Celjska Mohorjeva družba je v zbirki znanstvenih monografij Testes temporum (Priče časov) izdala drugo knjigo. Posvetili so jo Matevžu Ravnikarju (1776-1845), prenovitelju slovenske proze in tržaško-koprskemu škofu. Luč sveta je ugledala v letu, ko mineva 250 let od njegovega rojstva. Obsežni zbornik (526 strani) z naslovom Matevž Ravnikar. Prenovitelj slovenske proze in tržaško-koprski škof vsebuje dvajset prispevkov, ki temeljijo na referatih z mednarodnega znanstvenega posveta o življenju in delu škofa Ravnikarja.

Dvodnevni posvet v Ljubljani in Trstu (18. in 19. aprila 2023) je organiziral Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta in Inštitutom za socialno in versko zgodovino iz Gorice. Častno pokroviteljstvo posveta sta prevzela ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in tedanji tržaški apostolski administrator nadškof Giampaolo Crepaldi. Na posvetu in nato pri nastanku zbornik so sodelovali strokovnjaki različnih področij z obeh strani slovensko-italijanske meje. Ravnikarja so predstavili v vlogi bogoslovnega profesorja in škofa, jezikoslovca in narodnega buditelja, prevajalca in prirejevalca verskih in šolskih knjig, podpornika izobraževanja in velikega dobrotnika.

Štiriletni teološki študij je zaključil v treh letih

Matevž Ravnikar se je rodil 20. septembra 1776 na Vačah. Kmečki in podložniški otrok je učenost, po zaslugi katere je dosegel ugled, da »perklanja/lo/ se mu /je/ vse po zelim' Kranju« (Matija Čop), začel najprej nabirati v domačem okolju. Nadarjenega dečka so s podporo tamkajšnjega kaplana starši poslali na nadaljnje šolanje v Ljubljano. Po opravljeni maturi leta 1797 je izbral študij filozofije, ki je odpiral vrata do nadaljnje visokošolske izobrazbe.

Leta 1799 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na teološko fakulteto v okviru ljubljanskega liceja. Štiriletni teološki študij je zaključil v treh letih. Ljubljanski nadškof in metropolit Mihael Brigido mu je 29. januarja 1801 podelil tonzuro in štiri nižje kleriške redove (ostiariat, lektorat, eksorcistat, akolitat) in naslednje leto vse tri višje kleriške redove: subdiakonat 25. julija, diakonat 27. julija in prezbiterat (mašniško posvečenje) 31. julija 1802. Novo mašo je daroval v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.

23. junija 2026 so v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani predstavili zbornik o škofu Matevžu Ravnikarju. Z leve: Luka Vidmar, Tomaž Simčič, Nina Ditmajer Prando, nadškof Stanislav Zore, Renato Podbersič, Matjaž Ambrožič, Boris Golec, Irena Orel in Dejan Pacek. Foto: Ivo Žajdela

Rektor bogoslovnega semenišča in profesor dogmatike na teološki fakulteti

Zaradi izkazanih izrednih sposobnostih so mu že kot novomašniku zaupali službo rektorja bogoslovnega semenišča (do leta 1823) in profesorja dogmatike na teološki fakulteti (do leta 1827), kar je edinstven primer v zgodovini ljubljanske škofije. V vmesnem času se je preizkusil v vlogi profesorja verskih predmetov in nedeljskega pridigarja na filozofski fakulteti (1806–1817) ter profesorja pedagogike na teološki fakulteti (1817).

V času Ilirskih provinc je bil kancler ljubljanske centralne šole (1810–1813), kjer je predaval dogmatiko in svetopisemske vede. Po obnovitvi avstrijske oblasti so ga štirikrat imenovali za enoletni mandat rektorja ljubljanskega liceja (1817, 1819, 1822, 1825). Poleg tega je v obdobju 1814–1827 zasedal mesto direktorja filozofskih študijev na istem liceju. Od leta 1817 do leta 1827 je bil stolni kanonik Lambergovega kanonikata in od leta 1827 do smrti častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja.

