Celjska škofija je bila ustanovljena 7. aprila in razglašena 21. maja 2006. Na koru je slovesnost obogatil zbor Collegium vocale Celje. Pred koncem maše pa so verni ob blagoslovu prejeli še popolni svetoletni odpustek. 

Božja ljubezen je vir upanja

Škof Matjaž je v pridigi vsem zbranim ter tudi škofu Stanislavu, duhovnikom, diakonom, redovnicam, bogoslužnim sodelavcem in predstavnikom vseh župnij celjske škofije poudaril, da je celotno sveto leto – leto upanja – od razglasitve potekalo prav v luči božičnega praznika.

Na sredini škof Maksimilijan Matjaž in povsem na desni upokojeni škof Stanislav Lipovšek. FOTO: Jože Potrpin

To osrednje sporočilo naše vere namreč pravi, »da je Bog postal eden izmed nas, da se Bog želi roditi in se je rodil kot človek ter da se rojeva vedno znova v naše konkretno življenje, ki ga želi posvečati, prenavljati in ustvarjati tako, da bi končno postalo vse božje, vse večno«. To je temelj našega upanja, na katerem gradimo, in ga je sveto leto želelo okrepiti.

Upanje ni sad našega razpoloženja niti naše pridnosti, ampak je Božje rojstvo, kar pomeni, da je zastonjski dar Božje ljubezni. In še več: Bog nam je izkazal svojo ljubezen s tem, »da je Kristus za nas umrl takrat, ko smo bili še grešniki, in da umira za nas, ko smo še grešniki, ter da bi lahko postajali njegovi, da bi lahko postali božji.« K temu temelju in izvoru našega upanja se vedno znova vračamo ter se ga vedno znova opremljamo.

Škof Maksimilijan Matjaž pri blagoslovu sveč, ki jih prejmejo predstavniki župnij ob 20-letnici škofije. FOTO: Jože Potrpin

Človek in Cerkev kot skupnost 

Praznik Svete družine, še posebej tik za praznikom Božiča, želi pred nas postaviti še dve pomembni značilnosti naše vere – a ne samo vere, temveč tudi našega človeškega življenja. Pravo srečno in izpolnjeno življenje se da živeti samo v občestvu. 

Kot je poudaril škof, »biti družina, tega se moramo učiti vsak dan. Človek je bil že ustvarjen kot skupnost dveh različnih oseb. Moža in ženo je Bog ustvaril kot človeka. Temeljno poslanstvo Svetega Duha, tega prvega in največjega Božjega daru, ki ga je Bog poslal v svoji Cerkvi na začetku, na binkoštni dan, je prav povezovanje, združevanje najprej tiste skupine prvih preplašenih in razočaranih apostolov med seboj, potem pa vedno znova novih in novih različnih, da bi v njem postajali eno; ena družina, eno telo, ena Cerkev, živo Kristusovo telo. Samo preko naših odnosov, pa naj so še tako naporni, se rojeva ljubezen, ki je dobrotljiva, usmiljena, potrpežljiva, se ne napihuje in ne misli samo nase. In zato tudi nikoli ne mine in je Božja.«

Zato je tudi bila prva skupna prošnja njihove škofije na začetku svetega leta prav to, da bi se verniki v Cerkvi vedno bolj povezali med seboj in se začutili kot bratje in sestre, kot tisti, ki so bili v krstu rojeni in prerojeni za to novo življenje, bili vcepljeni v Kristusovo telo – Cerkev – ki hodi skupaj in skupaj živi. Vernike v Cerkvi pa povezuje »kri Svetega Duha«, kar je močnejša vez kot le družbeno ali krvno sorodstvo. 

Duhovni boj

Po škofovih besedah iz tega nadalje izhaja druga značilnost naše vere in življenja, ki jo razkriva božični praznik. Božji otrok je na svet prišel kot »nebogljen dojenček«, ki potrebuje zaščito in nego. Zato se je rodil v družini, čeprav v skromni štali. 

Življenje Jezusa je bilo ogroženo od prvega trenutka; Jožef je moral biti nenehno buden, na preži in v gibanju. »Ta Jožefova in Jezusova zgodba ter zgodba svete družine je v resnici duhovna zgodba vsakega človeka, vsakogar, ki zasliši klic Boga in mu želi slediti. Tudi v naše življenje se Bog rodi kot nebogljen otrok, kot nekdo, ki potrebuje veliko nege, veliko pozornosti, skrbi in varstva, da lahko zraste in se okrepi. Zdi se, da je današnji čas še posebej agresiven, močen in iznajdljiv, da bi zadušil tega otroka vere, tega Kristusa, ki se rojeva in je rojen v naših dušah. Ne vem, če se v resnici zavedamo, da pravzaprav poteka apokaliptični boj med dobrim in zlom, med Božjim in človeškim.« Boj med lučjo in temo, smrtjo.

Bog pa nas v tem boju ne pušča samih. Daje nam celo vrsto pripomočkov. Prvo je obljubljeni »Duh Tolažnik«, ki nas bo učil in spomnil vsega ter nas povezal v »trdno občestvo«, ki ga peklenska vrata ne bodo premagala.

 Sklep svetega leta v celjski stolnici sv. Danijela. FOTO: Jože Potrpin 

Za življenje in za vero 

In prav prošnja k Svetemu Duhu in za Svetega duha je bila tudi njihova glavna, prva prošnja in molitev v jubilejnem letu škofije, ki so ga začeli in se zahvalili Bogu »za njenih skromnih, pa vendarle lepih in novih 20 let«.

»Da nas je poklical prav v tem trenutku in v tem času, da smo lahko njegova družina in njegovi pričevalci,« je povedal škof Matjaž in svoj nagovor sklenil z besedami: »Za življenje in za vero. Tega se zavedamo in se bomo morali vedno znova odločati ter se za vero tudi zastaviti. Življenje je namreč kot vrt, smrt pa kot plevel, ki raste sama od sebe. Skupaj smo lahko gotovo močnejši in uspešnejši. Zato nas bo to leto povezovalo in vodilo iz naše škofijske vizije, ki pravi, da se v Svetem Duhu prepoznavamo kot romarji upanja, kot Božji otroci, kot bratje in sestre med seboj, kot člani Cerkve. Naj nas plamen sveče, ki jo bomo ob koncu maše blagoslovili in razdelili po naših župnijah, povezuje med seboj v tej goreči, zvesti ter ponižni molitvi in daritvi.«

Predstavniki župnij so po koncu bogoslužja prejeli sveče z geslom jubilejnega leta: »V Svetem Duhu se prepoznavamo«. Jubilej škofije bodo zaznamovali skozi vse leto z različnimi prireditvami na škofijski in dekanijskih ravneh.

1/11