Za božič si moramo vzeti čas, da gledamo to skrivnost v jaslicah in pustimo, da deluje na nas. Danes čudenja skoraj več ne poznamo. A za božič je treba spet privzeti to držo čudenja, ganjenosti – kot otrok, ki samo občuduje in se ne ukvarja z ničimer drugim. To skrivnost je treba kontemplirati, zreti, da se tudi v nas rodi Gospod. Da potem vidimo v sebi in v drugih učlovečenega Odrešenika. Apostol Janez v berilih med božičnim časom zelo veliko govori o ljubezni do bližnjega. Če govorimo, da ljubimo Boga, kako to, da ne ljubimo brata, ki je ob nas in je otipljiv? Božič ni neka sladkobnost, ampak je zelo konkretna ljubezen do bratov in sester, konkretna ljubezen vsakdana.

Zelo pomembno je, da začutimo, da smo obdarovani. Bog je prišel k nam zato, da nas obdaruje. Ne zato, da bi se silil v prostor in čas, ampak da bi nas obdaroval s svojim odrešenjem. Tu se povezuje božje in človeško. Bog nas tam, kjer smo, pritegne v svojo bližino, in nam daje tisto največ, kar ima: Božje življenje. Zadnja leta sem po naročilu družin začela izdelovati tudi božične sveče. Veseli me, da ob njih družine podoživljajo božično skrivnost in krepijo medsebojno povezanost.

Božič in velika noč gresta z roko v roki. Moje redovno ime je s. Snežna vstalega Odrešenika in to ime tako doživljam: začne se na božič in se dopolni na veliko noč, prav preko tega, da je Gospod naš odrešenik, ki se spusti k nam, vstopi v našo temo. Vsa liturgija v adventu in tudi potem v božiču ima zelo veliko teh prispodob: Luč, ki prihaja na svet. Odrešenje prihaja. Vzdignite se. Vriskaj, Sion. Veseli se, hči jeruzalemska, Gospod je v tvoji sredi, tvoj Rešitelj. Zdi se mi, da to današnji svet išče na tisoč koncih v stvareh, ki ne odrešujejo. Jezus pa nam to prinaša kot majhen otrok.

Skrivnost učlovečene Božje besede je nekaj, kar nas scela presega. Ne ostane nam drugega, kot da pokleknemo pred Detetom in tako kot Marija iščemo za vsem, kar ta otroček prinaša, eno veliko skrivnost. Pa ta otroček na prvi pogled sploh nič takega ne prinaša: jé in joka kot vsak drug otrok. V tem Detetu je Vsemogočni za nas postal skoraj premajhen, tako nizko se je sklonil, da nas je dosegel. Kliče nas k čudenju, k zrenju v bistveno, k prošnji, da bi videli »preko«. Naša resničnost je, da smo prah: minljivi smo, krhki, čaka nas smrt. Odkar pa se je Bog učlovečil v naše meso, umrl na križu in vstal ter tudi nam vrnil večno življenje, smo zlat prah. Posuti po njegovem naročju. Božič je res velika skrivnost.

Pomembno se mi zdi motrenje majhnosti. Veličina Boga, ki se napravi majhnega, otroka. Ta majhnost je prinesla sadove, preko te poti smo postali odrešeni. Bog tudi nam ponuja pot majhnosti. To ne pomeni samo askeze, ampak preobrazbo: da je v nas več Božjega, da postajamo podobni Kristusu. Kot pravijo naše konstitucije: Kristusa moramo premišljevati, usklajevati svoje življenje z njegovim, mu biti podobni. Pot majhnosti nam je pokazala Mala Terezija. Tudi naša ustanoviteljica Terezija Ávilska je zelo ljubila malega Jezusa, do njega je gojila veliko pobožnost. Kadar je ustanavljala nov red, je s seboj vedno nosila kip Jezuščka.

Če razmišljam o tem vprašanju v kontekstu sveta, v katerem živimo, v vsem mnoštvu verstev in popularnosti new agea, se mi zdi, da božič zelo lepo pokaže, kaj je bistvo krščanske vere. Vse ostale religije govorijo o tem, da se mora človek naprezati, da bi prišel do boga. Da mora biti za to čim bolj popoln. Medtem ko krščanska vera in z njo božič govori ravno nasprotno: Bog se spusti v našo majhnost, v našo grešnost. Ne gre za to, da jaz nekaj sem, ampak da pustim Gospodu, da On v meni postane to, kar je. Bistvena je ravno ta obratna perspektiva Božjega spuščanja v mojo grešnost. Ne pa, da zanikam svoje stanje in poskušam doseči samoodrešenje z lastnimi močmi, kar je danes pogosta mantra. Božič je trenutek, ko smo poklicani sprejeti Božje odrešenje.

Neka božična pesem pravi: majhen si v jaslih, a vesolju vladaš. Kako se Bog res približa človeku – le kdo bi se branil vzeti v naročje otroka. Prepustimo se tej obdarovanosti. Naj najde v nas toplino, ljubezen, dom. To, kar se zgodi v sveti božični noči, se vsak dan obnavlja pri sveti evharistiji. Vsak dan ga prejemamo. Na duhovnih vajah sem nedavno prosila, da bi tako kot Jožef in Marija z Jezusom v naročju imela tako čutečo ljubezen in se vsak dan pustila obdarovati s to ljubeznijo. Kontemplativne redovnice smo poklicane k temu, da smo nositeljice živega Boga, vse drugo nima vrednosti. To je veličina, ki nam je podarjena. Božji otrok nas preoblikuje vase, zato v svojem redovnem imenu vse nosimo predikat Jezusova. Vedno biti na Jezusovi strani, vedno biti njegova. Kaj naj rečem drugega kot: Bogu hvala.