Urednik knjige dr. Dejan Pacek. Foto: Ivo Žajdela

Ravnikar je bil prvi tržaško-koprski škof in obenem prvi od štirih Slovencev

Ravnikarjevo ljubljansko obdobje se je sklenilo z imenovanjem za gubernijskega svetnika v Trstu, pristojnega za verske in šolske zadeve (1827–1830). Avstrijski cesar Franc I. ga je 18. septembra 1830 imenoval za škofa nedavno združene tržaške in koprske škofije. Papež Gregor XVI. je zaradi spleta zunanjih okoliščin imenovanje potrdil po dobrem letu, 30. septembra 1831. Ravnikar je 18. decembra istega leta prejel škofovsko posvečenje v ljubljanski stolni cerkvi.

Na začetku leta 1832 sta v Trstu (15. januarja) in Kopru (5. februarja) potekali slovesni umestitvi novega škofa. Ravnikar je prvi tržaško-koprski škof in obenem prvi od štirih Slovencev, ki so do leta 1919 zasedali tržaško-koprsko škofovsko katedro. Svoje plodovito življenje je sklenil v Trstu 20. novembra 1845, kmalu po dopolnjenem 69. letu starosti. Zadnje počivališče je našel na tamkajšnjem pokopališču Sv. Ane.

Nagovor vodje Celjske Mohorjeve družbe Tanje Ozvatič. Foto: Ivo Žajdela

Za stališča, ki so ga prikazovala v negativni luči, niso našli potrditve v sočasnih virih

Škof Matevž Ravnikar je vsekakor markantna, četudi danes večinoma pozabljena in nerazumljena osebnost slovenske zgodovine. Zato je toliko bolj dragoceno, da je avtorjem knjige uspelo prikazati in ovrednotiti Ravnikarjevo široko zastavljeno javno delovanje ter preseči s tem povezane pristranskosti in poenostavljanja.

Prispevki prinašajo precej novih spoznanj, med drugim, da je treba Ravnikarja v vlogi škofa presojati znotraj manevrskega prostora, ki mu je bil dan v okviru tedanje avstrijske državnopravne ureditve, ki je Katoliško Cerkev vpregla v službo države in jo postavila pod njen nadzor. Mogoče še pomembnejša je ugotovitev, da za stališča, ki so mu večkrat pripisana in ga prikazujejo v negativni luči, ne najdemo potrditve v sočasnih virih. Tako je bil storjen pomemben korak k preseganju stereotipa o Ravnikarju kot (zgolj) zadrtemu janzenistu in avtorju neposrečenih rešitev jezikovnih vprašanj. Podobno so se očitki na njegov račun, prisotni v historiografiji in publicistiki naših zahodnih sosedov, izkazali kot neupravičeni ali celo povsem izmišljeni.

Dr. Luka Vidmar. Foto: Ivo Žajdela

Njegov prispevek k razvoju slovenske teološke in verske terminologije ostaja trajen dosežek

Knjiga stran za stranjo odstira Ravnikarjevo izjemno in plemenito osebnost. Temelji slednje so bili položeni v domači hiši in okolju. Natančno je popisana pot njegove družine po očetovi in materini strani do škofovega rojstva. Veliko zanimivega je moč izvedeti tudi o njegovih rodnih Vačah, najmanjšem kranjskem trgu.

Ravnikarjevo življenje je bilo do škofovskega posvečenja pretežno povezano s šolstvom, v prvi vrsti cerkvenim. S svojim vsestranskim, a zato nič manj temeljitim delovanjem je usmerjal vsebinski in organizacijski razvoj višjih izobraževalnih ustanov v Ljubljani. Med njegovimi študenti je bila vrsta mladih, ki so sredi 19. stoletja prispevali največji delež pri slovenskem narodno-kulturnem in izobraževalnem razvoju.

