Temu rečemo teokratska ureditev.

Tekmovanje med Cerkvijo in posvetno družbo se je v Evropi končalo z načelom ločitve Cerkve in države. Francoska revolucija ni nameravala Cerkve izločiti iz družbe in javnega življenja, temveč politiki in religiji zagotoviti avtonomijo delovanja. Vsekakor pa ne moremo zanikati dejstva, da je v preteklosti tudi v Evropi javno življenje temeljilo na krščanskem nauku, ki so ga razlagali kleriki, torej papež, škofje in duhovniki. Za Evropejce je to preteklost, čeprav imamo še primere, ko je posvetni vladar hkrati tudi cerkveni vladar, npr. v Združenem kraljestvu, ali pa zelo tesno sodelovanje med Cerkvijo in državo v pravoslavnih državah. Tudi v Izraelu je pravni sistem deloma povzet po judovskih verskih normah.

Tekmovanje med Cerkvijo in posvetno družbo se je v Evropi končalo z načelom ločitve Cerkve in države.

V islamskem svetu pa najdemo primere, kjer je javno življenje danes dobesedno postavljeno na islamski verski nauk, islamski kleriki razlagajo, kaj se v družbi sme in kaj je prepovedano, državne ustanove pa kaznujejo, tudi s smrtjo, tiste, ki se verskih predpisov ne držijo. Z nekoliko različno doslednostjo obstajajo teokratsko urejene družbe v Savdski Arabiji, Iranu, Pakistanu, Indoneziji, Sudanu, Nigeriji, pred nekaj leti smo brali o aplikaciji šeriata v danes že propadlem kalifatu Islamske države … S prevzemom oblasti so talibani oznanili, da bo z njihovo vladavino tudi v Afganistanu javno življenje temeljilo na šeriatu.

Kaj je šeriatsko pravo?

V slovenskem jeziku za islamsko versko pravo uporabljamo dva izraza: šaria in šeriat. Obe besedi izvirata iz arabske beseda »šeria«, kar dobesedno pomeni »predpisana pot«. V bistvu Bog človeku zapoveduje, kako mora živeti v zasebnem in javnem življenju. Musliman je človek, ki je predan Bogu in svoje življenje oblikuje po Božjem razodetju. Po islamskem nauku je nadangel Gabrijel Božjo besedo dobesedno recitiral Mohamedu. Ker ni bil pismen, si je prerok Božjo besedo zapomnil na pamet in jo po preselitvi iz Meke v Medino svojim pisarjem narekoval in ti so jo zapisali. Na osnovi teh zapisov so kalifi v desetletjih po Mohamedovi smrti uredili Koran in šeriatsko zakonodajo.

Ker islam ne pozna jasne ločitve med religiozno in laično sfero, šeriat zapoveduje način življenja na vseh področjih.

Ker islam ne pozna jasne ločitve med religiozno in laično sfero, šeriat zapoveduje način življenja na vseh področjih. Pravzaprav laična sfera v izvirnem islamu sploh ne obstaja. Šeriat kot pravni sistem priznavajo suniti in šiiti. Oboji za njegov prvi vir uporabljajo Koran, nato pa tudi súno (hadise), idžmo in kijás, a pri tem se pojavljajo razlike v interpretaciji. Ker so afganistanski talibani suniti, se bomo posvetili le sunitski razlagi šeriata.

Viri šeriata

Prvi vir šeriata je Koran, ki v izvirnem arabskem jeziku vsebuje 77.639 besed oziroma 323.015 črk, ki so razporejene v 114 sur (poglavij) oz. 6236 ajetov (vrstic). Nekateri ajeti zaradi jasnosti ne potrebujejo razlage.

Tiste, katerih razumevanje ni enoumno, pa šeriat razlaga s pomočjo súne, ki je drugi vir šeriatskega prava. Súna je skupek vseh izrekov, katerih avtor je prerok Mohamed, in se imenujejo hadisi, ter poročil iz njegovega življenja. Čeprav so Mohamedovi sodobniki poznali Koran, so bili velikokrat v dvomu, kako naj ga uresničujejo v vsakdanjem življenju. Božji poslanec je bil zgled vernega muslimana in jim je odgovarjal z navodili za življenje po Božjem razodetju. Beseda hadis etimološko izhaja iz arabske besede ḥadīth, ki v prevodu pomeni sporočilo, pogovor, zgodba ali komunikacija. Hadisi pokrivajo področja teologije, eshatologije in osebne etike. Dotikajo se najrazličnejših tem, kot so na primer: način pravilne molitve, pravilno oblačenje, pravila ob postu v mesecu ramazanu, o prerokih, celo navodila za obnašanje žensk med menstruacijo, pravilno pokopavanje človeka …

Tretji vir šeriata je ídžma, to je soglasje muslimanske skupnosti. Sunizem razume ídžmo kot soglasje verskih pravnih strokovnjakov o živi tradiciji. Torej živi súni. Gre za konsenz priznanih šeriatskih pravnikov, ki rešujejo pravna vprašanja. Idžma je vplivala na razvoj in prenovo islamskega prava v zgodovini in jo danes v teokratsko urejenih državah sprejemajo najvišja državna sodišča.

