Z odločitvijo Boga, da ustvari človeka po svoji podobi, se je začel zgodovinski čas, ki ima linearno strukturo, in prav človek je tisti, ki v največji meri daje vsebino zgodovini in usmerja njen tok, saj mu je bilo to poslanstvo tudi zaupano. Zato ta čas ne teče tako mirno niti enakomerno, ampak je poln pretresov, padcev in vzponov, kakor pravi Pridigar: »Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja.« Po navdihu in odločitvi papeža Frančiška pa je bilo letošnje leto poleg vsega drugega tudi čas romanja in čas molitve, čas sprave in čas odpuščanja, čas duhovnih izkušenj. Ni jih bilo malo in mislim, da se je lahko vsak, ki se je za to odločil, po njih srečal z »upanjem, ki ne osramoti«.

Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.

Po čem bo šlo to sveto leto v zgodovino? V Rimu so se na petih mestih odprla sveta vrata, prvič tudi v zaporu. Vse leto so se tam zbirale množice ljudi – čez 32 milijonov romarjev! Mnogi so se udeležili tudi stanovskih srečanj, ki so bila pripravljena zanje, vse z namenom, da bi se človek mogel globlje srečati s seboj in s svojim Odrešenikom. Tudi v Sloveniji so vzniknile mnoge pobude, ki so nas na ustvarjalen način povezale med seboj in prebujale našo občutljivost za Božje: svetoletna razstava umetnikov, romarske poti med svetoletnimi cerkvami, odkrivanje lepote v naših cerkvah, svetoletna glasba, številna romanja in jubilejna stanovska srečanja na različnih ravneh. Vesela sem, da smo se odzvali temu povabilu Cerkve in po svojih močeh delali korake, ki so nas postopoma preoblikovali v romarje upanja.

Poleg vnaprej začrtane poti pa nam je Gospod pripravil tudi presenečenja. Zelo močno pot smo spomladi prehodili s papežem Frančiškom. Molitve za njegovo zdravje in zbiranje na Trgu pred baziliko niso bili v programu, prav tako ne njegov pogreb in izvolitev naslednika, papeža Leona. A ta pomembni in pomenljivi čas vidim kot izraz ljubeče Božje previdnosti, lahko bi rekla »dodano vrednost« svetemu letu. Papež Leon je mirno, pogumno in vedro stopil na začrtano pot svetega leta in takoj osvojil srca romarjev. Ti pa tudi niso pozabili Frančiška – v baziliki sv. Marije Velike se pred njegovim grobom dan za dnem vije kolona romarjev, ki se mu želi priporočiti, in bela vrtnica na nagrobniku je vedno sveža.

S sabo nosimo dragocene duhovne spomine in izkušnje ljubezni, ki je šla skozi nas, in tega nam ne bo nihče vzel.

To pa se že dotika tistega svetega, Božjega časa, tretje dimenzije, ki mi ob vsem daje največ upanja in veselja. V življenju ne moremo zaustaviti časa, ne moremo se ušotoriti v preteklih dogodkih, a nekaj dragocenega nam ostaja, kot pravi apostol Pavel: »Ljubezen nikoli ne mine.« S sabo nosimo dragocene duhovne spomine in izkušnje ljubezni, ki je šla skozi nas, in tega nam ne bo nihče vzel. To so tisti odsevi svetosti, ki je v tem svetem letu po kapljicah pronicala v naš vsakdan in postala tudi naša last. Ti sadovi gredo z nami in z njimi bomo drugače odgovarjali na izzive jutrišnjega sveta.

V tej Božji dimenziji časa, ki je večni »danes«, te dni obhajamo tudi praznik Jezusovega rojstva. Angeli so ob prihodu prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Po tem miru danes kliče vse človeštvo, a začne se pri majhnih stvareh. Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.