Analiza škofovega teološkega profila ga vsaj deloma razbremenjuje nehvaležnega slovesa janzenista, za kar je označen v prenekaterih literarnih zgodovinah in učbenikih. Ravnikar je pri obravnavi snovi v svojem katekizmu (1822) močneje poudaril tiste vidike, ki so v povezavi s človeško grešnostjo, vendar je ob tem izrisoval podobo Boga kot dobrega Očeta in ne zgolj strogega sodnika. Njegov prispevek k razvoju slovenske teološke in verske terminologije ostaja trajen dosežek. Tako je pri prevajanju katekizma izbiral besede in oblike, ki so kasneje postale stalnica in so danes dokončno uveljavljene.

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta. Foto: Ivo Žajdela

Bil je eden od protagonistov slovenskega narodnega preporoda

Ravnikar je bil eden od protagonistov slovenskega narodnega preporoda. Leta 1815 je s pomočjo Žiga Zoisa in Jerneja Kopitarja dosegel ustanovitev stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. V drugem in tretjem desetletju 19. stoletja je bil Ravnikar glavni izvrševalec Kopitarjevega programa slovenske kulture. Ta je dajal prednost književnosti za ljudstvo in ne visoki literaturi za višje sloje, za kar sta si nasprotno prizadevala France Prešeren in Matija Čop. Iz tega razloga je Ravnikar veliko truda vložil v prevajanje in prirejanje knjig nabožne in izobraževalne vsebine.

Njegovo najvplivnejše prevodno delo so Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi v štirih knjigah (1815–1817). Posebna skrb za pravilnosti in pristnost jezika mu je prinesla naziv »očeta« oziroma reformatorja slovenske proze. Ravnikarjev prevajalski opus je obravnavan v prispevkih, ki obravnavata »pozabljen« prevod Pentatevha in prevod spokornih psalmov ter primerjalni analizi njegovega pristopa v prevajanju besedišča in sloga izvirnega starozaveznega besedila.

Dr. Matjaž Ambrožič. Foto: Ivo Žajdela

Ravnikarjevo izvrševanje škofovske službe

Nadaljevanje monografije je posvečeno Ravnikarjevemu izvrševanju škofovske službe. Številna nova dejstva so bila odkrita glede imenovanja, potrditve, posvečenja in umestitve Ravnikarja za tržaško-koprskega škofa, posebno s pritegnitvijo virov iz vatikanskih arhivov. Bralcu postane jasno, da je celoten postopek izbire novega škofa imel pečat državnega cerkvenstva, zaradi česar je civilna oblast v njem imela poudarjeno vlogo.

Ravnikarjevo škofovanje je postavljeno v širši okvir političnih in družbenih razmer v Habsburški monarhiji v razmerah navidezne restavracije po Napoleonovem padcu. Posebna pozornost je posvečena upravno-politični, etnični in kulturni podobi Trsta v Ravnikarjevem času in posebnostim tržaško-koprske škofije. Predmet zanimanja je tudi javno šolstvo v tržaško-koprski škofiji, v katerem se je odražala tako geografska in narodnostna raznolikost dieceze kot državna jezikovna politika.

Nagovor dekana Teološke fakultete Tadeja Steguja. Foto: Ivo Žajdela

Dela v novi tržaški škofiji se je lotil z veliko zavzetostjo

Kot je v uvodu poudaril urednik zbornika dr. Dejan Pacek je v iskanju vsebinskih poudarkov Ravnikarjevega škofovanja treba upoštevati tesno prepletanje upravljanja škofije in cerkvene politike dunajske vlade. Tržaško-koprska dieceza je bila narodnostno in posledično jezikovno raznolika, kar sta morala upoštevati tako civilna kot cerkvena oblast, ki sta skupaj delovali zlasti na šolskem področju.

Dejstvo ostaja, da je Ravnikar škofijo prevzel v nezavidljivem stanju. Dela se je lotil z veliko zavzetostjo, obiskoval je župnije, gmotno pomagal sobratom duhovnikom, si prizadeval za njihovo ustrezno izobrazbo, ob tem pa mu je bila posebej pri srcu verska vzgoja mladine. Priča smo nekakšni stalni vizitaciji, beremo v enem od prispevkov, ki jo škof opravlja tako na terenu kot na daljavo. Predstavitev škofovih sodelavcev pokaže, da se je Ravnikar pri vodenju tržaško-koprske škofije opiral na sposobne in razgledane, celo svetovljanske duhovnike.

