Rahel dež , pesem zvonov iz zvonika ljubljanske stolnice, ki so morali ob njegovi smrti 16. novembra 1959 molčati, sprevod, v katerem so bili bogoslovci, kanoniki, nekateri drugi duhovniki in ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik v mašnih plaščih ter ljubljanski ordinarij dr. Anton Stres v belem pluvialu – to je bilo spremstvo, ki je malo pred deveto uro zjutraj na dvorišču ljubljanske nadškofije sprejelo krsto z nestrohnjenim (balzamiranim) telesom dr. Gregorija Rožmana, 29. ljubljanskega ordinarija, in ga pospremilo v stolno cerkev sv. Nikolaja, kjer je bil zadnjič pred skoraj 68 leti.

»V svojo sredo sprejemamo telo rajnega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Svoje življenje je kot pastir Cerkve popolnoma posvetil Kristusu. V njem je črpal moč za vsakdanje darovanje in življenje ter mu postal podoben tudi v njegovem trpljenju. Naj bo to srečanje z njim izraz naše hvaležnosti za njegov zgled pokončnega človeka, Bogu vdanega kristjana in zvestega delavca v Gospodovem vinogradu«, je ob krsti molil sedanji ljubljanski ordinarij dr. Anton Stres, ki je nato ob pesmi zvonov in Slomškovi »V nebesih sem doma« pokropil in pokadil krsto rajnega škofa, za njim pa tudi drugih duhovniki.

Po branju božje besede in kratki molitvi, ki je izražala hvaležnost Bogu, da je v svoji dobroti rajnega škofa Gregorija poklical v duhovniško službo, da se je po njegovem življenju razodevala Božja ljubezen in modrost, se je z nadškofijskega dvorišča razvil sprevod v stolnico, kjer je škofa Rožmana z velikonočno pesmijo pričakalo številno verno občestvo.

Mašo je ob drugih duhovnikih daroval pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je dejal, da se škof Gregorij po dolgih letih vrača v domovino, v svojo stolno cerkev, kjer bo pokopan. Povabil je, naj se ljudje do popoldanske pogrebne maše, ki jo bo ob 15. uri ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval dr. Anton Stres, zbirajo k molitvi in se poslovijo od škofa Gregorija v globoki in močni veri, da nas zlasti zakrament evharistije najlepše povezuje z našimi dragimi rajnimi.

Po maši, ki jo je zaznamovalo tudi lepo ljudsko petje, so ljudje množično prihajali h krsti z rajnim škofom, jo pokropili, pokrižali, se je dotaknili. Pred njo je škofova slika, na njej škofovska kapa z Rožmanovim grbom (leta 1930 so mu jo podarili njemu tako ljubi Orli), ob njej papeška in slovenska zastava. Mnogi verniki so v molitveni zbranosti ostali v stolnici, kjer se bodo do akademije (ob 14. uri) vrstile molitvene ure.

Če Družina ob smrti škofa Rožmana ni smela objaviti niti vrstice, je danes seveda drugače. O njem smo objavili vrsto zapisov; ob 50. obletnici njegove smrti tudi prispevek Iva Žajdele.
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/BAB9C5DC97B4AF25C125766C00319286?OpenDocument