Minuli teden, 24. novembra, so v Zagrebu priredili enodnevni simpozij z naslovom »Kardinal Stepinac in Srbi na Hrvaškem v kontekstu druge svetovne vojne in povojnega obdobja«. Dan pred začetkom simpozija je dr. Esther Gitman iz New Yorka predstavila uvodno predavanje z naslovom »Dr. Alojzije Stepinac, the Archbishop of Zagreb on Trial by Tito's Regime, Historians and the Current Serbian Regime« (Dr. Alojzij Stepinac, zagrebški nadškof, na procesu Titovega režima, zgodovinarjev in sodobnega srbskega režima«), simpozij pa je spremljala razstava dokumentov in medijske kampanje proti Stepincu v letih 1945/46, ki je pomenila medijsko pripravo na njegovo sojenje. Med poslušalci so bili predstavniki pravoslavne Cerkve, Islamske in Judovske verske skupnosti na Hrvaškem.

Na simpoziju so bila predstavljena naslednja predavanja: Hrvaška v stoletju sprememb. Od ustvarjanja prve jugoslovanske države do konca druge svetovne vojne (dr. Ivica Šute z zagrebške Filozofske fakultete); Ustvarjanje mita o nadškofu Stepincu po letu 1945 (dr. Tomislav Anić, Hrvaška katoliška univerza); Odnos nadškofa Stepinca do oblasti v NDH (dr. Mario Jareb, Hrvaški inštitut za zgodovino v Zagrebu); Nadškof Stepinac in odnos do oblasti v NDH (dr. Milan Koljanin, Inštitut za sodobno zgodovino v Beogradu); Alojzij Stepinac in odnos do Srbov in pravoslavja«(dr. Radmila Radić, Inštitut za novejšo zgodovino Srbije v Beogradu); Nadškof Stepinac in srbska pravoslavna Cerkev (dr. Miroslav Akmadža, Hrvaški inštitut za zgodovino – oddelek za zgodovino Slavonije, Srema in Baranje v Slavonskem Brodu); Državni program verskih prestopov in odzivi nadškofa Stepinca ter drugih katoliških predstavnikov (dr. Jure Krišto, Hrvaški inštitut za zgodovino v Zagrebu / Hrvaška katoliška univerza); Vloga nadškofa Stepinca v oskrbi in reševanju srbskih in judovskih otrok (dr. Mario Kevo, Hrvaška katoliška univerza); Nadškof Stepinac in Srbi: resnica, laži in manipulacije (dr. Robin Harris, Center za obnovo kulture v Zagrebu); Nadškof Stepinac: sodelovanje s Srbi v reševanju Srbov (msgr. Juraj Batelja, postulator v postopku za kanonizacijo blaženega Alojzija Stepinca).

Uvodno predavanje dr. Gitmanove, druga predavanja in še posebej razstava časopisnega tiska so izpostavili vlogo komunistične propagande v ustvarjanju negativnega mita in s tem tudi pisanja zgodovine, ki je vse do danes pomembno vplivala na podobo nadškofa v svetovni in tudi katoliški javnosti.

Srbski zgodovinarji so kritično ocenili »podporo, ki jo je nadškof nudil režimu« kljub »posameznim posredovanjem« za reševanje ogroženih, in da ni javno kritiziral režima, pritožili pa so se tudi zaradi nedostopnosti dokumentacije.

Nasprotno pa so predstavitve drugih predavateljev poskrbele za obsežno dokumentacijo – javnosti je bila doslej delno neznana – o obsegu delovanja nadškofa pri reševanju življenj in o oskrbi velikega števila - več kot 2.700 - srbskih otrok, ki so ostali brez staršev; nekaterim so starše pobili, druge so deportirali v Nemčijo.

Sistematično delo o tem je opravljala nadškofijska Karitas v sodelovanju z več deset državljani srbske narodnosti, posebej Diane Budisavljević in dr. Vidakovića, o čemer je slednji napisal izčrpno pohvalno pričevanje, naslovljeno na Sinodo srbske pravoslavne Cerkve. V tem pogledu so posebej pomembna pohvalna poročila predstavnikov zahodnih diplomatskih in dobrodelnih ustanov, medtem ko ga nemški dokumenti označujejo kot sovražnika.

Posebna tema simpozija so bili nastopi, s katerimi je nadškof Stepinac obsojal kršenje moralnih načel med vojno. Nadškofovi protesti proti nasilju oblasti so se pričeli zelo zgodaj in so se z napredovanjem vojne še krepili. Izražal jih je lahko zgolj preko pisnih posredovanj oblastem ali v cerkvenih pridigah, saj so bili tako posvetni kot cerkveni mediji cenzurirani. Znane so njegove besede iz pridige: »Katoliška Cerkev ne pozna ras, ki vladajo, in ras, ki sužnjujejo.« Na procesu je nadškof dejal: »S kom bi lahko sodeloval: z njimi v Zagrebu ali z vami v gozdu?«



Dobili smo vtis, da bo minilo še veliko časa, preden bomo prišli do povsem znanstvene razprave na to temo med hrvaškimi in srbskimi zgodovinarji, čeravno pa je v tej smeri že zaznati napredek.

dr. Krešimir Veselić, Zagreb/Hagen