Dr. Irena Orel. Foto: Ivo Žajdela

Prešernova zbadljivka na račun Ravnikarjevih posegov na jezikovnem področju

Z oporoko je Ravnikar velikodušno obdaril tudi rodne Vače, tamkajšnjo župnijo in širše sorodstvo, zaradi česar vse do danes ostaja v živem spominu rodnega kraja. Monografijo zaokroža predstavitev Ravnikarjeve podobe v slovenski in italijanski historiografiji in publicistiki. Izkaže se, da še najmanj vemo o Ravnikarju kot škofu in da je njegov lik v Trstu tako rekoč neznan. Po drugi strani se je kljub precejšnjemu trudu slovenskih raziskovalcev v zgodovinskem spominu rojakov zasidrala predvsem Prešernova zbadljivka na račun Ravnikarjevih posegov na jezikovnem področju (»Gorjancov naših jezik potujčvavši / si kriv, de kolne kmet, molitve bravši«). Na tem mestu je predstavljen škofov odnos do nekaterih pojavov ljudske pobožnosti v Istri, ki je bil deležen pikrih, četudi neutemeljenih pripomb italijanskih avtorjev. Prav tako je kot neosnovan razkrit očitek istih krogov, da Ravnikar ni obvladal italijanščine in da je bil kot škof protiitalijansko usmerjen.

Nagovor predstavnika Goriške Mohorjeve Renata Podbersiča. Foto: Ivo Žajdela

Ravnikarjevo prizadevanje za kultiviranje in razvoj slovenščine

Ravnikarjevo prizadevanje za kultiviranje in razvoj slovenščine ter njeno uveljavitev v javnem življenju še danes služi za zgled. Nadškof Stanislav Zore je na posvetu o njem v pozdravnih besedah navedel odlomek iz Ravnikarjeve prošnje na dunajski dvor, v kateri je utemeljeval potrebo stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju: »Sploh je pripoznana resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura s spopolnjenim jezikom, zakaj bolj ko pravilno govori in misli narod v svojem deželnem jeziku, bolj razločni in jasni so pojmi, s katerimi se izraža prava razsvetljenost.« Učenjakovo izjavo je nadškof v nadaljevanju navezal na aktualno razpravo o mestu in vlogi slovenščine kot učnega jezika v slovenskem visokem šolstvu: »Morda bi moral škof Matevž Ravnikar tudi danes poslati podobno spomenico na kakega od naših dvorov, da bi se začeli zavedati, kako pomembna je skrb za jezik, s katerim se začenja višja kultura v vsakem narodu.«

Cerkvena zgodovinarka dr. Ilaria Montanar in jezikoslovka dr. Martina Orožen

K izidu monografije so prispevali številni posamezniki in ustanove. Pri tem je urednik posebno zahvalo izrazil Goriški Mohorjevi družbi, enemu od branikov slovenstva na njegovi zahodni meji, ki se je brez omahovanja odzvala povabilu celjske sestrske založbe in ljubljanske teološke fakultete k sozaložništvu.

V času med posvetom o škofu Ravnikarju in izidom zbornika sta umrli sodelavki posveta in avtorici prispevkov, cerkvena zgodovinarka doc. dr. Ilaria Montanar (1968–2024) in jezikoslovka, slovenistka, slavistka ter zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani dr. Martina Orožen (1931–2025).

Kje je glavni vzrok delne pozabe Ravnikarja?

