S temi besedami je škof dr. Maksimilijan Matjaž v pridigi pri slovesni maši, pri kateri je sodelovalo še deset duhovnikov, ob asistenci diakona ter v navzočnosti bogoslovca, redovnic in spremljevalcev, v nedeljo, 6. septembra, pozdravil bolnike, invalide in ostarele na romanju celjske škofije v slovenski Lurd – Brestanico. Molitveno uro in mašo v baziliki Lurške Matere Božje je oblikovala laško-videmska dekanija, ki je posebej proslavila jubilej škofije. Med mašo je bila priložnost za spoved, prejem bolniškega maziljenja, ob koncu pa so prisotni prejeli še blagoslov z Najsvetejšim. Prepeval je domači župnijski pevski zbor.  

Podeljevanje bolniškega maziljenja. FOTO: Jože Potrpin

Škof Maksimilijan: »Veliko lažje je govoriti o človeku kakor govoriti z njim«

Škof Maksimilijan je nadaljnjo mašno misel posvetil zahtevni Jezusovi besedi: »Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Nato je poudaril: »Bodimo pozorni: Jezus ne pravi: če grešnik greši, če nasprotnik greši, če je problematičen človek. Pravi: Če tvoj brat greši. To spremeni pogled. Veliko lažje je govoriti o človeku kakor govoriti z njim. Lažje je opaziti njegovo napako, jo komentirati, se jeziti ali se od njega oddaljiti, kakor pa stopiti do njega in tvegati srečanje. Jezus pa pravi: 'Če te posluša, si pridobil svojega brata.' Ne gre torej za to, da bi dokazal svoj prav. Gre za to, da bi pridobil brata.« 

Škof dr. Maksimilijan Matjaž med pridigo pri slovesni maši. FOTO: Jože Potrpin

Tu se vera po škofovih besedah pokaže kot nekaj zelo konkretnega. Vera ni samo molitev in nekaj, kar nosimo v svojem srcu. Preverja se v naših odnosih. Zato potrebujemo modrost, da v težkih trenutkih najdemo pravo besedo.

Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci

Zatem se je škof ustavil ob vlogi, mestu in daru bolnih in ostarelih v Cerkvi. »Dragi bolni in starejši, morda zaradi bolezni ali starosti ne morete več narediti vsega, kar ste nekoč. Morda ne morete več redno prihajati k bogoslužju. Morda ste postali odvisni od pomoči drugih. Toda vrednost človeka ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, ustvari ali koristi drugim. Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci. Zato niste na robu Cerkve. Ste njen dragoceni del. Ob dvajsetletnici naše škofije se vam želim za to posebej zahvaliti. Mnogi ste desetletja gradili naše župnije, skrbeli za cerkve, vzgajali otroke v veri, pomagali ljudem v stiski, skrbeli za duhovnike in predvsem prenašali vero iz roda v rod. Hvala za vse, kar ste naredili.«

FOTO: Jože Potrpin

Zahvalil pa se jim je tudi za to, kar delajo danes. Morda ne več toliko s telesnimi močmi, lahko pa veliko storijo s svojo duhovno močjo: z molitvijo, potrpežljivostjo, odpuščanjem, darovanjem svojih preizkušenj in z modrostjo, ki jo je oblikovalo dolgo življenje. »Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje vašo življenjsko modrost. Cerkev potrebuje vaše pričevanje. Tudi naša škofija je sad mnogih molitev, daritev in žrtev – tudi tihih daritev bolnih in ostarelih,« je še posebej poudaril.

Kdo je moj bližnji? Pomembnejše je vprašanje: Komu lahko jaz postanem bližnji? Kdo je tisti, ki ga spregledam? Za koga nimam več časa? Koga ne zmorem več poslušati? Komu bi moral prvi podati roko? Prav tukaj se uresničuje Jezusova obljuba: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi'. (Škof dr. Maksimilijan Matjaž)

Ranjenemu človeku lahko nudimo svojo bližino

Naslednji škofov poudarek pa je bil na daru bližine, kot izhaja iz poslanice papeža Leona XIV. ob svetovnem dan bolnikov z naslovom »Sočutje Samarijana« ali »ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega«. »Živimo v svetu naglice. Vedno manj imamo časa – in prav zato lahko človeka, ki potrebuje našo bližino, tako hitro spregledamo. Dobri Samarijan pa naredi nekaj preprostega: ustavi se. Ranjenemu človeku podari svojo bližino. Podari mu svoj čas. Papež nas zato spominja, da vprašanje ni samo: Kdo je moj bližnji? Pomembnejše je vprašanje: Komu lahko jaz postanem bližnji? Kdo je tisti, ki ga spregledam? Za koga nimam več časa? Koga ne zmorem več poslušati? Komu bi moral prvi podati roko? Prav tukaj se uresničuje Jezusova obljuba: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi'.«

Številni romarji so se zbrali pri maši v baziliki. FOTO: Jože Potrpin

»Zato hvala vsem zdravstvenim in negovalnim delavcem, sodelavcem Karitas, prostovoljcem, duhovnikom, redovnicam, svojcem in vsem, ki spremljate bolne in ostarele. Bolezni pogosto ne moremo odstraniti. Človeku ne moremo vedno vrniti izgubljenih moči. Lahko pa mu podarimo nekaj izredno dragocenega: da ob njem ostanemo.«

In Marija je ostala. Pod križem. Ni odšla. Prav tega se danes učijo pri Mariji. »Zato smo danes prišli k njej tudi mi. Vsak s svojo zgodbo. S hvaležnostjo, pa tudi z boleznijo, utrujenostjo, osamljenostjo, ranjenimi odnosi, skrbmi in vprašanji, na katera nimamo odgovora. Marija vse to pozna. Ona nas uči ostati: ostati ob Bogu, ostati ob človeku, ostati drug ob drugem. 

FOTO: Jože Potrpin

Ko mislite, da ne morete ničesar več, lahko še vedno ljubite

Morda je prav to ena najpomembnejših podob Cerkve, kakršno si želimo tudi ob dvajsetletnici naše škofije. Ne prosimo predvsem, da bi bili večji ali uspešnejši. Prosimo, da bi postajali vedno bolj Kristusova Cerkev: Cerkev, kjer nihče ni odpisan; kjer so bolni in ostareli dragoceni; kjer znamo nositi bremena drug drugega; kjer znamo ostati drug ob drugem,« so bile škofove besede pred še zadnjo mislijo o zakramentu bolniškega maziljenja. 

FOTO: Jože Potrpin

Da bi ta v preizkušenih bratih in sestrah okrepil dar molitve, dar zvestobe in dar odpuščanja. »In kadar se vam morda zdi, da ne morete storiti ničesar več, se spomnite: lahko še vedno ljubite. Lahko molite. Lahko odpustite. Lahko nekomu podarite besedo. Lahko svojo preizkušnjo izročite Gospodu. Tudi s tem gradite Cerkev.«

1/10