Duhovnika in znanstvenika Simona Robiča sta predstavila mag. Matija Križnar in mag. Špela Pungaršek. FOTO: Jožef Pavlič

V dvorani škofa Jožefa Kvasa v Cerkljah na Gorenjskem je bil 28. februarja 2024 simpozij o duhovniku in naravoslovcu Simonu Robiču ob 200. obletnici njegovega rojstva. Rodil se je 11. februarja 1824 v Kranjski Gori, umrl pa 7. marca 1897 na Šenturški Gori, kjer je nazadnje deloval kot duhovnik, je tam tudi pokopan.

Predavanje je tudi izpričalo, kako pomembno vlogo je kot znanstvenik imel v domačih in tujih strokovnih krogih Simon Robič. FOTO: Jožef Pavlič

V Gostišču Jamarski dom na Gorjuši so 9. junija 2024 predstavili zbornik o velikem znanstveniku z naslovom Simon Robič (1824–1897), mož posebne vrste, ki vsebuje referata s simpozija. Uredil ga je Matija Križnar, ki je na simpoziju govoril o Robičevem zbiranju in preučevanju fosilov. Skupaj z sodelavko Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani Špelo Pungaršek, ki je na simpoziju predstavila Robičeve zbirke rastlin in gliv, je spregovoril tudi 12. decembra 2024 v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku. Predavatelja sta predavanje naslovila SIMON ROBIČ, vedno nemiren kranjski naravoslovec. 

Matija Križnar je Simona Robiča predvsem predstavil kot zbiratelja in raziskovalca fosilov. FOTO: Jožef Pavlič

Znanstvenika je predstavila predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar. Povedala je, da je Špela Pungaršek po izobrazbi biologinja, strokovni vodja alpskega botaničnega vrta Julijana in Kustodiata za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Prebrala je njeno močno zaskrbljujoče spraševanje, »kam so izginili pisani travniki«, kako negativno vplivajo podnebne spremembe na alpske rastline in kako so ogroženi tudi mokrotni travniki. Omenila je, da je za svoje delo – razstavo Naše malo veliko morje leta 2016 dobila Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke.

Špela Pungaršek je o Simonu Robiču spregovorila kot o botaniku in mikologu. FOTO: Jožef Pavlič

O Matiju Križnarju je dejala, da je že kot študent leta 2000 dobil Prešernovo nagrado za študente, da je po stroki lesar, magistriral pa je iz geoloških znanosti, da je vodja Kustodiata za geologijo in muzejski svetovalec. Navedla je tudi njegove številne strokovne objave; zlasti v Kamniškem zborniku. Te so za občino Kamnik, pa tudi Komendo, še posebej dragocene, saj zajemajo njegove raziskave in ugotovitve z območja obeh občin. Oba znanstvenika je na koncu povabila k nadaljnjemu pisanju v Kamniški zbornik.

Simon Robič je v Dobliškem grabnu našel čisto novi mah, s čimer je zbudil veliko pozornost pri drugih raziskovalcih narave. FOTO: Jožef Pavlič

Kot prvi je nato Simona Robiča (Rabiča) predstavil Matija Križnar. Najprej kot duhovnika, nato pa njegove geološke raziskave, zlasti odkritja in najdbe fosilov. Posebej je omenil, kaj je našel v okolici Kamnika in Tunjic in nasploh (miocenske rakovice, jamske hroščke, žuželke, polže, školjke, vretenčarje … ), s katerimi strokovnjaki si je dopisoval …

Strokovnjaki so najdbo ostanka kačjega pastirja poimenovali po Simonu Robiču, ki je veliko raziskoval v Tunjicah in okolici, kjer so našli, kar je ostalo od kačjega pastirja. FOTO: Jožef Pavlič

Špela Pungaršek je za njim spregovorila o Robiču kot botaniku in mikologu, raziskovalcu zdravilnih pa tudi strupenih rastlin (zlasti ko sva se dva ponevedoma zastrupila z volčjo češnjo), gliv, lišajev, mahov. Odkril je tretjino mahov, ki so danes v Sloveniji, leta 1882 v Dobliškem grabnu čisto novo vrsto mahu, ki je zbudil veliko pozornost v mednarodnih strokovnih krogih. Povedala je, kako je najdeno shranjeval, sodeloval z vsemi tedanjimi pomembnimi botaniki in mikologi po Evropi, prodajal zbirke, denar pa namenjal za podpiranje nadarjenih dijakov v Kranjski Gori in okolici. Veliko zbirk je od njega odkupil za zmerno ceno Deželni prirodoslovni muzej v Ljubljani. Njegova velika zasluga je bila tudi ta, da je treba o najdbah pisati tudi v slovenščini, ne le nemščini kot za to primernejšem jeziku, kar so menili nekateri. Pisati je znal tudi hudomušno, da je s tem pritegnil bralstvo. Celo o strupenih kačah, modrasih, ki jih je gojil pod zidom svojega župnišča; vabil ljudi, naj jih kar pridejo pogledat.

Robičev opis hoje v Mokriško jamo. FOTO: Jožef Pavlič

V Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani si lahko ogledate razstavo o Simonu Robiču. Potovala bo tudi po Sloveniji, da bo čim več Slovencev spoznalo tega velikega znanstvenika.

Dr. Marjeta Humar, prva z desne, je Matija Križnarja in Špelo Pungaršek še posebej povabila k pisanju za Kamniški zbornik. FOTO: Jožef Pavlič

Predavatelja sta nazadnje povedala, da je bil Simon Robič znanstvenik evropskega formata, je zapustil izjemno bogato strokovno »dediščino«, s katero bodo imeli še veliko opraviti sedanji raziskovalci, je zmogel skorajda neverjetne stvari ob svojem duhovniškem delu. Bil je posebnež, kar je skorajda nekaj običajnega med izjemno nadarjenimi ljudmi. Nosil je klobuk iz storževih lupin, da mu dež ni močil glave; dežnik bi ga pri raziskovanju oviral. Vstajenja dan čaka na razgledni Šenturški Gori, kamor vabi na ogled (sprehod) dolince, so mu domačini namestili spominsko ploščo. Poglavitno pa je, da so bili pod vodstvom Davida Rupnika, cerkvenega ključarja cerkve sv. Urha (od tod ime vasi), pobudniki simpozija o Simonu Robiču v bližnjih Cerkljah na Gorenjskem. Predavanje v Kamniku je bila dodatna osvetlitev duhovniškega in znanstvenega delovanja velikega Slovenca – Simona Robiča.