Odlomek iz knjige (str. 128–129, dr. Luka Vidmar): Matevž Ravnikar je bil eden glavnih podpornikov slovenskega jezika v Katoliški Cerkvi, šolstvu in kulturi na Kranjskem in v Avstrijskem primorju ter eden najpomembnejših slovenskih prozaistov v prvi polovici 19. stoletja, s tem pa tudi eden od protagonistov slovenskega narodnega preroda. Kljub temu je danes v slovenskem kulturnem spominu – po krivici – potisnjen v senco starejših in mlajših sodobnikov, posebej Žige Zoisa, Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Matije Čopa, Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška. Za to ni kriva toliko njegova zadržana osebnost, ki je z učenostjo, strogostjo in resnostjo, čeprav tudi dobrohotnostjo, poštenostjo in plemenitostjo, že med sodobniki vzbujala bolj spoštovanje kakor ljubezen. Glavni vzrok delne pozabe Ravnikarja je razvoj slovenske narodne ideologije, ki je v zadnji tretjini 19. stoletja opustila Kopitarjev razsvetljenski, utilitarni koncept kulture, osredotočen na kmetstvo in književnost za ljudstvo, ter prevzela Čopov in Prešernov romantični, kozmopolitski koncept, oprt na meščanstvo in visoko literaturo.

Tomaž Simčič Foto: Ivo Žajdela

Ponovna ocenitev Ravnikarjeve vloge v slovenskem narodnem prerodu

Ravnikarju je v 20. stoletju, posebej po drugi svetovni vojni, poleg povezovanja z očrnjenim Kopitarjem škodil še sloves janzenističnega oziroma »konservativnega prvaka«, zaradi česar je bil v literarni zgodovini pogosto deležen pretiranih očitkov, na primer v razpravi Lina Legiše iz leta 1971 »prehudega purizma, umetničenja in pomanjkanja okusa«. Namen tega prispevka je – z upoštevanjem sočasnih virov in preverjanjem dosedanjih interpretacij v strokovni literaturi – pregledati in ponovno oceniti Ravnikarjevo vlogo v slovenskem narodnem prerodu.

Kopitar je Ravnikarja okrog leta 1810 pripeljal v krog barona Žige Zoisa

Ravnikarjeva zavestna pripadnost slovenstvu in vključitev v prerod nista bili samoumevni, saj je bila ta usmeritev na začetku 19. stoletja omejena na manjši del posvetnega in cerkvenega izobraženstva na Kranjskem ter na nekaj intelektualnih krogov na Štajerskem in Koroškem. Temelj prerodne miselnosti pri Ravnikarju je bil – kakor pri njegovih predhodnikih – ozaveščena skrb za materni jezik.

Sledila je odločitev za prerodno udejstvovanje, ki jo je Ravnikar sprejel kot zrel mož, v času, ko se je naglo vzpenjal po lestvici ljubljanske škofije in kranjskega šolstva (od leta 1802 je bil profesor dogmatike in prefekt semenišča, od leta 1805 nedeljski pridigar na liceju v Ljubljani). Za ta korak je bil najbolj zaslužen Jernej Kopitar, ki je Ravnikarja okrog leta 1810 pripeljal v krog barona Žige Zoisa, najuglednejšega predstavnika kulture in znanosti na Kranjskem, ki je od začetka osemdesetih let 18. stoletja vodil tudi prizadevanja za prenovo in uveljavitev slovenskega jezika in književnosti.

Začel je načrtno uporabljati slovenščino

Vse kaže, da je Ravnikar ravno pod Kopitarjevim in Zoisovim vplivom premišljeno združil svoje (primarno) duhovniško in (sekundarno) prerodno poslanstvo ter nato na tej poti vztrajal vse življenje. Manifestativno znamenje prerodne miselnosti je bilo, da je začel v marsikaterih uradovalnih primerih in socialnih situacijah (imena krajev v šolskih katalogih, pogovori z dijaki, knjižna posvetila), v katerih je bila običajna latinščina ali nemščina, načrtno uporabljati slovenščino. Seveda ni šlo za izključno rabo slovenskega jezika, vsekakor pa za njegovo ambiciozno širjenje na področja, ki so se zdela težko dosegljiva celo Kopitarju in Zoisu.

Dejan Pacek, Prenovitelj slovenske proze in tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar, Mladika, št. 5, 7. 2026

1/12