Na veliki četrtek zvečer se z večerno mašo začne velikonočno tridnevje. Na ta dan se spominjamo Jezusove zadnje večerje z apostoli, na kateri je Jezus ustanovil zakrament evharistije in mašniškega posvečenja

»To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge«

»Medtem ko so učenci jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.'« (Mr 14, 22–25.) Jezus je pri zadnji večerji daroval prvo evharistično daritev ali mašo. »Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem« (SŠK). Na veliki četrtek se tudi zahvalimo za zakrament mašniškega posvečenja. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši v Jezusov spomin obnavljamo dejanje posvetitve, ki je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala (prim. Lk 24,13–35).


Kot kruh nastane iz številnih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod, je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.

Kruh predstavlja osnovno hrano, nujno za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi. Oba simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod, tako je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v istem duhu.

Poimenovanje evharistije – maše

Izraz evharistija v grščini pomeni (za)hvala, glagol eucharistein pa zahvaljevati se, zato govorimo o zahvalni daritvi. Zdaj uveljavljen izraz maša izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.


Zahvalna daritev

Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo in izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.


Duhovnik je služabnik svojih vernikov

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Kako letos obhajamo veliki četrtek?

Krizmena maša na veliki četrtek bo prestavljena na čas, ko se bodo razmere uredile. Vsaka škofija bo določila datum krizmene maše; takrat bodo duhovniki prejeli sveta olja.

Vsem župnikom (duhovnikom) se za ta dan izjemoma dovoljuje, da obhajajo večerno sveto mašo ob 18h v zaprti cerkvi brez udeležbe vernikov. Umivanje nog, že dano na izbiro, se opusti. Ob koncu svete maše se opusti procesijo z Najsvetejšim zakramentom. Najsvetejše se shrani v tabernakelj. Duhovniki, ki ne morejo obhajati svete maše, zmolijo večernice (prim. Liturgia Horarum). Župnik naj vernikom sporoči, kdaj bo obhajal večerno mašo, in jih povabi, da se mu pridružijo v duhu in zmolijo rožni venec za duhovne poklice oziroma preberejo pasijon po Janezu.

Škofje prosijo Radio Ognjišče in TV Exodus, da v svojem programu, v času svetega tridnevja, vernikom omogočita spremljanje neposrednega prenosa svete maše iz ene izmed cerkva, kjer imajo že postavljeno tehnično opremo. Vabijo jih, naj video oziroma avdio signal delijo z drugimi lokalnimi radii in televizijami oziroma naj se lokalne televizijske in radijske postaje obrnejo na lokalne župnike stolnic posameznih škofij za izvedbo prenosa bogoslužja.

Po večerni maši zvonovi utihnejo.


Povzeto po SŠK

Foto: Tatjana Splichal, Tamino Petelinšek