Predmeti iz slovenskega prostora, pri ustvarjanju katerih se je prazgodovinski človek preizkušal v figuraliki, so redki in izjemni. Poleg slavnega koliščarskega idola z ižanskih kolišč na Ljubljanskem barju poznamo iz bakrene in bronaste dobe le še nekaj manj umetelno izdelanih glinenih kipcev. to je bil čas, v katerem so ljudje lončene in bronaste predmete krasili s shematičnim geometrijskim ornamentom. ta je prefinjen in zapleten, vendar nam je danes v svoji abstraktnosti nerazumljiv. V svet takšnega okraševanja je sredi 1. tisočletja pr. kr. kot grom udarila situlska umetnost s kompleksno figuraliko in pripovednim zaporedjem. Z njima nam je prazgodovinski človek prvič neposredno spregovoril o sebi.

Geografija situlske pokrajine

Z izrazom situlska umetnost označujemo specifično upodabljanje v tehniki torevtike – s tolčenjem bronaste pločevine, in sicer ne le na vedricah, tj. situlah, temveč tudi na pasnih sponah, nožnicah mečev, uhanih in čeladah. Izdelki situlske umetnosti so razširjeni vzdolž severnega Jadranskega zaledja, od etruščanske Bologne, venetske kulture v Benečiji in retijskega prostora na Tirolskem do našega, jugovzhodnoalpskega prostora. Situlska umetnost ima izviren način upodabljanja in pripovedovanja, vendar – gledano širše – spada med umetnostne tokove, ki jih je v naš prostor s posredovanjem Grkov in Etruščanov vnesla bližnjevzhodna, t. i. orientalizirajoča umetnost.

Pri nas so upodobitve v situlskem slogu odkrili v velikih središčih železnodobne kulture na Dolenjskem in v Zasavju, posamično tudi v Posočju. Najstarejši izdelki s konca 7. stoletja pr. Kr. so po slogu in motivih primerljivi z etruščanskimi, posredno pa še z grškimi in bližnjevzhodnimi predlogami. Klasični izdelki situlske umetnosti iz obdobja njenega razcveta v 5. stoletju pr. Kr. izkazujejo oblikovno in pripovedno izvirnost, v motiviki pa plodne stike z Veneti, Retijci in Etruščani. V venetskem in retijskem svetu so bili odkriti kot pridatki v grobovih in kot darovi v svetiščih, za Dolenjsko in Zasavje pa so bili značilni le kot grobni pridatki.

Našli so jih v grobovih moških bojevnikov in dostojanstvenikov, vendar tudi v najbogatejših ženskih grobovih.

Situla z Vač

Situlo z Vač so odkrili leta 1882 na grobišču Reber nad Klenikom pri Vačah. Novejše raziskave kažejo, da je bila pridana v bogat bojevniški grob z začetka 5. stoletja pr. Kr. V njem so bile še bronasta dvogrebenasta čelada in železni sulici, ki jih danes hrani dunajski Naravoslovno-zgodovinski muzej. Prizori so na situli organizirani v treh pasovih – frizih. Motivi in njihovo zaporedje so posledica strogih pravil upodabljanja, povezanih s sporočilom na situli. V zgornjem frizu je prikazana procesija konjenikov in mož na vozovih, ki glede na oblačila in pokrivala zasedajo različne družbene položaje. V osrednjem frizu je poudarjen mož na prestolu s trikotnim pokrivalom, ki v roki drži dvoglavo žezlo, simbol vladarske oblasti. Po položaju mu je najbližji mož s podobnim pokrivalom, ki prav tako sedi na prestolu. Sledijo upodobitve igranja na trstenke, obrednega pitja in dvoboja z ročkami, priljubljenega športa železnodobnih elit. Prizore si razlagamo kot pripoved o pomembnih vladarjevih dejanjih in dogodkih iz njegovega življenja. S tega vidika so najlepši spomeniki situlske umetnosti, med katere spada situla z Vač, primerljivi s pripovedmi na posodju ali kamnitih reliefi h pomembnih vladarjev bližnjevzhodnih visokih kultur. V spodnjem frizu so upodobljene rastlinojedi košute in kozorogi, ki jim sledi zver s človeško nogo v gobcu – pogost motiv situlske umetnosti. Pripoved v spodnjem frizu si razlagamo kot simbolno izmenjevanje principov življenja in smrti ter njunega večnega krogotoka.

Članek je v celoti objavljen v reviji Slo, kraji, časi ljudje.

Dr. Peter TURK, Narodni muzej Slovenije