Kijás je četrti vir šeriatskega prava in pomeni sklepanje po analogiji, pri čemer je pravnik postavljen pred še ne obravnavan primer. Kijás namerava odkriti smiselni zakon. Za iskanje pravilnega odgovora uporablja primere iz Korana in súne. Na primer, ker Koran prepoveduje uživanje alkoholnih pijač, je po analognem sklepanju prepovedano tudi uživanje mamil, pa čeprav Koran tega izrecno ne omenja. Pravne odločitve, sprejete s postopkom kijása, so veljavne šele takrat, ko jih prejme ídžma. Vernik lahko sicer sam sklepa, da so mamila prav tako prepovedana kot pitje alkoholnih pijač, ampak če ídžma tega ne bi potrdila, predpis ne bi bil obvezujoč za vse muslimane.

V šeriatu se predpisi delijo na pet stopenj. V prvo kategorijo spadajo predpisi, katerih izpolnjevanje je obvezno, vernik pa bo za to nagrajen oz. v primeru neizpolnjevanja kaznovan. Naslednja kategorija vsebuje strogo prepovedana dejanja; tudi tu so predvidene sankcije. Tretja kategorija govori o sicer dovoljenih dejanjih, ki pa lahko v nekaterih primerih vernika odvrnejo od izpolnjevanja Božje volje in so zato popolnoma prepuščena volji posameznika; npr. udeležba na glasbenih prireditvah. Četrta kategorija so dejanja, ki so priporočljiva, a ne zapovedana. Na peti stopnji pa najdemo slaba dejanja, ki pa niso prepovedana, na primer slaba osebna higiena. Za kršitve v zadnjih dveh kategorijah niso predvidene kazni za vernike.

Sekularizacija v islamu

Po tej kratki predstavitvi šeriata se nam samo po sebi postavlja vprašanje, kako dosledno se te zakonodaje muslimani dejansko držijo. Nihče si ne more zatiskati oči, sekularizacija se dogaja tudi v islamskem svetu. Verniki ne obiskujejo redno sicer zapovedanih molitev, obnašanje in post prikrojijo svojim željam … V Iranu in Savdski Arabiji obstajajo tako imenovane verske policije, ki nadzorujejo izpolnjevanje verskih predpisov, vendar avtor tega besedila iz osebnih poznanstev spoznava, da je tudi tam predvsem med mladimi veliko odstopanja od šeriata; velik problem predstavlja predvsem uživanje alkohola in mamil. Slednja v Iran prihajajo prav iz Afganistana, kjer preprostim ljudem njihovo pridelovanje in prodaja omogočata preživetje.

Zavračanje tradicionalnih islamskih vrednot je prisotno tudi v državah, kjer je šeriat podprt z državnimi ustanovami.

Šeriatsko pravo še najbolj ohranja svojo verodostojnost na področju družinskega prava, kar je glede na to, da je družina v islamu ohranila status ohranjevalke islamsko-religijskih vrednot in struktur, povsem razumljivo. Zavračanje tradicionalnih islamskih vrednot je torej prisotno tudi v državah, kjer je šeriat podprt z državnimi ustanovami. To dokazuje množično izseljevanje iz Irana ter strah in beg pred talibani v Afganistanu.

Strogo spoštovanje šeriata pri fundamentalistih, ki se vračajo h koreninam islama, nam po eni strani razodeva iskreno željo vernikov, da bi oblikovali življenje po Božji volji. Po drugi strani pa vidimo, kako se fundamentalizem lahko hitro prelevi v ekstremizem, ko želi fundamentalist prisiliti tudi druge ljudi, da bi sledili njegovemu zgledu. To pa ni dobro in tudi ni v skladu s Koranom. Bog je namreč Mohamedu razodel, da v religiji ni prisile (prim. K 2, 257) in da se mora človek za vero odločiti sam (prim. K 18, 30).

Prispevek p. Marija Osredkarja, predstojnika katedre za osnovno bogoslovje in dialog Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je objavljen v septembrski številki Slovenskega časa, ki je priložena 36. številki Družine.

Septembrski Slovenski čas poleg tega prispevka prinaša še veliko drugih aktualnih prispevkov, med drugimi:

· uvodnik dr. Draga Karla Ocvirka, v katerem se pod naslovom »Od talibanstva k bratstvu« na podlagi dogajanju v Afganistanu ozre na razmere v zahodnih demokracijah in tudi v Sloveniji;

· spominski zapis Tineta Goleža o tem, kako je komunistična partija pred 80 leti (16. septembra 1941) tudi de iure uzurpirala protiokupatorski boj;

· pogovor s »slikarjem s talentom za humor in druge resne reči« Črtomirjem Frelihom (duhovit intervju je pripravil njegov slikarski kolega dr. Jožef Muhovič);

· recenzijo knjige ameriškega publicista Roda Dreherja Ne živite od laži, ki jo je napisal Denis Poniž;

· prispevek, v katerem je zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. ob 30. obletnici smrti predstavil življenjsko zgodbo »plodnega raziskovalca veselega duha« Angela Viviana, duhovnika, vrhunskega judaista in bibličnega filologa slovenskih korenin (1942–1991).