Po besedah škofa »v hvaležnosti in tudi s prošnjo, da bi znali to domovino skupaj graditi, v slogi, edinosti, zbrani kot župnijska in škofijska skupnost, skupnost vseh dobro mislečih.« Prisotni so bili tudi predsednik Gasilske zveze Slovenije Janko Cerkvenik, župan Matija Kovač, predstavniki vojnih veteranov in drugi predstavniki javnega življenja. 

FOTO: Jože Potrpin

Prepeval je Mešani pevski zbor iz Vojnika. Predstavnica skavtov je na začetku slovesne maše k oltarju prinesla Luč miru iz Betlehema.

FOTO: Jože Potrpin

Jožefove adventne drže

Škof Matjaž je v pridigi praznovanje adventa povezal z obhajanjem praznika domovine, saj je slovenska država nastajala v času, ko se pripravljamo na rojstvo Boga, Jezusa. Poudaril je pomen priprave na velike dogodke, verske in državne, saj čas krni naš spomin, voljo, veselje in upanje, praznovanje in priprave v občestvu pa so ključne za obnovo in ohranjanje teh vrednot.

FOTO: Jože Potrpin

V nadaljevanju je pokazal na sv. Jožefa v treh močnih adventnih držah, ki naj bi jih posnemali, »da bomo res lahko prepoznali to stalno, vedno novo in vedno znova čudežno prihajanje in vstopanje Boga v naše življenje«: drže tišine, odprtosti za presenečenja in poguma.

Potrebujemo tišino

»Velikokrat Sveto pismo govori, kako je sv. Jožef sanjal, molčal, v molku in sanjah ustvarjal prostor, da mu je lahko Bog spregovoril. Danes, v tem času in svetu hrupa in tolikih vznemirjenj, smo morda te drže, drže tišine, tega kraja tišine, vsi zelo zelo potrebni. Tišina je namreč tisti prostor, kjer začutimo globlje, začutimo resničnost, kjer se morda globlje lahko srečamo s tem, kaj v resnici smo, kdo je moj bližnji, kakšne so moje potrebe, pa tudi kakšni so moji strahovi, kaj me vznemirja, kaj me plaši, česa si v resnici želim. Potrebujemo tišino, da lahko srečamo, prepoznamo sebe, srečamo v resnici človeka, s katerim živimo, in srečamo tudi Boga, ki nam govori,« je kot prvo poudaril škof.

FOTO: Jože Potrpin

Bog presenečenj

Druga drža, ki nam jo podarja sv. Jožef v tokratni Božji besedi pa je, naj se ne bojimo presenečenja. Papež Frančišek je zelo rad poudarjal, da je Bog Bog presenečenj, saj njegovi načrti presegajo naše razmišljanje, nazore in poglede. »Če samo pomislimo na svetega Jožefa, moža ljubljene žene Marije, njegove predstave o tem, kako bosta zaživela skupaj, kako bosta v skupni družini morda izpolnila, pripomogla k izpolnitvi Davidovih obljub, ki jih je sprejel od Boga, da bo njegov rod trajen, njegov prestol zaseden z njegovimi lastnimi potomci, kako se mu je v trenutku svet obrnil na glavo, ko je spoznal, da je Marija noseča, pričakuje otroka, ki ni njegov. Šele takrat, ko je res umolknil, se je res popolnoma lahko predal v modrost Boga, v modrost, ki prihaja od zgoraj, in takrat je lahko Bog v njegovem življenju delal in storil velike stvari.«

FOTO: Jože Potrpin

Iz poslušanja raste pogum

In iz poslušanja, iz preseganja samega sebe raste pogum. Tudi Jožef, tako kot Marija, je zaslišal glas: »Ne boj se! Veseli se!«. »Ne boj se vzeti k sebi Marije. Ne boj se zaupati Bogu, ki je začetek in konec, ki se ne igra s človekom, ki se je človeku popolnoma predal, popolnoma zapisal. Šele takrat je lahko na nek način svoboden od svojih predstav, pa tudi od svoje šibkosti in svojih moči, sprejel Marijo k sebi, sprejel Božji načrt in Bog je delal novo.«

Domovina je dom za vse

Škof Matjaž je nagovor sklenil z naslednjimi besedami: »Tako naj nas pravzaprav ta Jožefova zgodba, pa ne samo Jožefova, vse naše pričakovanje, pripravljanje na božični praznik, okrepi v tem upanju, da je konec koncev Bog življenja tisti, ki vodi naše življenje, skrbi za našo prihodnost, če smo le pripravljeni svoje moči in svoje načrte izročiti njemu in po njem tudi našim bližnjim. Zato naj bo tudi v tem trenutku zahvala vsem tistim možem in ženam našega naroda, ki se vedno znova prebujajo in presegajo ne samo klic uresničevanje lastnega življenja, ampak čutijo moč navdih in pogum, da dajo sebe, svoje moči, svoje misli in dejanja, svoje želje in hrepenenje v službo in blagor bližnjemu. Samo na ta način lahko raste nekaj skupnega, nekaj dobrega. Samo na ta način gradimo domovino, ki bo dom za vse, ki bo prihodnost, varnost in sreča, tako za posameznika kakor tudi za ljudi, s katerimi živimo skupaj.
Naj Bog uresniči in blagoslovi vsa prizadevanja, vsa dejanja ljubezni, ki smo jih pripravljeni darovati in storiti v Njegovim imenu in v imenu ljubezni do naše domovine.«