Slovenske vlade so bile zato praviloma kompromisne, programsko raznorodne in pogosto notranje napete. Golobova vlada je bila v tem smislu izjema.

Po marčevskih volitvah je zaradi izjav predsednikov strank in njihovih članov znova kazalo na težka pogajanja. Verjetne so se zdele celo nove, predčasne volitve. V tokratno konstelacijo parlamenta so prišle stranke, za katere se zdi, da bodo težko sodelovale. Prejšnja koalicija je v štirih letih izvajala program, pod katerega se novi stranki nista mogli podpisati, na drugi strani pa je bila težava tudi stalni pritisk nekoaličenja z Janšo.

Dejstev še vedno ne more sprejeti niti Golob, ki tik pred nastankom vlade s stisnjenimi zobmi zopet ponuja nekakšno tehnično vlado in po dveh letih nove volitve.

V takšnem vzdušju si je Golob z mnogimi začetniškimi napakami povsem zaprl vrata za ponovitev mandata, novi stranki v parlamentu pa sta vendarle dali na prvo mesto svoja programa in začeli pogajanja za desnosredinsko vlado. Prva testa parlamentarnega vzdušja sta bila izvolitev Stevanoviča za predsednika parlamenta in interventni zakon, ki ga je vložil trojček NSi, Fokus in SLS, Resnica in Demokrati. Ker so si stranke, ki so zdaj že načelno podprle Janšo kot bodočega mandatarja, programsko z manjšimi izjemami precej sorodne, sta bila oba preizkusa uspešna.

Obrisi vlade pa že od začetka sprožajo reakcijo, ki je postala stalnica, kadar se obeta ne-leva vlada. Najprej so z vso silo na novi stranki pritiskali veljaki iz prejšnje koalicije. Ves čas povolilnega obdobja pa najprej z manjšimi, zdaj pa že s precej grobimi intervencijami pomagajo nevladniki, PR-novinarji in znova tudi sindikalisti. Še posebej pričakovano kandidat Levice Branimir Štrukelj, ki je že uspel zbrati 47.000 podpisov v podporo referendumu o interventnem zakonu. Dejstev še vedno ne more sprejeti niti Golob, ki tik pred nastankom vlade s stisnjenimi zobmi zopet ponuja nekakšno tehnično vlado in po dveh letih nove volitve.

To je tudi ključna razlika med sestavljanjem leve in ne-leve vlade v Sloveniji. Leva vlada se praviloma sestavlja predvsem z vprašanji, kdo bo dobil kateri resor, koliko programa bo kdo uveljavil in kdo bo najbližje kozarcu z marmelado. Ne-leva vlada se mora še pred prisego ukvarjati z vprašanjem, ali ji bo sploh dovoljeno normalno nastati. Zato sedanji poskus oblikovanja desnosredinske vlade ni zanimiv samo zaradi razmerij med strankami, ampak predvsem zaradi vprašanja, ali se je slovenska politika sposobna vsaj za trenutek obnašati, kot da so volitve dejansko odločile nekaj pomembnega.

Obrisi vlade že od začetka sprožajo reakcijo, ki je postala stalnica, kadar se obeta ne-leva vlada.

A vprašanje zdaj najbrž ni več, ali se takšna vlada lahko sestavi, ampak kakšno ceno bo za to plačala. Vlade praviloma ne razpadejo pri podpisu koalicijske pogodbe, ampak takrat, ko partnerji prvič naletijo na resne težave, morda z razhajanji v programu, še pogosteje zaradi zunanjih pritiskov in podtikanj. 

Tudi tokrat bo najbrž tako. To se po pričanju vodstev Resnice in Demokratov izvaja že od samih volitev, gotovo pa se bo med morebitnim mandatom pritisk še stopnjeval. Janša, ki sicer dobro vodi pogajanja, bo moral dokazati, da lahko vodi širšo desnosredinsko večino, ne da bi jo potiskal v pretirane ideološke spopade, ki utrujajo partnerje in zameglijo program. Zato bo prava preizkušnja te vlade manj v tem, ali jo nasprotniki napadajo, in bolj v tem, ali bo znala sama sebi določiti prioritete.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.