Sinodalni očetje, ki se udeležujejo sinode o družini, so minuli petek sklenili prvi teden razprav. Sobota je bila njihov prosti dan in tako se je škof Andrej Glavan oglasil na Radiu Vatikan ter spregovoril o svojem prispevku, ki ga je predstavil na sinodi. Kot je povedal, so se ga zelo dotaknile papeževe besede na začetku sinode, ko je Frančišek sinodalne očete spodbudil, naj govorijo jasno in naj vse delajo mirno v zavesti, da sinoda vedno poteka s Petrom in pod vodstvom Petra, papeževa prisotnost pa je zagotovilo za vse, da bodo ohranili pravo vero. Obenem je udeležence prosil, naj druge poslušajo z vso ponižnostjo in odprtostjo srca do tega, kar imajo povedati.

Kot je pojasnil novomeški škof, je imel vsak udeleženec sinode, posebej škofje in kardinali, na razpolago štiri minute za svoj prispevek. Vsakdo je seveda izbral samo določene dele predhodnega besedila, sam se je odločil za nekatere člene iz tretjega dela, ki govorijo o težkih okoliščinah predvsem ločenih in znova civilno poročenih. Svoj prispevek je predstavil v italijanščini.

Prispevek škofa Glavana na izredni škofovski sinodi o družini:

V Slovenski krajevni Cerkvi se podobno kot v zahodnem svetu soočamo s porastom vernikov, parov, ki živijo skupaj, brez civilnega in cerkvenega zakona in po drugi strani oseb, ki zaradi različnih razlogov niso mogli uresničiti svojih družinskih in zakonskih idealov. Ločeni in razporočeni so že desetletja del življenja naših katoliških občestev. Obenem pa so njihovi življenjski položaji velika priložnost za premislek naše dosedanje družinske pastorale in odnosa Cerkve do te vedno večje skupine vernikov.

Mnogi razporočeni in znova civilno poročeni zakonci ter celo njihovi otroci so zaradi svojega položaja in pastoralne prakse Cerkve pogostokrat v položaju t. i. moralne krize. Zaradi neuspeha na področju družinskega življenja se številni čutijo neprimerne za globoko krščansko življenje in se zato oddaljijo od Cerkve. Še posebej to velja za znova civilno poročene, ki so seznanjeni s prepovedjo prejemanja svetega obhajila in zakramenta sprave. Ob tem se lahko vprašamo, ali je takšna pastoralna praksa še v duhu Jezusove usmiljene ljubezni in ali ni takšna praksa neusklajena, ko gre za prejemanje zakramentov s strani skesanih kristjanov, katerim je dovoljeno prejemati zakrament evharistije, čeprav so ti zakrivili neprimerno večja dejanja, kot so npr. umori oz. so v primeru prostitucije grobo izkoriščali otroke in ženske. Zavedam se, da je to izredno občutljivo področje, ki se dotika naše teologije na področju zakonske zveze in družine. Globoko pa sem prepričan, da bo morala Cerkev najti novo in primernejšo pastoralno prakso, ki bo na eni strani med katoličani poglobila razumevanje zakramenta svetega zakona, na drugi strani pa preprečila evharistični umik katoličanov, ki so se pogosto, lahko tudi brez subjektivne krivde, znašli v položaju sankcije.

Ob tem bo morala Cerkev odgovoriti tudi na izziv pomanjkljive izobrazbe pastoralnih delavcev na področju družinske pastorale in moralne teologije, pa tudi izdelati orodja za boljši prenos vere iz ene generacije na drugo znotraj družine. Od tega je odvisna ne samo kakovost naših družin, temveč tudi prihodnost naše katoliške skupnosti v Sloveniji, Evropi in svetu.

Zato predlagam naslednje predloge:

1. Spodbudi naj Cerkev boljšo formacijo duhovnikov in pastoralnih delavcev na področju zakonske, družinske pastorale in spolne etike ter bioetike.

2. Da naj sinoda opredeli ustrezne pastoralne in zakramentalne rešitve za primere ponovno poročenih ljudi.

3. Poenostavi postopke za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze.

4. Prenovi verouk tako, da bo postal resnična priprava na zakonsko in družinsko življenje.

5. Spodbudi nastanek praktičnih navodil za starše, kako naj oblikujejo krščanski dom in kako naj v praksi posredujejo vero svojim otrokom v vedno bolj sekulariziranem in digitaliziranem svetu.


Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.
Foto: RV